Bolgarom zabil štiri gole in jih razveselil s sladkarijami

Tekmo pred tem je sedel na klopi, tam začel tudi nedeljski prvenstveni obračun z Ljubimcem, potem pa sredi prvega polčasa po poškodbi brazilskega napadalca Michela Platinija pri izidu 0:0 prišel na igrišče. ''Vstop me je presenetil, na igrišče sem prišel neogret. Že v prvem polčasu smo imeli veliko priložnosti, a nismo zadeli. Potem je soigralec na začetku drugega dela igre po moji podaji zadel, sprostili smo se, zelo razpoložen za igro sem postal tudi sam in začelo se je,'' pravi Roman Bezjak. Kaj se je začelo? Začela se je simultanka slovenskega reprezentanta. V 51. minuti je zadel za 2:0, v 56. za 3:0, v 84. za 4:1 in v 88. minuti še za 5:1. ''Bilo je noro. Nisem si predstavljal, da se bo izteklo tako, kot se je. Le užival sem in zabijal gole. Po zadnjem, četrtem golu se mi je kar smejalo, saj mi kaj takega še ni uspelo. Odkar igram na članski ravni, sem na eni tekmi zabil največ dva gola, zdaj pa sem v mrežo nasprotnika pospravil kar štiri žoge,'' se še danes smeji Slovenjgradčanu, ki je v teh dneh vseskozi ob telefonu. Njegov dosežek odmeva vsepovsod.

''Kar nekaj klicev novinarjev raznoraznih medijskih hiš je bilo, tudi čestitk ne manjka. Dežujejo od vsepovsod. Seveda pozornost godi, a se še kako zavedam, da se bo treba že na naslednji tekmi spet dokazovati. V nasprotnem primeru bodo štirje goli hitro pozabljeni. Motiva za delo ne manjka. Tukaj se ne nameravam ustaviti. Ambicije so visoke. Želim še bolje in še več,'' je še dejal slovenski napadalec, ki s tekme ni vzel nobenega spominka – dresa ali žoge, s katero je zabil štiri gole, denimo - , je pa zato po tekmi poskrbel za soigralce. ''V Ludogorcu imamo navado, da se ob posebnih priložnostih, kot so rojstni dnevi, prvi vpoklic v reprezentanco in podobno med seboj počastimo s sladkarijami. Zdaj je takšna priložnost seveda bila in z veseljem sem odšel v trgovino, nakupil sladkarije in razveselil soigralce. Skupaj smo se malce posladkali in proslavili,'' se je o zanimivem običaju razgovoril nekdanji napadalec Celja.

V Bolgarijo je prestopil lani poleti, a se moral za status, kot ga uživa sedaj, zelo potruditi. ''Najprej sem igral bolj malo oziroma skorajda nič. Morda 15, 20 minut na tekmo, pa še to ne vedno. Potem pa sem dobil priložnost, zabil gol, igral tudi na drugi tekmi zapored in bil v odlični formi. Pet golov na treh tekmah sem dosegel in se izboril za mesto v postavi. Zdaj sem tu, kjer sem. Ni mi bilo lahko, saj kar osem mesecev nisem igral, a sem verjel vase, delal trdo in trud se je izplačal,'' se težkih začetkov spominja 24-letnik, ki se je pred odhodom v Bolgarijo, od koder se je razočaranih vrnilo že kar nekaj slovenskih nogometašev, dodobra pozanimal, kam odhaja. ''Srečo sem imel, da je v Ludogorcu pred mano igral Jure Travner, ki mi je povedal, kaj in kako. To je bil klub, ki ga nisem poznal, saj je zdaj šele tretjo sezono v prvi ligi, a ko sem o njem slišal samo dobre stvari, sem se odločil, da poizkusim. K sreči sem imel prav. Ludogorec je zagotovo najbolj urejen bolgarski klub, plače so redne, vse je v najlepšem redu. Tudi življenje v mestu, ki ima vsega 30 tisoč prebivalcev, je za nogometaša primerno, saj ne razmišlja o ničemer drugem kot o treningih in tekmah,'' je priznal nogometaš, ki živi v stanovanju v centru Ludogorca skupaj z dekletom.

Zavrnil je Olimpijo

Ko je zapuščal Celje, se je veliko pisalo tudi o tem, da sta ga v svoje vrste želela zvabiti Maribor in Olimpija. ''O Mariboru se je le pisalo, iz Ljudskega vrta me ni poklical nihče. Olimpija pa me je želela, to je res. Približno pol leta pred odhodom v Bolgarijo so me klicali iz Ljubljane, a sem se takrat odločil, da raje še malo počakam. Mislim, da sem ravnal prav,'' se je skorajda dve leti nazaj zazrl nogometaš, ki je imel, preden je odšel v Bolgarijo, še nekaj ponudb iz Izraela, Belgije in podobnih držav. ''A nič konkretnega. Le za povpraševanje je šlo. Pri Ludogorcu so bili edini, ki so poslali uradno ponudbo,'' je priznal.

V minuli sezoni se je ob 14 prvenstvenih tekmah – le petkrat je bil v prvi postavi - , ustavil pri petih zadetkih. Zdaj je že pri šestih z devetih tekem – sedemkrat od prve minute. Najava boja za najboljšega strelca lige? ''Bomo videli. S številkami se ne obremenjujem. Najboljši strelec je trenutno pri desetih golih, zaostajam za štiri. Toda do konca prvenstva je 24 krogov. Lahko se zgodi še marsikaj. Tudi to, da bo najboljši nekdo, ki do zdaj še sploh ni zadel. Prvi cilj sem že izpolnil. Želel sem si zabiti več kot petkrat, kar mi je uspelo v minuli sezoni. Zdaj grem naprej. Trudim se na vsaki tekmi, na vsakem treningu. Bomo videli, kam me bo to pripeljalo. Seveda upam, da Bolgarija ni moja končna postaja. Želim si, da bi nekoč igral v kateri izmed najboljših evropskih lig in bi z nogometom zaslužil tudi za dneve, ko bom prenehal z igranjem na profesionalni ravni,'' ambicij ne skriva napadalec, ki največ simpatij goji do nemškega klubskega nogometa.

Sanja o nemški ligi

''Zato, ker tam vsi igrajo napadalno. Tudi klubi, ki se borijo za obstanek,'' pravi nogometaš, ki pozornosti v zadnjih tednih ne pleni zgolj zaradi golov, ki jih zabija v bolgarski ligi. Nase je opozoril tudi v Evropi. Ludogorcu gre v ligi Europa odlično. Po treh tekmah skupinskega dela ima stoodstoten izkupiček. Premagal je ukrajinski Černomerec, zagrebški Dinamo in na veliko presenečenje tudi PSV sredi Eindhovna. Na tej tekmi je za zmago zadel prav naš sogovornik. ''To je bil gol, ki si ga bom zapomnil za vse čase. Pred začetkom evropske sezone smo si želeli, da bi se prebili v izločilne dele tekmovanja. Zdaj so ambicije nekoliko višje, a ne gledamo preveč v prihodnost. Predvsem si želimo, da bi v skupini zasedli prvo mesto in se s tem izognili nekoliko boljšemu tekmecu v nadaljevanju tekmovanja. Potem se bomo pogovarjali naprej,'' je razmišljanje Bolgarov predstavil Bezjak, ki se je ob gostovanju v Eindhovnu družil tudi s Timom Matavžem, ki tam igra že nekaj časa.

''Dan pred tekmo je prišel v hotel, v katerem smo bili nastanjeni. Spila sva pijačo in se nekaj časa pogovarjala. Zbližala sva se. Sem in tja se slišiva. Tudi zdaj, ko sem zabil štiri gole, mi ni pozabil čestitati,'' je o odnosu z dolgoletnim strelcem z nizozemskih prvoligaških zelenic govoril Korošec. Ni skrivnost, kje sta se lahko pobližje spoznala. V reprezentanci, katere član je Bezjak od te sezone naprej.

Srečko Katanec ga je vpoklical za prijateljsko tekmo na Finskem, kjer se je izkazal in skorajda zabil pravcati evrogol. ''Škoda, da nisem meril kak centimeter nižje in bi zadel. Tako je žoga končala v prečki, kar je poskrbelo za nekaj grenkega priokusa, a nič zato. Zelo sem vesel, ker sem postal reprezentant. Upam, da bo tako tudi v prihodnosti in bom njen pomemben člen. Seveda pa ne nameravam prehitevati dogodkov. Zdaj je pred menoj še nekaj napadalcev. V prvi vrsti Milivoje Novaković, ki dokazuje, da leta niso važna. Čeprav je star 34 let, se lahko od njega vsi po vrsti še marsikaj naučimo. V čast mi je, da sodelujem s tako kakovostnimi nogometaši, kot so v reprezentanci,'' je za konec povedal nogometaš, ki ob pogovoru daje slutiti, da je kljub zadnjim uspehom trdno na realnih tleh in sledi začrtani poti. Trdo delo in zaupanje v svoje sposobnosti ga bosta pripeljala daleč. Z nekaj sreče tudi v tako želeno Nemčijo. Svetla prihodnost slovenskega reprezentančnega nogometa, prav gotovo.