Če je kdo v skrbeh, je to Olimpija

Jesenski del je nakazal premik slovenskega klubskega nogometa na bolje. Veselita razkošna medijska podoba in večji obisk. Povprečje gledalcev na tekmo se je močno dvignilo. V prejšnji sezoni jih je bilo 1.081 na srečanje, v tej pa skoraj 1.400. K dvigu so pripomogli Ljubljančani, ki so se vsaj na nekaterih tekmah vrnili v Stožice, ne morejo pa se še pohvaliti s takšno zvestobo in tradicijo, kot ju negujejo Mariborčani. V tem pogledu so Štajerci svetlobna leta pred jesenskimi prvaki.

Jesen je zaznamovalo veliko stvari. Prerojena Gorica, ki črpa moč in ljubezen iz doma vzgojenih igralcev, je ponudila fantastičen vstop v sezono. Domžale so sestavile jekleno obrambo, ki jo vedno bolj opažajo tudi v tujini. Novinec Krško je ob polnih domačih tribunah drago prodajal svojo kožo. Zavrč je s samovoljo Mirana Vuka, trenerskimi rošadami in prihodi znanih igralcev spominjal na cirkus, ki pa je prinašal tudi točke. Koprčani so doživeli grozen padec in dobitnika superpokalne lovorike pahnili v kaotične razmere …

Veliko se je dogajalo. Prva liga Telekom Slovenije je postala zanimiva, zlasti z vrstnim redom pri vrhu ter nepozabnima večnima derbijema v Ljudskem vrtu in Stožicah. Tisti, ki sovražijo, da je zmagovalec znan že mesece vnaprej, kar se je na sončni strani Alp rado dogajalo, ko je bil Maribor vsaj za razred boljši od tekmecev, so prišli na svoj račun.

A vsega "lepega" in zanimivega je enkrat konec. Glavnino odgovora na vprašanje, do kdaj bi še lahko uživali v enakovrednem spopadu dveh najmočnejših slovenskih klubov, bo podalo vodstvo Olimpije. Znašlo se je pred pomembno potezo, saj se bo v zimskem premoru spopadlo z zahtevno nalogo.

Slovensko prvenstvo pogreša napetost

S spretnim trgovanjem lahko poskrbi, da bi ljubljanski klub tudi po odhodu Andraža Šporarja ohranil zasedbo, ki bi znala še naprej kljubovati nikoli bolj motiviranemu Mariboru. Morala bi tudi v nizih dobivati "male" tekme, na katerih se ponavadi osvajajo odločilne točke za državno lovoriko. Tu je ob koncu jesenskega dela zaspala. Nepredviden poraz v Krškem je simbolično nakazal težave, ki bi lahko nastopile v nadaljevanju sezone, če klub ne bo deležen pravočasnih osvežitev.

Če bodo zmaji dobili kakovostne okrepitve, ki bi lahko skoraj v popolnosti nadomestite bleščečo Šporarjevo statistiko, bo spomladanski del Prve lige Telekom Slovenije ponudil vse pogoje, potrebne za nadaljevanje prvovrstnega spektakla. Nogometni sladokusci bodo dobili svoje.

Spopad med osrednjima kandidatoma za naslov je jeseni na področju medijskega zanimanja presegel najbolj optimistična pričakovanja in imenitno zapolnil vrzel, nastalo po ekspresnem izpadu slovenskih predstavnikov v Evropi. Če bi se enakovredna bitka dveh za lovoriko nadaljevala spomladi, stopnjevala in trajala do zadnjih sekund, tako da bi se o prvaku odločalo v zadnjih nastopih, bi se slovenski nogomet lahko končno pohvalil z napeto dramatiko, ki je v zadnjih letih ni bil vajen. S tem bi pridobili vsi. Tako privrženci Olimpije in Maribora kot preostali ljubitelji nogometa v Sloveniji.

Žarometi usmerjeni v vodstvo Olimpije

Če je Prva liga Telekom Slovenije v zadnjih sezonah po okorni definiciji postala tekmovanje, v katerem Maribor osvaja zvezdice s skoraj polovično močjo, preostali pa se morajo zadovoljiti z drobtinicami in občasnimi bleski, bi lahko sezona 2015/16 pomenila prelomnico. Napoved drugačnih časov in razmerij v boju za prvaka je že nakazala streznitev Maribora, ki se je prepričal, da se do novih naslovov ne prihaja samoumevno, ampak je treba napeti vse mišice in uporabiti vse razpoložljivo znanje in izkušnje. To se mu je obrestovalo. Spoznanje, da je veliko lažje loviti zaostanek kot ga braniti, je držalo kot pribito.

Če bo Olimpija še naprej želela nagajati vijolicam in jim preprečevati, da bi se povzpele na prestol, se ne bo smela zadovoljiti le z izjemno dobičkonosnim poslom, v katerem je najboljšega igralca prodalo Baslu, ampak bo morala zajeten del prejetih sredstev vložiti v nakup dostojnega naslednika, s katerim bi ohranila možnosti za osvojitev naslova. Milivoje Novaković, Blessing Eleke ali kdo drug? Vseeno, morala bo na široko odpreti denarnico in v zmajevo gnezdo privabiti znano, že dokazano ime.

Za potrditev spoznanja, da je novo vodstvo sposobnejše od prejšnjega, je zadostovalo le nekaj mesecev dela. Zdaj prihaja odločilni trenutek, ko bomo izvedeli, kako resno Olimpijo zanima naslov prvaka in na kakšnih temeljih stoji dolgoročni načrt izgradnje močnega ljubljanskega kluba, ki bi nekaj več predstavljal ne v Sloveniji, ampak tudi širše. Žarometi so zdaj usmerjeni v vodstvo.

Vijolice so pred meseci zaplavale v krizo, ki je s trenerskega stolčka odnesla Anteja Šimundžo, nato še nekaj časa zapravljale točke in ugled pod vodstvom Krunoslava Jurčića, če potegnemo črta pod opravljenim v danih okoliščinah, pa lahko rečemo, da Mariborčani jesenski del zapuščajo kot zmagovalci. Turbulentnega obdobja je, kot kaže, konec, po rezultatski krizi se je poslovila še kriza igre. Maribor je začel spominjati na vijoličasti stroj, ki je vsaj na domačih zelenicah mlel tekmece, v oči tekmecev se vrača strahospoštovanje, ko zagledajo vijoličasti dres.

Mariborčani zato pred zimskim prestopnim rokom nimajo pretiranih skrbi, saj lahko z aktualnim igralskim kadrom nadaljujejo niz, s katerim so se približali zeleno-belim na tri točke razlike. Vrnil se bo še branilec Aleksander Rajčević, tako da jim v prihodnjih tednih ne bo treba iskati novincev za vsako ceno, ampak se bo lahko športni direktor Zlatko Zahović osredotočil le na imena, ki bi pomenila dodano vrednost.

Mariborčani so vajeni pritiska, Olimpija ne

Maribor se je po jesenskih neuspehih mobiliziral in zbral. Olimpija ga je dobro predramila, saj so se vijoličasti že ustrašili, da so Ljubljančani zmožni iti do konca. S tem so dali največji mogoči kompliment zeleno-belim tekmecem, hkrati pa jih postaviti pod pritisk, ki ga niso vajeni. Maribor je v prejšnjih sezonah predstavljal znani pregovor, da vijolice cvetijo spomladi. Z lahkoto je lovil ubežnike in se nato suvereno zasidral na vodilnem položaju. Odločale so izkušnje, ki si jih je pridobil v Evropi. Vajen je igrati pod pritiskom, Olimpija, vsaj tista, ki domuje v Stožicah, pa se z njim na prvoligaški poti srečuje prvič.

Maribor je tako na dobri poti. Našel je stari zmagovalni ritem, s katerim so mu bila v preteklosti odprta vrata do naslovov. Ima tradicijo, zato so s transparentom Tradicija, ki so ga izobesili navijači na uspešnem gostovanju v Kopru, zadel žebljico na glavo. Zvesto občinstvo je stalo klubu ob strani tudi v krizi, ki se je na trenutke zdela že tako brezizhodna, da je klub načenjal teorijo zarote v obliki sodniških zmot v škodo Maribora in v tem zvito iskal izgovor za morebiten neuspeh. Več koristi pa je imel od boljših iger in festivala zadetkov, s katerimi je v zadnjih krogih več kot prepolovil zaostanek za Olimpijo.

Drugače je v Ljubljani, kjer so se po odhodu Šporarja znašli v godlji. Ko je kapetan igral, je Olimpija na tekmo v povprečju osvojila 2,17 točke (39 na 18 srečanjih), ko je manjkal, pa le 1,75 točke (sedem na štirih srečanjih) oziroma 1,33 točke (štiri na treh tekmah), če upoštevamo le zadnje tri prvoligaške nastope, ki jih zaokrožuje sobotna sramota v Krškem. Razlika je zgovorna, "šampionski" ritem pa bi Olimpija zadržala le z uspešnostjo, ki jo je krasila v obdobju Šporarjevih zadetkov. Če je ne bo, se lahko ponovi celjska zgodba. V mestu ob Savinji je bila odvisnost Celja od Benjamina Verbiča prevelika, klub pa je po njegovem odhodu zdrvel v krizo nepredstavljivih razmer.

Pravzaprav so lahko zmaji še srečni, da je nastopil čas za zimski počitek, saj bi jih drugače Mariborčani hitro ujeli na lestvici, nevarno pa bi se lahko približali tudi Domžalčani in Novogoričani. Če mora zdaj kdo kupovati, je to Olimpija. Mariboru ni treba. Če bi ostalo pri tem, kar imata oba, bi se znašel v veliki prednosti, sploh če ne bi imel težav s poškodovanimi in kaznovanimi igralci. Zato je zdaj na potezi vodstvo Olimpije.