Brez ''bafane bafane'' bo dolgčas

Odkrito povedano mi bo kar malce žal, če se bo Južnoafriška republika kot prva gostiteljica v zgodovini svetovnih prvenstev v nogometu poslovila že po skupinskem delu. V zraku ne bo več čutiti tistih pozitivnih vibracij, pomešanih s ponosom in strastjo, oplemeniteno s pesmijo ter plesom v ritmih vuvuzel in rumenih dresih, vihranjem državnih zastav, pa tudi nepopravljivim optimizmom. Kamorkoli si se obrnil, si naletel na evforične predstavnike ''mavričnega ljudstva'', ki so skladali ode na račun ''bafane bafane'', napovedovali zgodovinski uspeh in preboj najmanj v finale ter obljubljali do konca tekmovanja enkratno vzdušje. Na njihov pristen način. Zdaj jim zvezde niso več naklonjene. Z njihovim slovesom bo prvenstvo osiromašeno, nekaj bo zagotovo manjkalo. Vsekakor bo bolj dolgčas. Nekateri si ob tej misli manejo roke, saj verjamejo, da bi potop gostiteljev na izločilnih tekmah posledično zagotovil vzdušje, ki bi ga veliko manj kot sedaj spremljal ''moteč'' zvok enometrskih rogov, zdaj že znanih po vsem svetu. A izginil bi tudi lesk v očeh gostoljubnih in prijaznih Južnoafričanov.

Nekateri še verjamejo v čudež

Gostitelji prvenstva so se zelo težko sprijaznili z dejstvom, da jih v drugi del tekmovanja vodi le čudež. Potrebujejo že današnjega v Polokwaneju, kjer bi jim najbolj ustrezal remi med Francijo in Mehiko. V primeru neodločenega rezultata, že drugega za omenjeni reprezentanci na tem prvenstvu, bi imeli znova usodo (skoraj) v svojih rokah. V odločilnem srečanju bi morali odpraviti ''galske peteline'', obenem pa še držati pesti za Urugvaj, da ostane neporažen proti ''vojski sombrerov''. Upanje torej še obstaja, a je na zelo majavih temeljih. ''Zakaj pa se ne bi pripetilo prav to? Vsak potrebuje malce sreče. Mi je proti Mehiki, še bolj pa proti Urugvaju dejansko nismo imeli. Naš Brazilec (selektor Carlos Alberto Parreira, op. p.) se lahko upravičeno huduje nad švicarskega sodnika, a točk ne bo nazaj. Zdaj smo žal odvisni od ostalih, a pravim vam, ni še vsega konec,'' nas je skušal po četrtkovem šoku potolažiti naključni sosed ob obisku bližnjega nakupovalnega središča, nato pa še dodal, da je zelo jezen na svoje napadalce, ki naj ne bi pokazali niti desetino tistega, česar so sicer sposobni.

Boleči poraz ravno na praznik

JAR je ''slepo'' verjela v čudežne sposobnosti brazilskega lisjaka Carlosa Alberta Parreire, v priznane ''angleške'' legionarje, pa tudi ostale člane ''rumene'' zasedbe, tako mlade kot stare, ki se še kalijo v domačem prvenstvu in so bili po njihovem mnenju sposobni presenetiti svet. In ga tudi osvojiti. S pomočjo nepozabne podpore občinstva, ki naj bi odigrala odločilno vlogo, ob kateri bi se zatresla kolena vsakemu tekmecu. A od slednjega ni bilo videti kaj dosti. Najprej se jim je iz krempljev iztrgala Mehika, nato pa se je pripetil Urugvaj. In šok v domačih vrstah. Za nameček ravno na državni praznik, ''dan mladine''. Pred 34 leti je namreč južnoafriška policija, močan aparat zloveščega apartheida, brutalno obračunala z najstniškimi protestniki, ki jim ni bila všeč odločitev, da morajo biti prav vsi učitelji na njihovih šolah belci. Podoba ustreljenega Hectorja Pietersona je obšla cel svet in pokazala krutost takratnega političnega sistema. In ravno na obletnico tega dogodka si je ''bafana bafana'' privoščila spodrsljaj. Čeprav je bilo v ''hladni'' Pretorii vse pripravljeno na slavje. In zabavo do zgodnjih jutranjih ur. ''Dan mladine'' sega v nacionalni ponos celo do te mere, da so za rojstni datum uradne maskote prvenstva, leoparda Zakumija, proglasili kar 16. junij 1994. Šole so že minuli teden zaprle vrata, znova pa jih bodo odprla teden dni po zaključku prvenstva. Pričakovalo se je, da bo južnoafriška mladina sodelovala pri skupinskem rajanju od prvega do zadnjega dne SP, po ''katastrofi iz Pretorie'', kot je zaznati v današnjih izdajah lokalnih časopisov, pa lahko kaj kmalu nastopi obdobje žalovanja in slabe volje. Tudi največji svetovni asi, Lionel Messi, Cristiano Ronaldo, Didier Drogba, Wayne Rooney, Kaka in ostali ga ne bodo mogli pozdraviti. Ostala bo bolečina in bridek spomin na južnoafriško sramoto. Prvega gostitelja, ki si je v zgodovini mundialov privoščil tako hitro slovo.

Vuvuzele z žalostnim tonom

''Poglejte tega Brazilca (ponovno je beseda tekla o selektorju, op. p.). Ponudili smo mu vse, kar je hotel. Na voljo je imel dovolj denarja, še več pa časa, da v miru pripravi ekipo na prvenstvo. Obljubljal je marsikaj, mi smo mu verjeli, po porazu z Urugvajem pa smo vsi skupaj prejeli zaušnico. Če bo JAR res izpadla, bom neskončno žalosten. Da ne govorim o mojih sinovih, ki so se včeraj celo noč jokali. Težko se bomo pobrali,'' je naš voznik ob petkovem srebanju kave še enkrat podoživljal urugvajskih učnih 90 minut. Od prvega dne, ko smo prispeli v JAR, nas je polnil z optimizmom. Podobno, kot večina njegovih rojakov. Če se bo zgodilo, da bodo Južnoafričani izpadli, bo zvok vuvuzel veliko bolj žalosten, prvenstvo pa bo izgubilo del duše. Resda ni bila vsem všeč (če se osredotočimo na koncerte nam neljubih navijaških rogov), a je dala vedeti, da na jugu Afrike poteka veličasten dogodek. Vprašanje je, kako se bo vse skupaj nadaljevalo v primeru, če bo ''bafana bafana'' resnično 22. junija že pomahala v slovo. A tak je pač nogomet. Boljši je tisti, ki zbere več točk.