Marijan Pušnik: Podgane bodo popadale z ladje Olimpije

Z izkušenim trenerjem, ki ima ogromno dela – v slabo uro trajajočem pogovoru mu je kar nekajkrat zazvonil telefon –, smo se pogovarjali po enem izmed dopoldanskih treningov ta teden ob atletskem štadionu v Šiški. Po treh urah od zbora je prisedel na teraso lokala ob atletski stezi. Še pred tem je prijazno pozdravil vse, ki so bili tam prisotni, in s tem le potrdil besede, na katere prisega. "Če ne bo medsebojnega spoštovanja, ne vem, kam bomo prišli," je dejal 54-letni Dravograjčan, ki je v Sloveniji sedel na klopeh Maribora, Celja, velenjskega Rudarja in Dravograda. V tujini ima izkušnje s treniranjem v Iranu, v Avstriji in na Japonskem. Trener, ki stavi na pošteno delo, navzven deluje strogo. "Moje metode dela niso stroge. To so splošna pravila človeškega obnašanja," pravi.

"Danes smo se dogovorili, da se pride pred dvorano 15 minut pred deseto, polovica ekipe je prišla pet do desetih. Ni veliko manjkalo, da bi bil glasen že takoj na začetku," ste povedali po prvem treningu na klopi Olimpije. Ste od takrat že koga kaznovali? Ne, nikogar. Nekatere sem opozoril, a za zdaj ni nobenih težav. Mogoče fantje do zdaj niso bili vajeni bolj trde roke. Na pripravah na Bledu smo rekli bobu bob. V prvi vrsti si želim, da so moji nogometaši ljudje na mestu. Delo, spoštovanje, športna in človeška kultura. Tako, kot se obnašaš doma, pred svojo mamo, se obnašaj tudi na delu.

Morda so bili nekateri namišljeni zvezdniki. Nekateri so v garderobo prišli z umazanimi nogometnimi čevlji, česar si jaz ne morem zamisliti. Nekateri so si čevlje čistili tam, kjer ni primerno, in podobne neumnosti. Obnašanje na igrišču, v hotelu, na avtobusu in v javnosti mora biti zgledno. Vse to je del izobraževanja mladih fantov. Šele potem lahko govorimo o treningu, o pravočasnem prihajanju in tako naprej.

Jasno je, da morajo biti vsi uro in pol pred začetkom na treningu. Da se psihično zberejo, izberejo pravo športno opremo in se pripravijo, da lahko začnejo trenirati. Zdaj smo to uredili. Nisem pristaš kazni. Nikoli nisem bil. Najbolj vesel sem, če mi ni treba nikogar kaznovati. Fantje tako ali tako kaznujejo sami sebe. Zdaj so celo sami med seboj naredili interni pravilnik in bodo kaznovali sami sebe.

So vaša pravila povsem sprejeli? To niso moja pravila, to so pravila splošnega človeškega obnašanja. Če jih kdo do zdaj morda ni upošteval – pa vem, da jih je poznal, ker so vsi dobro vzgojeni fantje –, je bilo to zaradi tega, ker je pozabil nanje. Zdaj bo drugače. Pri meni je velik poudarek na tem. To ne pomeni, da sem strog. To je zame normalno. Pri vzgoji otrok, delu v podjetju, klubu ali kjerkoli. Kam bi pa prišli, če ne bi bilo medsebojnega spoštovanja?

Ampak vsi ljudje nismo enaki. Do vseh pristopate na isti način? Jasno je, da so me izkušnje pripeljale do tega, da do različnih ljudi pristopam različno, a pravila so enaka za vse. Brez izjem.

Nogometaše nadzirate tudi v zasebnem življenju? Fantje so profesionalci. Pri Olimpiji bomo hitro dosegli to, da bosta na vsakem igralnem mestu dva konkurenčna nogometaša. Takrat bodo fantje hitro spoznali, da hoja mimo ovir ne bo šla skozi. Hoditi bodo morali stopnico za stopnico. Ladja Olimpije bo šla naprej, podgane bodo popadale z nje.

Za zdaj kakšne podgane še niste opazili? Ne, fantje so dobri. Razmišljam pozitivno. Jasno je, da se bo zgodila še kakšna sprememba. S športnim direktorjem Rankom Stojićem se trudimo, da bi pripeljali še nekatere kakovostne okrepitve. Tisti, ki bodo ostali, se bodo navadili na red in disciplino.

Koliko okrepitev bo še prišlo? To je vprašanje, ki bi ga morali postaviti športnemu direktorju. Prišli bodo še štirje novi igralci, mogoče pet. O imenih pa ne bi. Saj veste, kako je s tem. Potem hitro kaj pade v vodo.

Pa odhodi? Marsikomu je zanimiv predvsem Andraž Šporar. V nogometu je tako, da lahko ob pravi ponudbi odide vsak, a o tem trenutno ne razmišljamo. Andraž Šporar je naš igralec, njegova glava je pri Olimpiji. To pa ne pomeni, da ga ne bo, če bo v prvem delu sezone zabil 15 golov, iskalo veliko klubov. Potem bo športni direktor povedal, kaj in kako.

"Kritizirali me boste lahko, ko bo ekipa takšna, kot si želim," ste dejali, ko ste bili trener Maribora. Kdaj vas bodo lahko navijači Olimpije kritizirali? Kritizirate me lahko vedno. Če ne bom delal dobro, če ne bo rezultatov, kritike seveda pričakujem. Že na začetku sem dejal, da ne potrebujem sto dni časa, kot popularno rečejo politiki. Mi moramo že v prvem krogu nove prvenstvene sezone premagati Gorico.

Je pa jasno, da moštvo šele ustvarjamo. S tem ne iščemo izgovorov. Dejstvo je, da bodo nekateri prišli šele septembra, ko bomo mi že globoko v novi prvenstveni sezoni. To moštvo še ni sestavljeno. Tisti, ki so tukaj, bodo morali narediti vse, da osvajajo točke. Tukaj ni nobene skrivnosti.

Kdaj bo Olimpija prava? Ko bodo prišle vse okrepitve, je veliko vprašanje, v kakšnem stanju bodo, koliko časa bodo potrebovali nogometaši, da se prilagodijo. Nekateri potrebujejo več, drugi manj časa. V treh, štirih mesecih naj bi bile vse stvari postavljene na svoje mesto. Spremembe pa bodo tudi v zimskem prestopnem roku.

Kaj vse je bilo še treba urediti, ko ste prišli? Naj najprej razčistim nekaj. Velika hvala vsem tistim, ki so bili tukaj pred nami. To so ljudje, ki so poskrbeli, da so Olimpijo zadržali nad vodo. Kot je rekel že predsednik Milan Mandarić, si prejšnji predsednik Izet Rastoder zasluži veliko pohvalo. Ne vem, zakaj ga ljudje tako kritizirajo. Tudi preostali njegovi sodelavci so se trudili po najboljših močeh. Trenerji pred mano, športni direktor … Vsi. Iz mojih ust ne boste nikoli slišali, da je kdo izmed njih delal slabo. Vse jih zelo spoštujem.

Klub je na visoki ravni, a ima prostor za napredek. Naša glavna naloga je, da v zgodbo vključimo širšo javnost, da vrnemo navijače. Da vključimo širšo regijo. Olimpija je še vedno blagovna znamka, ki je zanimiva tudi za širšo regijo. Želimo si navijače iz Novega mesta, Gorice, pa vse tja do moje Koroške. Hočem, da klub postane vreden prestolnice. Da bo med najboljšimi, če ne celo najboljši v državi.

Jasno, to ne gre čez noč. To je dolg proces, a nekatere pozitivne stvari se že dogajajo. Dogovorili smo se za sodelovanje v Šiški, tudi na Kodeljevem, kjer smo trenirali oz. še bomo. Prihaja manjkajoča oprema, začeli smo sodelovati s priznanim atletskim trenerjem Srdjanom Djordjevićem, s še nekaterimi ljudmi s področja športne medicine, sodelovati smo začeli s stroko, tudi z nogometno katedro Fakultete za šport v Ljubljani, pomagata nam dva študenta, ki se hkrati izobražujeta.

V ozadju je še veliko projektov, ki nas čakajo. Dela ne bo zmanjkalo, tega se ne bojim. Za zdaj ga je še preveč. Ko bo to vse urejeno, se bom osredotočil samo na stroko. A dokler logistika ne bo urejena tako, kot mora biti, moram tudi po tej plati pomagati s svojimi izkušnjami. Kdaj bo to povsem urejeno, bomo videli. Upam, da čim prej.

Prostega časa trenutno verjetno ni veliko. Ne, res ne. Spim tri, štiri ure na dan. Za zdaj sem še v hotelu, časa za urejanje stanovanjske problematike še nisem imel. Upam, da mi bo to uspelo rešiti prihodnji teden. Še jesti nimam časa, res je veliko dela.

Da bi vas zagledali na sprehodu ob prijetnem poletnem večeru po središču Ljubljane, se torej ne gre bati? Ne, res ne. Ne jokam, ampak za zdaj nisem bil še nikjer. Ljubljano sicer zelo dobro poznam, obiskal sem jo že večkrat, saj je zelo lepa. Razen na igrišču, v pisarni in v hotelu še nisem bil nikjer. Ko bomo uredili stvari, ki jih moramo urediti, si bom pa tudi jaz privoščil kak enourni sprehod ob Ljubljanici. Ni dvoma.

Kdaj so iz Olimpije prvič stopili v stik z vami? Malce bom obrnil vaše vprašanje in vam povedal, da me je, ko je postalo javno, poklicalo več kot 50 ljudi in mi trdilo, da so bili oni tisti, ki so mi omogočili, da sem postal trener Olimpije (smeh, op. p.). Lahko rečem, da so bili stiki zelo neposredni. Poklical me je Stojić. Njega morate vprašati, kje je dobil informacije o meni.

Ste se hitro dogovorili? Zelo hitro smo našli skupni jezik. Mene je zanimalo samo to, ali sta predsednik in direktor ambiciozna. Skupen jezik smo našli po dveh pogovorih.

Je Olimpija največji izziv na vaši trenerski poti? Dvakrat sem že bil blizu Olimpije, pogovarjali smo se, a se ni izšlo. Zdaj se je. Nedvomno je, da si vsak slovenski trener, ko začenja kariero, želi trenirati Maribor, Olimpijo ali reprezentanco. To so službe, ki predstavljajo največ v tem nogometnem prostoru. Vsak klub je izziv, a tukaj gre za glavno mesto, za Olimpijo in jasno je, da je to velika čast.

Je pritisk zdaj, ko se piše nova zgodba, zato večji? Jaz si ne predstavljam, da bi delal brez pritiska. Bilo bi mi dolgčas. Ob takšnih vprašanjih vedno rad postrežem z naslednjo prispodobo. Če hočeš narediti pomarančni sok, moraš pomarančo stisniti, da iz nje priteče dober sok. Pritisk mora biti. Pritisk je priložnost.

Kdo vse vam je čestital, ko ste postali trener Olimpije? Povem vam za nekoga, ki mi ni. To je moja žena (smeh). Malo šale. Jasno, čestitk je bilo ogromno. Pa ne zato, ker imam toliko prijateljev, ampak zato, ker obstaja veliko ljudi, ki imajo radi Olimpijo in si želijo, da bi se dvignila na višjo raven. Nekatere je tudi presenetilo, da je trener postal Slovenec. V medijih so bile drugačne zgodbe. Jaz predvsem upam, da mi bodo ljudje čestitali, ko bom odšel. To bi pomenilo, da sem delal dobro.

Kdaj se bo to zgodilo? Veste, kako pravijo za nas, trenerje. Da imamo vedno spakirana dva kovčka. Enega zraven sebe in enega ob igrišču. Je pa dejstvo, da jaz delam, kot da bom tukaj ostal deset let. Dolgoročno. Vem pa, da me brez rezultata kmalu več ne bo.

Kakšna je vizija kluba? Na začetku se je marsikdo zbal, da ta Olimpija sploh ne bo slovenska. Najprej bi rad povedal nekaj, to lahko napišete s poudarjenimi črkami. Jaz ljudi ne delim na vaše in naše, na črne in bele, Slovence in Srbe. To so zame velike neumnosti. In govoriti o gospodu Mandariću kot o Balkancu je smešno. Res je rojen v Srbiji, a uspelo mu je v ZDA, delal je v Angliji. Če bo Olimpija tako uspešna v nogometu, kot je on v poslu, potem se nimamo česa bati. Zato bi rad končal to zgodbo.

Za začetek vsi skupaj poskrbimo, da bomo naredili dobro torto. Ko bo narejena, si bomo pa lahko veselo delili njene kose in ugotavljali, ali je okusna. Ampak najprej raje govorimo, da je to naša Olimpija in da bi ji radi pomagali. Ne želim si tipične slovenske zavisti, ki je pri nas tako zelo prisotna. Tega, da nekoga označijo, pa ga sploh ne poznajo.

Jaz sem proti temu že odporen. Veliko ljudi ve o meni povedati marsikaj, pa v življenju niso bili na enem mojem treningu, nikoli niso govorili z mano ali gledali moje ekipe. Vedo pa povedati, kakšen sem in zakaj sem tak. Zato mi je o takih stvareh sploh smešno govoriti. Tujina me je naučila, da je to samo nepotrebno izgubljanje energije.

No, ampak dejstvo je, da se okolica hitreje identificira z domačimi fanti. Tudi prve kadrovske poteze, ko ste pripeljali nekaj mladih slovenskih nogometašev, kažejo, da bo šla vizija Olimpije v to smer. Normalno je, da bomo raje vzeli nekega mladega, obetavnega fanta, ki je hkrati slovenski reprezentant, kot pa koga drugega. A po drugi strani vemo, da bomo konkurenčni le, če bomo pripeljali kakovostnega nogometaša. V tem trenutku, pa to ne pomeni, da podcenjujemo slovenski prostor, potrebujemo nekaj kakovostnih igralcev od drugod. Tukaj nimamo kaj skrivati.

Poglejmo malo čez Trojane, proti tekmecem iz Maribora. Koliko Mariborčanov tam igra v prvi postavi? Ampak jim tega noben navijač ne očita in stojijo za svojim klubom, ker je uspešen. Narod si želi predvsem dobrega nogometa. Če bodo fantje igrali pošteno, zabijali gole, bodo ljudje uživali ob njihovih predstavah.

Seveda pa je ob prvi ekipi naloga tudi akademija. Da bodo iz leta v leto iz nje prihajali mladi fantje. Več ko jih bo, bolje bo, bolj se bodo ljudje identificirali z njimi. Upam pa, da me niste razumeli napak. To ne pomeni, da nisem ponosen državljan Slovenije. Da ne cenim svojega jezika in države. Najprej naša zastava, naš grb, šele potem vse drugo.

Kaj lahko navijači pričakujejo od Olimpije? Verjamem, da agresivno igro z dobro obrambo in agresivnim napadom. Nogomet v obe smeri. Predvsem pa pošten odnos do klubskega dresa na vseh področjih.

Cilji, ki so vam jih postavili v klubu? Iz tekme v tekmo po zmago.

Pa vaš cilj? Iz tekme v tekmo po zmago.

Sladkih besed za navijače in napovedi lovorik iz vaših ust ne bomo slišali? Ne, nikoli. To ne pomeni, da nisem ambiciozen. Jasno je, da je treba zagrabiti vsako priložnost, a je po drugi strani treba ostati realen. Dajmo najprej skočiti, pa potem reči hop.

Iz ust športnega direktorja so namreč prišle besede, da bo Olimpija v prihodnji sezoni enakovredna Mariboru. Meni tega ni rekel.

Se vam zdi, da lahko ujamete Maribor? Maribor in vse ljudi, ki delajo tam, zelo spoštujem. To je trenutno najbolj organiziran slovenski klub. Vse, kar so dosegli, so si v Mariboru prislužili s trdim delom. Imajo izjemno organizacijo, logistiko in mesto, ki stoji za njimi.

Potem je tu seveda še sposobnost Zlatka Zahovića in sodelavcev. Zaradi vsega tega so njihovi rezultati zasluženi. Naj me navijači Olimpije ne razumejo napak, a Maribor nam je trenutno lahko vzor. To pa ne pomeni, da ga ne bomo skušali prehiteti ob prvi priložnosti.

Koliko ljudi pričakujete na prvih tekmah Olimpije? Nazadnje, ko sem obiskal Stožice, sem bil na tekmi med Slovenijo in Anglijo. Torej je moj cilj, da bi bile na naši prvi tekmi polne (smeh). Poglejte, nogomet se igra zaradi ljudi. Želimo si igrati gledljiv, hiter nogomet in vrniti ljudi na tribune. Moj cilj je, da bi bil štadion poln!

Vrača se tudi organizirana navijaška skupina Green Dragons. Upam predvsem, da se vračajo v duhu športnega navijanja. Zagovarjam medsebojno spoštovanje in kulturo na in ob igrišču. Ne zanimajo me neumnosti, petarde in izgredi, ki predstavljajo strošek za klub. Navijanje in spodbuda v najtežjih trenutkih, pa seveda tudi žvižgi in kritike, ko si bomo to zaslužili. To je to, kar pričakujem. Seveda pa verjamem, da bomo poslušali aplavze.

Ste imeli z njihovimi predstavniki tudi sestanek? Da, sestal sem se z nekaj člani Green Dragons, da bi določili pravila igre. Da vidimo, kakšne so njihove želje, ideje, da jim povemo, kako bo z naše strani. Zagotovo ne bomo dopustili, da bi se vpletali v naše delo in igralce. Bodo pa ti navijačem na voljo vseskozi, ko bomo v klubu to dovolili.

Ste s sestanka odšli zadovoljni? Da, zelo.

To, da ste bili nekoč trener Maribora, ni predstavljalo ovire? Vsi smo profesionalci. Jaz sem od malega navijal za Olimpijo in Maribor. Tudi največji trenerji vodijo različne klube po svetu. Zakaj ne bi bilo tako tudi v Sloveniji? Za zdaj sem si v vsakem klubu, v katerem sem bil, pustil odprta vrata. Povsod sem imel dober odnos z navijači. V tem ne vidim ovire.

Moje srce zdaj bije za zeleno belo barvo. To je jasno. Naredil bom vse, da bo Olimpija čim višje. Seveda pa to ne pomeni, da bom podcenjeval navijače Maribora, Celja, Rudarja ali kogarkoli drugega.

Kakšni so vaši spomini na Maribor? Samo lepi. Slabih ni.

Pokal intertoto in izločitev Villarreala, ta je sezono pred tem igral v polfinalu lige prvakov, je prav gotovo najlepši. Seveda, če premagaš klub s takšnimi zvezdniki, kot so bili takrat Juan Roman Riquelme, Robert Pires, Diego Forlan in preostali, je to nekaj posebnega. Ampak to je zgodovina, ki je daleč za mano. Zdaj bolj gledam na to, koga bomo premagali z Olimpijo.

Prekinitev sodelovanja, odslovil vas je Zlatko Zahović, ki je v klub prišel malce pred tem, je verjetno slab spomin? Ne, jaz v tem ne vidim nobene težave. Bil sem glavni pobudnik tega, da Zlatko pride v klub. Ljudem v klubu sem svetoval, da se odločijo za takšno potezo, ker si je to s svojim imenom, znanjem in izkušnjami tudi zaslužil. Če bi bil zdaj na istem mestu, bi povsem enako storil še enkrat. O njem vse najlepše.

Torej ni bilo nobenih zamer? Jasno je, da si vsak želi sodelavce po svoji meri. On se je pač odločil tako, kot se je. Ne bom rekel, da je prijetno, ko te zamenjajo, a ni šlo za nič osebnega. Zakaj bi mu zameril?

Takoj, ko sem prišel v Olimpijo, sem rekel, da nočem nobenih zgodb o Marijanu proti Zlatku ali Marijanu proti Mariboru. To so neumnosti. Jasno je, da bom dal vse od sebe, da premagamo Mariborčane, a po tekmah si bomo pošteno segli v roke in šli naprej. Če ne bomo cenili en drugega, nas ne bo cenil nihče.

Trije največji izzivi so v Sloveniji za trenerja. Maribor, Olimpija in reprezentanca. S prvima ste se že spopadli, kdaj se boste s tretjim? Najprej bi rad nekaj naredil v Olimpiji. Da nam bo tukaj nekaj uspelo. Potem se bomo lahko pogovarjali tudi o reprezentanci. Jasno je, da se zdaj ne vidim blizu, saj Srečko Katanec opravlja odlično delo. V prihodnosti pa … Če si trener in si ne želiš biti selektor reprezentance, potem je s tabo nekaj hudo narobe. Ali sem primeren in dovolj kakovosten za takšen položaj, bodo pa odločali drugi.

Dvakrat ste že bili med kandidati, a niste bili izbrani. Zakaj? Obakrat sem bil zelo vesel, da nisem bil izbran, saj je Matjaž Kek Slovenijo popeljal na svetovno prvenstvo. To je bil sladek poraz. Po drugi strani pa tudi stojim trdno na realnih tleh. Veliko je trenerjev, ki so primerni za reprezentanco. V tem trenutku pa moramo predvsem vsi trdno stati za Srečkom. Naj bo selektor še naslednja dva, tri cikluse. To bi seveda pomenilo, da smo bili uspešni.