Rok Viškovič

Nedelja,
5. 7. 2015,
21.07

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Jorge Sampaoli Alexis Sanchez Arturo Vidal Lionel Messi Lionel Messi Marcelo Bielsa

Nedelja, 5. 7. 2015, 21.07

8 let, 8 mesecev

Mali Argentinec, ki je rojakom zaril nož v srce

Rok Viškovič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Kdo je Jorge Sampaoli, človek, ki je Čilu po več kot 100 letih čakanja prinesel prvo veliko nogometno lovoriko?

Čile je prvo uradno nogometno tekmo odigral daljnega leta 1910, bil od takrat velikokrat blizu tako želene lovorike – na južnoameriških pokalih je bil štirikrat drugi, na svetovnem prvenstvu 1962 pa tretji -, a zgodba o trenutku, ki so ga Čilenci tako nestrpno pričakovali, se je začela pisati šele konec leta 2012.

Takrat, bil je december, so pri čilski nogometni zvezi na selektorsko mesto postavili Jorgeja Sampaolija. Vsega 172 centimetrov visokega gologlavca, ki, preden se je podal v trenerski posel, še zdaleč ni pustil globljega pečata v nogometu. Za nameček je bil Argentinec.

Dvojni zlom in konec pri 19 letih

Rojen v Casildi, približno 30 kilometrov oddaljeni od Rosaria, rojstnega mesta Lionela Messija, z nogometom se je začel ukvarjati pri tamkajšnjem klubu Newell's Old Boys. Ni bil slab, hitro se je prebil do članskega moštva, a ko je imel 19 let, je bilo vsega konec. Dvojni zlom noge je poskrbel, da na nogometno kariero ni upal niti več pomisliti, a nogomet je imel preveč rad, da bi ga zapustil, zato se je podal v trenerske vode.

Fotografija, ki je spremenila vse

Ko je zaplul v trideseta leta svojega življenja, je dočakal prvo priložnost in sedel na klop lokalnega kluba Aprendices Casildenses, pozneje je prevzel Belgrano de Arequito, s katerim je leta 1996 osvojil tudi naslov. V eni izmed lokalnih lig, seveda.

A bolj kot zaradi naslova se je takrat zasuk zgodil zaradi fotografije, ki je bila objavljena v časopisu La Capital. Na njej je bilo videti Sampaolija, kako z drevesa preučuje igro nasprotnika.

Ko jo je zagledal predsednik Newell's Old Boys Eduardo Jose Lopez, se je odločil, da takrat 36-letnemu svojemu delu očitno zelo predanemu trenerju ponudi priložnost. Ne v svoji glavni ekipi, pač pa pri Argentino de Rosariu, njeni podružnici.

Tam je ostal tri leta in leta 2002 naposled dočakal prvo profesionalno pogodbo. Ne v Argentini, pač pa v Peruju.

Prevzel je Juan Aurich, a tam ni zdržal prav dolgo. Le osem tekem, potem so ga zaradi slabih rezultatov odpustili. Kljub temu je opozoril nase in v naslednjem desetletju treniral številne klube v Peruju, Čilu in tudi Ekvadorju. To niso bili klubi, ki bi se borili za lovorike, a leta 2011 se je vse spremenilo.

V dveh letih štiri lovorike

Sredi decembra 2010 je dobil klic Universidad de Chila, enega izmed najbolj slovitih čilskih klubov. Tam je ostal manj kot dve leti, a v tem času poskrbel, da je klub zavladal Južni Ameriki. Igral je v sijajni formi, osvojil tri naslove državnega prvaka (čilsko prvenstvo je v enem letu razdeljeno na dva dela), vrhunec pa doživel v pokalu sudamericana, drugem najprestižnejšem južnoameriškem klubskem tekmovanju.

Osvojil ga je brez poraza, v 12 tekmah njegova ekipa ni klonila niti enkrat. Zelo blizu podobnega uspeha je bil tudi v pokalu libertadores, južnoameriški različici lige prvakov. Tam ga je v polfinalu ustavil argentinski Boca Juniors. Takrat je bilo jasno, da se v njem skriva velik trenerski talent. Kot tak je seveda postal zanimiv tudi reprezentanci. Pri Čilu so iskali novega selektorja in se seveda spomnili nanj.

Že v Braziliji so videli, da so na pravi poti

Leta 2012, spet decembra, je postal selektor enega izmed najbolj nadarjenih rodu v zgodovini čilskega reprezentančnega nogometa. V roke je prijel Artura Vidala, Alexisa Sancheza in še nekatere zvezdnike evropskega nogometa, trdo delal in rezultat je bil kmalu viden.

Prvo uradno tekmo, v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2014, je sicer izgubil, a potem začel nizati zmage. Do konca kvalifikacij jih je v petih tekmah zbral pet, ob tem še remi, in Čile zlahka popeljal na največji nogometni turnir na svetu. Tam je Čile pokazal veliko, a nesrečno izgubil v osmini finala. Po enajstmetrovkah proti domačinki Braziliji. Čilenci so bili razočarani, a prepričani, da so na pravi poti.

18 milijonov ljudi ga bo častilo do konca svojih dni

Leto pozneje so dobili potrditev, da so imeli prav. Pred domačimi navijači se je Čile sprehodil v izločilne dele, tam najprej izločil Urugvaj in potem še Peru. Do velikega finala je navduševal z zelo napadalno igro, tam pa - očitno je Sampaolo dojel, da drugače ne bo šlo -, s pametno in potrpežljivo igro prišel do lovorike.

Tudi z nekaj sreče, seveda, a čez nekaj let se tega ne bo spomnil nihče več. Čilenci so na to, da so jim lovoriko prinesle enajstmetrovke, tako ali tako verjetno pozabili že danes. Tega, kdo jim je prinesel lovoriko, o kateri so sanjali več kot stoletje, ne bodo nikoli. Jorgeja Sampaolija bo 18 in več milijonov Čilencev častilo do konca svojih dni!