Čeh, ki so ga Angleži vzeli za svojega

"Pavel je Geordie," je s tribun štadiona St. James Park odmevalo v soboto, ko je Newcastle United na boxing day – dan za božičem, kot Britanci imenujejo ta tradicionalni praznik – v angleški premier ligi gostil Everton. Na tekmi, ki so jo njihovi ljubljenci sicer izgubili z 0:1 po golu globoko v sodnikovem podaljšku, je več kot 50 tisoč gledalcev, kolikor se jih je zbralo, skandiralo v čast svojega nekdanjega junaka, ki se je medtem boril za življenje.

Z imenom človeka, značilnega za ta severovzhodni predel Anglije, so ga naslavljali. Vzdevkom, značilnim za Newcastle in okolico, kjer ljudje govorijo svoj tipičen dialekt. Novica o tem, da je vratar enega izmed znamenitejših rodov Newcastle Uniteda – ta se medtem bori za obstanek med angleško nogometno elito – po zastoju srca v umetni komi, je vse navijače, ki prisegajo na črno-bele barve, šokirala. Verjeli so, da bo bitko dobil in jih kdaj spet pozdravil s častne tribune.

Zvok s tribun ob bolniški postelji ni pomagal

Govori se, da je nesrečniku ob bolniški postelji, na kateri je ležal, njegova družina predvajala posnetke zvoka skandiranja s tribun St. James Parka. V želji, da bi ga prebudila. Žal zaman.

V torek, le dan za tem, ko so v gosteh pri West Bromwich Albionu doživeli nov prvenstveni poraz, je navijače Newcastle Uniteda doletela še veliko hujša novica. Njihovega junaka ni več.

Geordie Pavel Srniček. Le nekaj tednov pred tem jim je v Newcastlu mahal ob predstavitvi avtobiografije, ki jo je izdal – kaj drugega kot Pavel je Geordie njen naslov seveda ni mogel biti –, zdaj s solzami v očeh v slovo mahajo njemu.

Včasih ni razumel niti besede

Čeh, ki so ga vzeli za svojega, pa čeprav je prišel iz povsem drugačnega okolja. "V šoli smo se v času komunističnega režima učili le rusko, zato jezika, sploh narečja Geordiejev nisem razumel, včasih niti besede, a sem se vseeno počutil zelo dobro. Vsi so bili tako prijazni," se je pokojni nekdanji vratar, umrl je v 48. letu starosti, spomnil leta 1991, ko se je iz Banika iz Ostrave za 350 tisoč angleških funtov preselil v Newcastle.

V Newcastle United ga je pripeljal Jim Smith. Debitiral je pod vodstvom Argentinca Osvalda Ardilesa nekoliko pozneje. Na začetku se ni najbolj izkazal, naredil je nekaj velikih napak, in kmalu izgubil mesto med vratnicama.

Takrat si nihče ni mislil, da bo desetletje in več pozneje postal eden izmed najbolj priljubljenih tujcev v več kot 120-letni zgodovini kluba. Ko je v klub prišel Kevin Keegan, je v ospredje spet porinil Srnička in začela se je pisati zgodba o uspehu. Od takrat Čeh mesta med vratnicama ni več izpustil iz svojih rok.

Leta 1993 se je Newcastle po treh letih odsotnosti spet vrnil med angleško nogometno elito. Že sezono za tem je v njej zasedel tretje mesto, v sezoni 1995/96 pa je šel še dlje. Tudi 187 centimetrov visoki vratar je bil pomemben člen ekipe, ki so jo poimenovali "Zabavljači".

To je bilo deset in nekaj več fantov, ki so Newcastlu peti naslov prvaka, na katerega ta čaka že od leta 1927, pred natanko 20 sezonami približali bolj kot kdorkoli prej in pozneje. Moštvo, v katerem so igrali asi, kot so Les Ferdinand, David Ginola, Peter Beardsley, Faustino Asprilla in še nekateri, je le za štiri točke zaostalo za prvakom Manchester Unitedom. Vse štiri je zapravilo v zadnjih dveh krogih.

Z majico jih je osvojil za vedno

Takrat se je Srniček že usidral v srca navijačev, ti so ga dokončno vzljubili, ko je po eni izmed visokih zmag slekel svoj dres in ponosno pokazal majico, ki jo je nosil pod njim. "Pavel je Geordie!" je pisalo na njej.

Prikupil se jim je tudi s svojo preprostostjo in številnimi srečanji, saj so ga navijači vseskozi cukali za rokav, medtem ko se je po mestnih parkih igral s svojo hčerkico.

"Povsem normalen človek. Če ne bi vedeli, kdo je, nikoli ne bi rekli, da je zvezda," o njem še danes znajo povedati tisti, ki so ga videvali takrat. Pa tudi tega, da jim je po tekmah vseskozi spontano mahal na tribune, zagotovo niso pozabili.

Podobno o njem govorijo tudi vsi nekdanji soigralci. In o tem, da je bil velik profesionalec, ki je bil srečno poročen, ni pil in kadil, ampak vsako minuto svojega življenja posvetil temu, da bi bil na nogometnem igrišču še boljši.

Leta 1998 je odšel

Seveda ne le zaradi osebnosti, tudi zaradi predstav, ki jih je kazal na igrišču, so ga vsi imeli radi. Navijače je na noge spravljal z nekaterimi tveganimi posredovanji, pri katerih je redko naredil napako, soigralce je razvajal z dobrim nadzorom nad žogo in pomočjo pri gradnji napadov. Tako je Newcastlu pomagal še do drugega mesta v sezoni 1996/97, a takrat je imel prvak Manchester United veliko večjo prednost, in tudi do drugih odmevnih rezultatov, a se potem leta 1998 vrnil v Ostravo.

Po osmih letih se je vrnil

Vmes je spet branil na Otoku, bil je član Sheffield Wednesdaya, West Ham Uniteda in Portsmoutha, v Italiji igral za Brescio in Cosenzo, ustavil se je tudi na Portugalskem, kjer je bil član Beira Mara, in se leta 2006 na povabilo Glenna Roedererja vrnil v Newcastle kot rezerva za Shaya Givna in Steva Harperja. Veliko priložnosti ni dobil, zbral je le dva prvenstvena nastopa, in po koncu sezone odšel v pokoj.

Spomin nanj bo večno živel

V zadnjih desetih letih se je pogosto vračal v klub in vselej, ko je prišel, požel glasne pozdrave tribun. Zdaj ga žal nikoli več ne bo nazaj, a spomin nanj bo večno živ.

Na morda celo najbolj simpatičnega izmed tistih, ki so neke sončne pomladi leta in leta nazaj navijače Newcastla popeljali na prag nogometnega raja. Prestopili ga niso, a vonj po njem je še vedno v nosnicah. Tudi zaradi češkega Geordieja, ki ga zdaj ni več med njimi.