Dejan Stanković: V finalih se ne igra. V finalih se zmaguje.

Poročen je namreč s sestro nekdanjega slovenskega reprezentanta Milenka Ačimovića, na katerega je zelo navezan. "Imam res malo dobrih prijateljev. Milenko je eden izmed njih. Vseskozi sva v stikih. Slišiva se dvakrat, trikrat na dan. Skorajda ne mine dan, da se ne bi," je povedal nekdanji nogometaš, ki je zagotovo ena izmed legend italijanskega nogometa. V tamkajšnji prvi ligi je v dresih Lazia in Interja zbral kar 468 nastopov. Osvojil je vse, kar se je osvojiti dalo. Kar šestkrat je bil italijanski prvak, petkrat zmagal v italijanskem pokalu in superpokalu, se lovorike veselil v evropskem pokalu pokalnih zmagovalcev in superpokalu, bil klubski svetovni prvak in leta 2010 osvojil tudi naslov v ligi prvakov. Prav ta podvig je bil rdeča nit tokratnega pogovora.

Z Milenkom Ačimovićem se poznate res dolgo. Kakšni so spomini, ki sta jih ustvarila skupaj? Spoznala sva se leta 1998. Jaz sem takrat ravno odhajal iz beograjske Crvene zvezde, on je prišel. Skupaj sva bila na pripravah v Španiji, ki so trajale štiri tedne, potem sem jaz odšel. Takoj sva se ujela.

Pozneje sva postala del iste družine in se še bolj zbližala. Mile je res pravi prijatelj. Tako je že 17, 18 let. Hvala bogu, da ga imam.

Kako je bilo, ko sta se srečevala na igrišču in bila vsak na svoji strani? Bilo je čudno, ampak simpatično. Seveda je vsak gledal na svoj posel in svojo ekipo. Kar nekajkrat se je zgodilo, da sva igrala en proti drugemu. Na reprezentančni prijateljski tekmi za Bežigradom, ki se je končala z 1:1, na prijateljski tekmi med Interjem in Tottenhamom, pa še kdaj. Bilo je korektno in z dosti šale.

No, zagotovo najbolj znamenita od takšnih tekem je tista iz Charleroija na uvodu evropskega prvenstva 2000 v Belgiji in na Nizozemskem, ko je Slovenija vodila s 3:0, potem pa z igralcem več prejela tri gole in se morala zadovoljiti s točko. Res je, ta tekma je zgodovinska. Neslavno se je končala za oba. Jaz sem šel z igrišča, ko smo zaostajali z 0:1, on je prišel nanj, ko je Slovenija vodila s 3:0. Ne vem, komu je bilo težje. Po koncu tekme sva se le spogledala in vse nama je bilo jasno. Prav veliko nisva govorila. Oba sva bila zelo razočarana.

Kako se spominjate te tekme in predvsem prvega dela, ko ste se nepričakovano znašli v velikem zaostanku? Bili smo zelo šokirani, kako ne bi bili? Vedeli smo, da je Slovenija dobra in neugodna ekipa, ampak da se bo zgodilo to, kar se je … Tega seveda nismo pričakovali.

Moram priznati, da je Slovenija vodila zasluženo. Tistih 60, 70 minut je igrala res dobro. Potem se ji je zgodil mrk. Ne vem, zakaj. Morda zaradi pomanjkanja izkušenj. Vsaka izkušena ekipa bi, ko bi vodila s 3:0 in imela igralca več, tekmo znala pripeljati h koncu.

Je bila pa to zelo dobra tekma, v njej so lahko navijači uživali. Dejstvo je, da je remi s 3:3 Slovenija doživela kot poraz, mi pa kot zmago. Glede na to, kaj se je dogajalo 90 minut, je to realno.

Kako ste takrat s soigralci gledali na slovensko reprezentanco, ki se je šele uveljavljala? V tistih dveh, štirih letih je Slovenija našla ravnotežje v igri. Z veliko odrekanja je dosegla uspehe. Srečko Katanec je to odlično sestavil. Slovenija je bila v prvi vrsti ekipa, ki pa je imela tudi dva, tri izjemne posameznike, ki so lahko v vsakem trenutku odločili tekmo. Med njimi tudi Ačimovića.

S Slovenijo ste stkali posebne vezi. V Ljubljani ste pogosto? Da in počutim se odlično. Z Ano (Stankovićeva žena in Ačimovićeva sestra, op. p.) in družino smo pogosto v Ljubljani. Kadarkoli sem prost in imam čas, pridem.

Slovenija je zelo prijetna država, Ljubljana pa sploh. Nanjo sem se že povsem navadil. Sicer pa, ko sem tam, ne počnem nič takšnega, česar ne bi počeli drugi. Predvsem mi je, ker imam res malo časa, pomembno, da se družim z družino. Gremo na dobro kosilo, večerjo in uživamo. Nič takšnega.

Vas na ulici ljudje prepoznajo? Tisti, ki spremljajo nogomet, me, preostali seveda ne. Nekateri prosijo za avtogram, fotografijo … Ni hudega, imam svoj mir. Normalno je, kot je povsod. Da ne boste mislili, da je v Milanu, Rimu in Beogradu drugače. Živim povsem normalno življenje, nimam niti najmanjših težav.

Greva k sezoni 2009/10 … Fenomenalni spomini. Zgodovinski uspeh. Zgodovinsko leto. Tako za Inter kot tudi zame.

Sprehodiva se do finala … Najprej smo izločili Chelsea, potem moskovski CSKA in v polfinalu še veliko Barcelono. Če hočeš biti prvak, moraš izločiti velike ekipe. To se je zgodilo tudi nam. Premagali smo Chelsea in Barcelono. Potem je prišel finale in zmaga nad münchenskim Bayernom.

Fenomenalno, res nepozabno. Vsi skupaj smo spisali zgodovino italijanskega nogometa. Zdaj je veliko vprašanje, ali bo podobno uspelo tudi Juventusu. Bomo videli.

Kako se spominjate odštevanja dni do velikega finala v Madridu? Tja smo prišli tri, štiri dni pred tekmo. Trenirali smo v centru madridskega Reala. Iz ure v uro je bila napetost večja, a mi smo imeli Joseja Mourinha, ki je delal razliko in v ekipo vnašal mirnost. Pa čeprav je bil pred nami veliki finale.

Vseskozi nam je govoril eno in isto. "V finalih je treba zmagovati. V finalih ne igraš!" nam je ponovil tisočkrat. Je odličen psiholog, ki zna ekipi dati tisto, kar potrebuje. To mu je uspelo tudi takrat. Odigrali smo res perfektno tekmo, na igrišču smo delovali odlično. Celotna sezona je bila uspešna in pozitivna.

Kako ste se sami pripravljali na finale. Kako se počuti nogometaš pred tekmo, o kateri govori ves svet? Moraš biti psihično močan. Ne smeš razmišljati o tem, za kakšno tekmo gre, koliko ljudi si jo bo ogledalo. Ne smeš gledati televizije in prebirati medijev. Če se obremenjuješ z vsem, kar pride zraven tako pomembnih tekem, lahko pregoriš. Pomembno je, da zajeziš čustva. Sam s tem nisem imel težav. To seveda pride z izkušnjami. Noben velik igralec s tem nima težav. Verjemite mi.

Na finale sem se pripravljal tako kot na vsako drugo tekmo. Pomembno je, da se spočiješ, zbereš misli in premišljuješ o tem, kaj boš moral narediti na igrišču. Nekatere tekme so bolj, druge manj pomembne, a sam sem se vedno pripravljal isto. Zame je bila vsaka tekma finale lige prvakov.

Madridski finale ste začeli na klopi. Kdaj ste izvedeli, da ne boste igrali od prve minute? To sploh ni bila skrivnost. Da bom na klopi, sem vedel že nekaj časa. V tisti sezoni sem imel nekaj težav s poškodbami, od januarja do marca sem se vračal in potem odigral nekaj pomembnih tekem. Pomembno je bilo predvsem, da je ekipa našla ravnotežje. Nisem se obremenjeval s tem, koliko bom igral. Minuto, pol ure ali celotno tekmo. Bilo mi je vseeno. Samo da zmagamo.

Na igrišče ste prišli v 68. minuti, ko je Inter vodil z 1:0, v vodstvo vas je popeljal Diego Milito. Kako se spominjate trenutkov pred vstopom? Bil sem malce napet, a ko stopiš na igrišče, vse skupaj izgine. Ni pomembno, za kako pomembno tekmo gre. Razmišljaš le o tem, kaj moraš narediti. Mislim, da sem zamenjal Christiana Chivuja, potem je Milito kmalu zabil še en gol.

Ekipa je razmišljala kot eno, dihala je kot eno in preprosto ni bilo nič posebnega. Le tekmo smo morali mirno pripeljati h koncu. Naloge, ki sem jih imel po prihodu na igrišče, so bile jasne. Ves teden smo se pripravljali na tekmo, skrivnosti pri Mourinhu ni bilo.

Zakaj je Jose Mourinho tako poseben trener? Na sodelovanje z njim sem zelo ponosen. Je res fenomenalen trener, pri katerem sem zelo napredoval. Imela sva odličen odnos. Še danes sva v stikih. Ravno pred nekaj tedni sva se slišala, ko sem mu čestital za naslov, ki ga je osvojil s Chelseajem.

Če spremljate nogomet, potem veste, da ga vsi nogometaši, ki so delali z njim, obožujejo. To ni naključje. Kjerkoli je bil, v Chelseaju, Interju, Portu, Realu, povsod je enako. Vsi o njem govorijo lepo.

Njegovi rezultati pa tako ali tako govorijo zase. Tudi zdaj, ko se je vrnil v Chelsea, je takoj osvojil naslov. V ligi prvakov mu je spodletelo, a brez skrbi, ne bo popustil. V prihodnji sezoni bo še boljši.

Igralci ga imajo radi, a njegova javna podoba je v očeh marsikoga arogantna. Res je, da se v javnosti obnaša na svoj način, a to dela namenoma. S tem pozornost preusmeri nase, zato nogometaši ne čutijo pritiska in ekipa lahko dela v miru. Je kot nek ščit med zunanjim svetom in ekipo. Vsaka njegova beseda je dobro premišljena. Zagotovo je The Special One (posebni, op. p.), kot je njegov vzdevek.

Imel sem veliko odličnih trenerjev, Rafaela Beniteza, Roberta Mancinija, Svena-Görana Erikssona, Alberta Zaccheronija, in vsi so bili odlični, a vseeno lahko rečem, da je Mourinho najboljši. Naj vam povem anekdoto iz sezone 2008/09.

Kar na dan z njo … Štiri kroge pred koncem sezone smo si že zagotovili naslov italijanskega prvaka, jaz pa sem se z družino dogovoril, da bomo po koncu sezone odšli na počitnice v Dubaj. Takrat me je Jose poklical k sebi in mi rekel: "Sem slišal, da boš družino peljal na počitnice?" Odgovoril sem, da ima prav. Da bomo odšli, ko bo konec sezone.

Nisem vedel, kaj je s tem hotel povedati, nato pa me je prekinil. "Ne, ne boš šel takrat. Pojdi kar zdaj. Vzemi si odmor, uživaj z družino, spočij se. To sezono si zame naredil veliko, ogromno si mi dal. Zdaj sem na vrsti jaz, da ti malo vrnem," mi je rekel in sem odšel. Sedem dni smo uživali, prišel sem nazaj, še malce treniral in igral na zadnji tekmi.

Tak je on. Sredi prvenstva me je poslal na počitnice in mi privoščil nekaj, kar sem res potreboval. Povejte mi, kako potem za takšnega trenerja ne boš naredil vse, kar lahko? Ne vem, a on iz nogometaša izvleče nekaj več. Nekaj, kar sploh nisi vedel, da imaš.

Kako je bilo po tekmi v Madridu, ko ste osvojili naslov? Veliko slavje, fenomenalno. Ko smo se vrnili v Milano, je bilo že na letališču ogromno ljudi. Potem smo ob šestih zjutraj prišli na štadion, kjer nas je pričakalo kar 80 tisoč ljudi. Štadion je bil poln. Nisem mogel verjeti, da nas je prišlo pozdravit toliko ljudi. Navijači so 45 let čakali na to lovoriko. Ko so jo dočakali, je bilo veselje res veliko. To je bil zgodovinski uspeh.

Spomnim se, da sem potem prišel domov, kjer so me počakali Ana in družina, iz Madrida so prišli 15 minut pred mano. Nato sem z njimi delil vtise o vsem, kar se je dogajalo, si popoldne privoščil nekaj spanca, potem pa sem se moral počasi že pripravljati na nov izziv. Dva dni za tem sem se namreč priključil srbski reprezentanci na pripravah za svetovno prvenstvo.

Takrat sta bila člana Interja tudi dva Slovenca. Da, Rene Krhin in Vid Belec. Takrat sta bila še otroka. Fenomenalna fanta. Oba, Vid in Rene. Z drugim se še danes sem in tja slišim. Z njim sva se res razumela, bil mi je kot mlajši brat. Je tudi odličen nogometaš. Žal mi je le, da je imel hudo smolo s poškodbami, saj je res nadarjen nogometaš. To, da je v takratnem Interju pod tako dobrim trenerjem dobival priložnost za igro, pove dovolj o njem.

Pozneje ste igrali še z enim Slovencem, Samirjem Handanovićem, zdajšnjo številko ena Interja. Zagotovo eden izmed najboljših vratarjev na svetu. To sploh ni skrivnost. Toliko let, kot je na vrhunski ravni on, je malokdo. Je velik profesionalec, velik delavec.

Bilo bi mi res žal, če bi odšel. V časopisih se je v zadnjem času veliko pisalo o njegovem statusu. Srčno upam, da bo ostal pri Interju. Če bo šel, bo to velika izguba za Milančane. Se pa zanj ne bojim. Kamorkoli bo šel, bo igral pomembno vlogo.

Slovenski reprezentant je največji zvezdnik v milanski ekipi. Ko ste bili tam vi, ste imeli ob sebi nogometaše, kot so Samuel Eto'o, Javier Zanetti, Wesley Sneijder, Diego Milito … Kako gledate na zdajšnji Inter? Jasno je, da zadnja sezona za Inter ni bila najboljša. Imel je tudi nekaj smole, rezultati res niso bili najboljši. Toda odkar je na trenersko klop sedel Mancini, se vidi napredek. Jasno pa je, da bodo Milančani potrebovali tri, štiri velike okrepitve, če se nameravajo vrniti na pota stare slave.

Podobno velja tudi za italijanski nogomet. Juventus je prvi italijanski klub v finalu lige prvakov po vašem Interju iz leta 2010. Da, minilo je že pet let in prav zanima me, kako se bo obnesel. Juventus v finalu je veliko presenečenje. Malo je manjkalo in od tekmovanja bi se poslovil že po skupinskem delu. Toda v izločilnih delih so Torinčani pokazali ogromno. Dokazali so, da se lahko merijo z največjimi. Real Madrid so povsem zasluženo izločili.

V finalu, ki je samo ena tekma, se lahko zgodi marsikaj. Vsi v vlogo favorita postavljajo Barcelono, kar je razumljivo, a se bo morala za naslov pošteno potruditi. Juventus zagotovo ima možnosti za uspeh. Njegovi nogometaši vedo, da so dobri. Hkrati bodo zaradi tega, ker nihče ne verjame, da lahko zmagajo, še bolj motivirani.

Ne smemo pozabiti niti tega, da je zdajšnji finale za marsikaterega nogometaša Juventusa verjetno še zadnja priložnost, da spet osvoji nekaj velikega. Tako je bilo tudi z nami leta 2010. Bomo videli.

Kakšno tekmo pričakujete? Juventus se bo organizirano branil in Barcelono vsakič, ko bo izgubila žogo, skušal kaznovati. Barcelona se ne bo odrekla svoji igri, igrala bo visoko. Pričakujem, da bodo Torinčani igrali podobno, kot so proti Realu. Hrabro in organizirano se bodo branili.

Toda napada Barcelone, ki je res sijajen, ne bo lahko ustaviti. Če hočeš zmagati v finalu lige prvakov, ne more biti lahko. V finalu sta dve odlični ekipi. Pred finalom pomisliš na to, kaj vse si moral prestati, da si prišel do sem, zato na vsak način hočeš zmagati.

Vse oči bodo uprte predvsem v Lionela Messija, ki se zdi neustavljiv. Nekajkrat sem igral proti njemu. Ne vem, kaj naj povem … Res ne vem. Kot da je z drugega planeta, kot da ni od tukaj. Skorajda nemogoče je, da v modernem nogometu obstaja tak nogometaš, kot je on. Res je neverjeten. Ko misliš, da je žoga tvoja, jo umakne. Tap, tap, hop in gre mimo tebe. Ni ga več. V delčku sekunde ostaneš sam.

Za koga boste stiskali pesti? Nimam česa skrivati, simpatiziram z Barcelono in njenim slogom igre, zato bom navijal zanjo.