Leta 1992 ni vedel, da je v Sloveniji tako resno

Leta 1992 je bilo evropsko prvenstvo na Švedskem. Tam bi morala nastopiti tudi jugoslovanska reprezentanca, a bolj kot o nogometu se je takrat na prostorih nekdanje skupne države govorilo o politiki. Stanje v državi je bilo vse bolj nemirno. Vse je kazalo, da bo takšna, kot smo jo poznali pred tem, razpadla. To se je pozneje tudi zgodilo. Že proti koncu kvalifikacij je bila jugoslovanska vrsta zdesetkana, sredi leta 1991 so se nastopanju v njenem dresu odrekli Hrvati. Reprezentanco so nato sestavljali le še Srbi, Črnogorci, Makedonci, nogometaši iz BiH ter Djoni Novak in Darko Milanič. Stanje v državi je bilo vse bolj napeto, zato je tri tedne pred začetkom prvenstva s položaja selektorja odstopil Ivica Osim, z njim pa so odšli tudi njegovi rojaki. Odšel je tudi najboljši strelec Darko Pančev. Jugoslavija, ki jo je medtem prevzel Ivan Čabrinović, je v zelo zdesetkani zasedbi – ostalo je le še 17 reprezentantov, med njimi tudi oba Slovenca -, ostala na Švedskem in se pripravljala na turnir. Vse do 30. maja, manj kot dva tedna pred začetkom EP, ko so se pri Združenih narodih odločili, da bo Jugoslavija izključena s prvenstva. O dogajanju izpred skorajda natanko 20 let smo se pogovarjali z Milaničem, ki sprva, pričakovano, ni bil najbolj razpoložen za načenjanje starih in tudi neugodnih tem. ''To je že stara zgodovina. Od tega je minilo že toliko let. Na tem prvenstvu nismo smeli nastopiti. Veliko bolj se spominjam prvenstva iz leta 2000, na katerem smo nastopili s slovensko reprezentanco,'' je sprva dejal zdajšnji trener Maribora, a se v nadaljevanju pogovora le malce bolj razgovoril. Razjasnil je tudi, zakaj se je odločil, da ostane z reprezentanco.

''Kar bom povedal zdaj, sem v preteklosti že povedal. Takrat sem bil še zelo mlad, nastop na velikem prvenstvu pa je bil lahko velika odskočna deska za prestop v tujino. Pa tudi zelo sem si želel nastopiti na velikem tekmovanju. Sicer se je vse zgodilo zelo na hitro, selektor je sestavil spisek in jaz sem se kot mlad človek odločil, tako kot sem se. Moj edini motiv je bil športni, politika me ni zanimala. Pritiskov pa ni bilo nobenih. Niti s slovenske in niti s katerekoli druge stvari. Odločil sem se sam. Nihče ni vplival name, je pa bila odločitev zelo težka,'' je povedal nekdanji nogometaš, ki je bil takrat član beograjskega Partizana. Ko je se je s Švedske vrnil v Slovenijo, pa je videl, da je bilo stanje v državi mnogo bolj resno, kot se je zdelo.

''Takrat še ni bilo takšnih komunikacijskih kanalov, kot jih poznamo danes. Mi nogometaši smo bolj malo vedeli o tem, kaj se je dogajalo v domovini. Preden sem se vrnil v Slovenijo, si nisem mislil, da je stanje tako kompleksno, kot je bilo. Vsi skupaj smo bili zelo presenečeni. A kot sem že rekel. Bilo je, kar je bilo. Ne bi se rad preveč vračal v preteklost,'' je še povedal Milanić, ki po odhodu s prvenstva za Jugoslavijo seveda ni več zaigral, pa tudi z dotedanjimi soigralci ni imel veliko stikov. ''Ne, potem se kar nekaj časa nismo videli, a jaz nisem imel niti najmanjših težav z nobenim. Tudi danes jih nimam. Z večino soigralcev sem se potem večkrat videl, z veseljem smo pokramljali,'' je zgodbo izpred dveh desetletij zaključil nekdanji kapetan slovenske izbrane vrste.

Takrat niso vedeli, del česa so

Prav z njo je osem let po dramatičnem dogajanju v Skandinaviji prvič tudi res okusil nastop na velikem tekmovanju, ko se je Slovenija pod vodstvom Srečka Katanca prebila na EP na Nizozemskem in v Belgiji. In Slovenijo kot kapetan popeljal na zelenico v Charleroiju na znamenito tekmo proti Jugoslaviji, ki se je končala s 3:3.

''Tega dogajanja pa se spomnim veliko bolje, seveda. Spomini so veliko bolj sveži. Zdaj, ko je pred nami novo veliko tekmovanje, se večkrat spomnim na vse te tedne, ko smo pisali zgodovino slovenskega nogometa. Bil sem kapetan države, ki je bila mlada in prvič nastopila na velikem tekmovanju. Še drugič sem se pripravljal na nastop na evropskem prvenstvu in tokrat k sreči na njem tudi nastopil. V Sloveniji je vladala velika evforija, a je mi nogometaši niti nismo občutili,'' se je spomnil Milanič in nadaljeval: ''Mi smo trenirali in se pripravljali na tekmovanje. Od dogajanja smo bili umaknjeni, a potem, ko smo videli, koliko ljudi se je zbralo najprej na prvi tekmi proti Jugoslaviji, predvsem pa v Amsterdamu proti Španiji, nam je postalo jasno, da smo del nečesa velikega. Takrat se še niti nismo zavedali, kaj se je dogajalo. Bolj ko leta minevajo in poslušaš vse te zgodbe ter gledaš posnetke, bolj se zavedamo, da smo bili res del nečesa, o čemer bomo govorili še desetletja.'' Prav tekma proti Španiji v drugem delu skupinskega dela prvenstva pa je bila tudi njegova zadnja v izbrani vrsti, v kateri je nastopil na 42 tekmah, in, kot se je izkazalo pozneje, tudi zadnja v profesionalnem nogometu. ''Zaradi poškodbe sem moral predčasno prekiniti nogometno pot. Po evropskem prvenstvu sem imel veliko težav s tetivo, zaradi česar sem šel tudi na operacijo. Rehabilitacija je bila dolga, poskušal sem se vrniti, a neuspešno. Potem mi je zdravnik, ki je opravil poseg, svetoval, naj preneham z igranjem nogometa in sem ga poslušal,'' je povedal Milanič, ki je z aktivnim igranjem nogometa prenehal pri 32 letih.