Sobotni intervju
UEFA liga prvakov
Liga Europa
Sobota, 15. 7. 2017, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju z mednarodnim nogometnim sodnikom
Damir Skomina: Najboljši intervju je tisti, ki ga ne dam
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,63
2
Kaj nam je povedal tokratni gost sobotnega intervjuja Damir Skomina, ob predsedniku Uefe Aleksandru Čeferinu in enem najboljših vratarjev na svetu, zvezdniku Atletica Madrida Janu Oblaku, verjetno najbolj prepoznavni slovenski obraz v nogometnem svetu?
"Najboljši intervju je tisti intervju, ki ga ne dam," je prepričan Damir Skomina, najboljši slovenski nogometni sodnik, ki je bil nekajkrat, ko smo drezali v zanj kočljive teme, malce nejevoljen. "Ko so ugasnjeni diktafoni, vam lahko povem marsikatero anekdoto, a javno o tem težko govorim, saj moram paziti na vsako besedo. Morate me razumeti," je povedal.
"Danes je 13. julij 2017. Besede, ki jih izrečem, bodo na spletu zapisane za vedno. Če danes rečem, da mi je Lionel Messi ljubši od Cristiana Ronalda, pa tega ne trdim, in potem leta 2020 Ronalda izključim, bo to morda nekdo prebral, mi vrgel pod nos in znašel se bom v težavah," nam je pozneje, ko je pogovor že prešel v neformalni del, povedal velik profesionalec v svojem poslu in se dotaknil le ene izmed mnogo tem, pri katerih mora biti pazljiv. Opravlja namreč pomembno vlogo v poslu, v katerem se obračajo milijarde evrov.
V ligi Europa je letos dočakal enega izmed vrhuncev poti nogometnega sodnika. Bil je sodnik velikega finala med Manchester Unitedom in Ajaxom.
Na intervju je prišel lično urejen. Že zjutraj je opravil trening, ki je del njegovega vsakdana, in po intervjuju že hitel drugim obveznostim nasproti. "Svoj posel jemljem skrajno profesionalno, a v njem tudi uživam. Moja služba je moj hobi," je povedal sodnik, ki je 24. maja letos sodil veliki finale lige Europa v Stockholmu, kjer je Jose Mourinho z Manchester Unitedom osvojil novo evropsko lovoriko in na Old Trafford spet prinesel ligo prvakov.
Video: O tem, ali v svojem delu uživa ali čuti pritisk?
Nazadnje smo se srečali na Mini oviratlonu, prireditvi na URI Soča, kjer znani Slovenci otrokom, ki so tam na rehabilitaciji, pomagajo pri premagovanju posebnih ovir. Z dvema fantoma, sicer ljubiteljema nogometa, ste si izmenjali telefonske številke, z namenom, da jima posredujete nogometni dres. Se je menjava že zgodila?
Da, poslal sem jima svoj dres s posvetilom. Mislim, da je to najmanj, kar sem lahko storil zanju.
Na letošnjem Mini oviratlonu je otrokom, ki so na rehabilitaciji na URI Soča, pomagal čez ovire. Dvema navdušencema nad nogometom je obljubil nogometni dres in obljubo že izpolnil.
Že nekajkrat ste poskrbeli za nogometne drese, letos za dres Juventusa in Real Madrida, ki se prodaja na dražbi, zbrana sredstva pa se namenijo v dobrodelne namene. Kako težko ali ravno obratno je priti do teh dresov? So nogometaši naklonjeni takim pobudam?
Sam po teh dresih ne povprašujem, in ne gre za drese, ki bi jih dobil direktno od nogometašev po tekmi. To ne bi bilo prav.
Bolj gre za dobro voljo kluba, ko po tekmi do nas pristopi predstavnik kluba in nam v garderobi pusti dres, morda tudi zastavico.
Se to na najvišji ravni pogosto dogaja?
Načeloma da.
Koliko imate pred tekmo stika s klubi, ki jim sodite, če sploh?
Nič. Ne pred tekmo niti po njej. Za to je zadolžena oseba iz nogometne zveze, t. i. liaison officer. Ta nas pričaka na letališču, nas pelje do hotela, pospremi na trening, treningu sledi večerja … naslednje jutro sledi še zadnji sestanek pred tekmo, analiza ekip, morda nam po tem ostane pol ure za sprehod, morda še kavo, in to je to. Kosilo, počitek, odhod na tekmo, tekma in naslednje jutro zgodaj vrnitev domov.
Pritiska pred tekmami ne čuti.
Kako se lotevate specifik različnih igralcev? Se pripravljate na igralce posebej?
Vsak sodnik se na tekmo in na igralce pripravi tako, kot želi, nikjer pa ne piše, kako se je treba pripraviti. Zadnji dve leti imamo možnost – letos bodo mogoče že v skupinskem delu, v sezoni 2016/2017 je to veljalo v spomladanskem delu -, da tekmo prek Skypa pregledamo z analitikom, ki ga plača Uefa.
On nam pojasni svoj pogled na tekmo. Običajno se to zgodi zjutraj na dan tekme ali večer pred tekmo, ko je že znana večina postav v ekipah.
Lani na evropskem prvenstvu sta bili ti dve osebi ves čas z nami, zdaj pa zaradi razparceliranosti tekem po različnih lokacijah to ni mogoče.
Kako je na predvečer tekme? Recimo letos na finalu lige Europa. Nimate nobenih težav s tem, kako boste sploh lahko zaspali?
Ne, tega si ne smem dovoliti. Nikoli ne razmišljam: aha, to je zdaj finale. Če bi, bi sam sebi nalagal nepotreben pritisk.
Pritisk sicer res občutim na nezavedni ravni, večkrat moram recimo na stranišče pred tekmo. To so procesi, ki so povsem normalni. Na zavedni ravni pa sem povsem umirjen in dajem vtis, kot da gre za povsem navaden dan.
Na tekmi ne smem, in to poudarjam, ne smem izražati čustev. Tudi če sem zelo jezen, jih ne smem. Dajati moram vtis, da mi to ne more do živega, čeprav bi najraje potegnil drugačno potezo, pa je ne smem. Enako verjetno velja za šefa v službi ali za trenerja, ko mu kdo od igralcev kljubuje … treba se je znati obvladovati.
"Ne smem izražati čustev. Poudarjam, ne smem."
Vas je pred tekmo kdaj zdelala trema?
Pozitivna trema je vedno prisotna in mora biti, vendar si ne dovolim, da bi me to razjedalo, da zaradi nje ne bi mogel normalno funkcionirati.
Nikoli se vam to ni zgodilo?
Morda v samih začetkih, ko je bila negotovost prisotna. Verjetno je izvirala iz nekega neznanja, ker ne veš, kaj te čaka, niti kako se odzvati na različne situacije.
Opazim pa, da trema zdela mlajše igralce, ki zaradi tega tekme ne morejo odigrati tako, kot bi si želeli.
Jo obvladujete sami?
Da. Vse delam sam.
Za kondicijsko pripravo pa imate še vedno pomoč trenerja?
V Sloveniji imamo nekoga, ki nam pomaga pri tem, ter dodatno trenerja v tujini, ki nam pripravlja treninge, izvajamo pa jih sodniki sami.
Ne navija za nikogar.
Se pravi, da imate vsakodnevne treninge tako kot nogometaši?
Da, s to razliko, da morajo nogometaši trenirati skupaj, sodniki pa, razen na tekmi, ne. Torej, lahko skupaj treniramo, ne moremo pa skupaj vaditi sojenja. To je mogoče samo na pripravah in zdaj na pokalu konfederacij, ko so mladi igralci, mladinci ali kadeti samo za nas pripravljali različne situacije, mi pa smo lahko vadili sojenje.
Kako se odzovete med tekmo, če se vam zgodi napaka? Če se na primer med polčasom zaveste, da ste napravili napako, kako to vpliva na vas v nadaljevanju tekme?
Na napako moraš pozabiti v istem trenutku. Če tega ne zmoreš, ne moreš opravljati sodniškega dela. Ne moreš jo skompenzirati tako, da boš potem popravljal napako. To pomeni, da si na koncu naredil dve napaki.
Ravno to kompenzacijo pogosto omenjajo televizijski komentatorji. Se to res dogaja?
Najprej se je treba vprašati, kdo komentira nogometne tekme, koliko sploh poznajo ta šport in kako dobro poznajo pravila v nogometu, navodila in interpretacijo. Komentatorji pogosto kreirajo in kazijo javno mnenje o delu trenerja, ekipe in na koncu sodnika. To ugotavljam, ko sam gledam nogometne tekme.
Pa jih še lahko gledate sproščeno ali ste stalno na preži za potezami sodnikov?
Seveda tekme gledam skozi prizmo sojenja, nisem pa toliko okužen, da ne bi zmogel uživati v akcijah. Tudi moja sinova obožujeta nogomet. Se pa, glede na to, da je nogomet moja služba, trudim, da bi ga spremljal manj.
Seveda si rad ogledam tekme, ki jih sam sodim, se pravi tekme v slovenski ligi, ligi Europa in ligi prvakov, drugih pa, razen seveda El Clasica, ne spremljam.
Ali v zasebnosti svojega doma navijate za kateri klub ali ste povsem indiferentni?
Ne, toliko sem že odporen proti temu, da ne morem navijati za nikogar. Tudi če bi sodil svojemu sinu, mu ne bi kar na lepe oči prisodil enajstmetrovke.
Ko v živo vidi Cristiana Ronalda, to zanj nima nobenega pomena.
Bosta sinova stopala po nogometni poti?
Eden je že odnehal, drugi vztraja. Izbira je njuna.
Kaj se dogaja pred prihodom na igrišče? Se vidite z nogometaši, z največjimi zvezdniki?
Ne. Sodniki predhodno opravimo ogled igrišča in ko odhajamo, jih občasno srečamo. Razumem, da je v očeh nekoga to, da vidiš Cristiana Ronalda, velika stvar, pri meni je to brez pomena.
Nikoli ne razmišljam o tem, da je pred mano ekipa, ki je vredna eno milijardo, ali da so tam največje zvezde nogometa. Na sojenje nogometne tekme se odpravim tako, kot da grem v službo. Ne morem si dovoliti, da bi razmišljal o zvezdnikih.
Če bi še raje, ne bom nikoli stopil do nogometnega zvezdnika in ga prosil za avtogram, ki bi mojim otrokom veliko pomenil.
Sojenje te tako okrepi, da moraš biti odporen proti vsem tem stvarem.
Skomina na tekmi med NK Olimpijo in NK Maribor septembra 2010 v Stožicah.
Se pravi, da je nek igralec iz slovenske lige ali Leo Messi iz Barcelone za vas na igrišču eno in isto?
Točno tako, drugače sploh ne more biti.
Kakšna je razlika med sojenjem klubom v slovenski ligi ali klubom najvišjega ranga?
Nobene razlike ni. Če je nogometaš nespoštljiv, mu povem svoje. Ne dovolim si, da bi bil kdorkoli nespoštljiv do mene. Seveda so tudi trenutki, ko igralec oporeka, takrat mu tudi rečem, da sam ne govorim o njegovi tehniki igre, o podaji … vsak naj opravlja svoje delo. Vsak je tudi plačan za svoje delo.
Vemo, da je nogomet na vrhunski ravni hitrejši. Ste tako uigrani, da vam to pri sojenju ne povzroča težav?
Lažje je. Če je igra hitrejša, je lažje soditi, ker je vse bolj predvidljivo, ni potrebno toliko posredovati. Na tekmah višje ravni se vsaka najmanjša napaka kaznuje.
Kje vse je sodil Damir Skomina?
Letos je sodil finale lige Europa.
40-letni Koprčan je mednarodni sodnik od leta 2003 in od leta 2009 član elitne sodniške skupine Uefe. Sodil je številne pomembne mednarodne tekme in tudi na treh velikih tekmovanjih.
Na olimpijskih igrah je sodil leta 2008. Na evropskem prvenstvu je prvič sodil leta 2012, ko ga je vloga glavnega delivca pravice doletela na treh tekmah, tudi na četrtfinalni med Nemčijo in Grčijo (4:2).
Na evropskem prvenstvu štiri leta pozneje je sodil na štirih tekmah. Tudi v osmini finala med Anglijo in Islandijo (1:2) in v četrtfinalu med Walesom in Belgijo (3:1). Na krstni nastop na svetovnih prvenstvih še čaka.
V ligi prvakov je debitiral leta 2008, v tem tekmovanju pa do zdaj sodil že na kar 38 tekmah. Dvakrat tudi v polfinalu, v sezoni 2012/13 Barceloni in Bayernu Münchnu (0:3), v sezoni 2015/16 pa Real Madridu in Manchester Cityju (2:0).
V ligi Europa je letos dočakal enega izmed vrhuncev poti nogometnega sodnika. Bil je sodnik velikega finala med Manchester Unitedom in Ajaxom. V tem tekmovanju je sicer do zdaj sodil na 20 tekmah.
Kaj pa razlika med sojenjem recimo na Bonifiki, kjer tekmo spremlja tisoč ljudi, ali pa na stadionu Santiago Barnabeu, kjer je več deset tisoč ljudi?
Meni osebno je bistveno lažje soditi pred polnim stadionom.
Verjetno tam, kjer je manj ljudi, slišite več kletvic kot na polnem stadionu?
Seveda. Tako kot na koncertu. Če si na koncertu Rolling Stones, je nekaj drugega, kot če je v središču samo en, ki brenka, spremlja pa ga samo nekaj gledalcev. Slišal bo vsakega, ki bo pripomnil, da nima pojma.
Pa se lahko izolirate od okolice?
Lahko. Osredotočiti se je treba. Seveda je tudi razlika, ko greš prvič na tekmo lige prvakov, kjer slišiš vse, tudi uvodno glasbo, ali ko greš 40.
Zaradi žaljivk, ki jih sliši na svoj račun, njegova družina ne obiskuje tekem, na katerih sodi.
Je teh žaljivk veliko?
Ogromno. Moja družina ravno zaradi tega ne hodi na tekme, ki jih sodim.
Fanta sta si enkrat zaželela ogledati slovenski derbi in glede na to, koliko žaljivk sta slišala na račun sodnikov, je bilo to verjetno prvič in zadnjič.
Ljudje hodijo na tekmo, ne zato, da bi uživali, ampak zato, da izrazijo vse svoje frustracije. Ko sem bil mlajši in sem tekmo opazoval kot gledalec, sem se včasih s kom zaradi tega tudi sprl, zdaj pa se samo smejim in si rečem, vsak ima pač svoj pogled na potek tekme.
Kako se odzovete na žaljivke nogometašev? Jih takoj kaznujete? Kako je bilo v situaciji z Luko Modrićem?
Če me bo na tekmi kdo grobo užalil, bo izključen, o tem ni dvoma. Ampak eno je, če ti to nekdo izreče v obraz, ali pa če nekdo to kriči v zrak. Ne vem, ali je to namenjeno meni ali ne. V določenih krajih je to način komunikacije.
Sodniki imamo jasna navodila. Vemo, kaj je, ko gre kdo proti tvoji integriteti in ko je nekaj izrečeno v afektu. Normalno je, da če nekdo zgreši prazen gol, da bo preklel vse živo. Naj mu za to dam karton? Ne, pustiš ga, da izloči frustracijo in gremo dalje.
Kaj pa pritiski? V polfinalu lige prvakov ste že sodili. Verjetno je drugače, če je Cristiano Ronaldo celotno igro na igrišču ali če ga zaradi odločitve sodnika ni.
Preveč posplošujete. Jaz si takega načina razmišljanja ne morem privoščiti in se tudi ne strinjam z opazko nekaterih komentatorjev nogometa, da sodniki ne maramo sprejemati nepopularnih odločitev. Ti časi so mimo. Smo v letu 2017 in tega ni. Če bi sam čutil, da lahko podležem takim pritiskom, bi opustil sodniško delo.
O novosti v nogometu, videoanalizi, ni smel govoriti.
Se je kdaj zgodilo, da bi kdo potrkal na vaša vrata z neobičajnimi željami?
Ne, morda se je to dogajalo v zadnji jugoslovanski ligi. Kaj takega se mi ni nikoli zgodilo, pa je to že 25. sezona sojenja, od tega sem 15 let mednarodni sodnik.
Kakšno je vaše mnenje o videoanalizi nogometne igre, ki se uvaja in ste jo poskusno uporabljali že na pokalu konfederacij?
O tej temi ne morem govoriti.
Zelo pazite na vsako izrečeno besedo. Imate to zapisano v pogodbi ali ste imeli v preteklosti slabe izkušnje?
Zavedam se, da je najboljši intervju tisti, ki ga ne dam. Paziti in tehtati moram vsako svojo besedo. Morda je moje delo v očeh javnosti uživaško, ljudje mislijo, da gre za potovanja in uživanja, pa ni tako, gre za strogi profesionalizem.
Na kaj ste najbolj ponosni? Na sojenje v finalu lige Europa?
Težko rečem, vedno povem, da je bilo sojenje zame vedno samo nek izhod v sili. Čeprav se pri svojem delu trudim biti maksimalen, pa mi vendarle ne pomeni toliko, kolikor je morda to videti navzven.
Vemo, da ste si kot otrok želeli postati nogometaš, a so se pri 15 letih zaradi zdravstvenih težav vaše nogometne sanje razblinile. Pozneje se je izkazalo, da bi vendarle lahko nadaljevali kariero. Kako dolgo ste potrebovali, da ste to predelali v sebi?
Ko ti zdravnik reče, da ti prepoveduje igrati nogomet, ti drugega kot odnehati ne preostane. Zdravnik mi nogometa ni samo odsvetoval, ampak prepovedal.
Vendar se je pozneje izkazalo, da po nepotrebnem.
Da, na pregledu sem bil v času osamosvajanja Slovenije. Ultrazvok so imeli samo v Ljubljani, pa še to vprašanje, kakšen je bil leta 1991. Verjetno je bilo zdravniku lažje prepovedati nogomet, kot pa dovoliti in prevzeti odgovornost, če bi šlo kaj narobe.
Zaradi težav z zdravjem je moral prenehati z igranjem nogometa.
Kdaj ste sprejeli, da ne boste nogometaš?
S tem se pač sprijazniš, vendar mladim fantom vedno polagam na dušo, če imajo neke sposobnosti, naj dajo vse od sebe, da uresničijo svoje sanje.
Kako to, da ste presedlali v sodniške vode?
Očetov sodelavec Žare Vidali je bil nogometni sodnik in očetu je predlagal, naj grem sodit in na ta način ostanem v stiku z nogometom. O tem najprej nisem želel niti slišati.
Tudi sam sem bil pri 15 letih eden tistih, ki je sodnika enačil z lopovom. Moja prva asociacija je bila, da je sodnik nekdo, ki te pride zafrknit ali pokrast.
Skratka, nad predlogom nisem bil navdušen. Po nekaj mesecih me je oče spet vprašal in takrat sem se odločil, da grem pogledat na društvo. Predlagali so mi, da opravim sodniški izpit …
Katera je bila prva tekma, na kateri ste sodili in kakšne spomine imate nanjo?
Šlo je za tekmo primorske lige, med Koprom in Rakekom. Bil sem pomočnik sodnika in bila je katastrofa. Imel sem dolge lase, občinstvo me je ves čas zmerjalo … Bil sem totalno nepripravljen.
Verjetno imate tudi kak slab spomin tudi na mednarodno sojenje? Najslabši trenutek v vaši sodniški karieri?
Seveda, na tekmo na olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008 (Brazilija–Kamerun). V prvi ali drugi minuti tekme sem zamudil en štart, nisem izdal kartona in tekma se je končala s podaljškom. Dejansko od prve minute naprej nisem imel nadzora. To se mi je zgodilo prvič in takrat sem si obljubil, da tudi zadnjič.
Čigavo mnenje vam največ pomeni?
Absolutno stroke. Če bi bral, kaj menijo navijači, ne pridem nikamor.
Dejansko ste v središču pozornosti takrat, ko naredite napako oz. drugi mislijo, da ste jo storili?
Da, ampak to je normalno in tega sem vajen. Na nek način smo vsi lokalpatrioti in vsak navija za svojega. Če bi storil napako v korist ekipe A proti ekipi B, ekipa A nikoli ne bo izjavila, da je zmagala zaradi sodniške napake. Če pa bi tekmo zaradi sodniške napake izgubila, potem bi seveda glasno opozarjala na to.
Njegov najslabši spomin je tekma med Kamerunom in Brazilijo z olimpijskih iger leta 2008.
V enem od intervjujev ste omenili, da to, kar ste dosegli do zdaj, še ni vaš vrhunec, da imate v mislih še nekaj več. Na kaj konkretno ste mislili? Na sojenje na svetovnem prvenstvu v Rusiji?
Eno so cilji, drugo pa so želje. Dejstvo je, da si sam ne morem postaviti cilja, v smislu, na kateri tekmi bi želel soditi. Se pa nadejam, da bom imel dobro sezono in da se mi bo vse poklopilo, da bom v naboru skupine imen, ki lahko pride zraven.
Da te sploh uvrstijo v nabor določenih tekem, se mora poklopiti cela vrsta dejavnikov. Lahko imaš super sezono, potem pa ti v četrtfinalu tekma ne uspe.
Koliko vnaprej izveste za večje dogodke?
Za finale Lige Europa sem izvedel od deset do 12 dni prej.
Aleksander Čeferin je predsednik Uefe. Si morda nadejate, da bi vam to koristilo?
Ne, on je predsednik Uefe, kar pomeni vseh članic in ne more nastopiti položaja z devizo, da bo pomagal Slovencu. Sojenje je preveč izpostavljeno. Tako kot ne more pomagati igralcu, da bi si ustvaril kariero. Računam samo zase.
Si ne mislite, da bi si zaslužili? Vedno ste nekje blizu. Sodili ste že polfinalu EP, finalu lige Europa, verjetno si želite soditi v finalu lige prvakov?
Vedno je treba sprejeti tako, kot je. Nimam nobenih zamer in gledam samo naprej.
Na Euru 2008 se je, čeprav je bil četrti sodnik, znašel v središču pozornosti
Joachim Löw in Damir Skomina leta 2008.
Čeprav je bil takrat četrti sodnik, se je Skomina leta 2008 na tekmi skupinskega dela evropskega prvenstva med Avstrijo in Nemčijo na Dunaju znašel v središču pozornosti, potem ko je v 41. minuti glavnemu sodniku Manuelu Mejutu Gonzalezu sporočil, naj na tribune pošlje oba selektorja, Joachima Löwa in Josefa Hickersbergerja, ker nista upoštevala njegovih navodil. Španec je to tudi naredil.
Sprva se je zdelo, da sta se selektorja Nemčije in Avstrije sporekla med sabo, a po tekmi se je izkazalo, da je bilo drugače. "Doživel sem že marsikaj, kaj takega pa še ne. V preteklosti sem bil kaznovan za marsikatero napako, tokrat pa se mi niti sanja ne, zakaj je četrti sodnik poklical glavnega, ki naju je nato izključil. Proti gospodom sodnikom ni bilo nobenih žaljivk, zato ne vem, kaj naj rečem ... 'Bogovi v črnem' so govorili in njihova odločitev je dokončna. Seveda je lažje izključiti trenerja, kot pravilno dosoditi nedovoljeni položaj ali prekršek," je bil po tekmi besen Hickersberger, ki je po porazu z 0:1 z Avstrijo izpadel v skupinskem delu tekmovanja.
Kako občutite prepoznavnost? Zagotovo ste najbolj znan slovenski nogometni sodnik in ena najbolj prepoznavnih figur slovenskega nogometa. Vas to kdaj ovira? Si lahko privoščite kavo v miru ali morate paziti na vsak korak?
S tem nimam nobenih težav, niti v Kopru, kjer živim, pa gre za relativno majhno mesto. Še največ je zanimanja med otroki … V Sloveniji nimamo zvezdnikov, morda z izjemo Gorana Dragića in Anžeta Kopitarja, pa še ta dva živita v ZDA.
Kako se vam zdi, da Slovenija gleda na vaš uspeh? S ponosom ali zavistjo?
Težko ocenim, ker ljudje veliko stvari raje zadržijo zase. Ogromno ljudi izkazuje zadovoljstvo, če pa je kdo zavisten, ne morem pomagati. Delam svoj posel, nikomur ne želim žalega.
Mislim, da Slovencem manjka predvsem to, da se ne cenimo dovolj ali da raje pogledamo, kaj se dogaja pri sosedu. Velikokrat slišiš, ko se kdo pogovarja o nekem vrhunskem nogometašu, češ, poglej ga tega šminkerja. Kdo pa bo, če ne on? Ki se je prebil izmed milijarde fantov, ki brcajo žogo.
Nogometni sodnik ste že 25 let. Delujete precej zadržano. Ste se v teh letih karakterno spremenili? Čutite spremembo?
Da.
V svojem delu uživa.
Tudi v zasebnem življenju?
Ne, kar je doma, je doma, tam sem vedno enak. Imam svoj mali krog ljudi, s katerimi sem lahko sproščen in tam sem vedno isti.
Sicer pa moram biti previden. Tudi na tem intervjuju … ne morem se narediti bolj zanimivega, ker je moj svet tak, kot je. Marsikatero anekdoto bi lahko povedal, pa je ne smem.
Imate to zapisano v pogodbi?
Ne, to so nepisana pravila. Če danes o nekem nogometašu izjavim, da je izredno nehvaležen, da mi vedno povzroča težave in da mu je težko soditi, bo to čez deset let še vedno na spletu.
In če mu dam karton, bodo vsi rekli, aha, dal mu je karton, ker ga ne mara. To lahko rečem kolegu, v javnosti pa ne.
Nek splošen pregovor pravi, da če opravljaš delo, ki je tvoj hobi, v bistvu nikoli v življenju ne hodiš v službo. Kako bi vi ocenili svoje delo? Ne gre ravno za 90 minut sproščenosti, ampak za velik stres.
Tisti, ki uspemo v svojem delu uživati, od tega tudi največ odnesemo. Stres na dolgi rok pomeni, da ogromno pretrpiš ali pa ga ne zmoreš prenašati.
Če pa uspeš v tistem direndaju tudi uživati, potem je to to. Ljudje smo različni. Jaz imam srečo, da imam ta direndaj rad, seveda pa ni ravno preprosto sprejemati odločitev pod takim pritiskom, kot je na nogometnih tekmah.
Na kateri tekmi ste najbolj uživali? Od česa je to sploh odvisno?
Od vzdušja na tekmi in poteka igre. Žal ne morem izpostaviti konkretnih primerov, ker bi mi lahko kdo očital, da uživam na tekmah določenega kluba.
Ste kdaj imeli težave zaradi svojih besed?
Ne, jaz ne, so jih pa imeli drugi, zato smo dobili opozorilo.
Pred leti je bila starostna meja za sodnike 45 let, zdaj je starostna letvica nekoliko višje. Stari ste 41 let, že razmišljate o tem, kaj boste počeli po koncu sodniškega dela?
Ne, razmišljam samo o svoji prihodnji tekmi. Že ena sama večja napaka me lahko odnese.
2