Bayern jih ima preveč, Arsenal bi "ubijal" za enega

Razlike med obema kluboma so očitne. Navijači Arsenala se sprašujejo, kako lahko njihovi ljubljenci tako brezskrbno menjajo "maske" in enkrat spominjajo na podivjano hordo nogometnih virtuozov, ki lahko potepta vsako obrambo, že nekaj dni pozneje pa na krilih osnovnošolskih napak nabijajo ime kluba na zid sramu ter izgubljajo z najslabšimi. Navijači pogrešajo stalnico vrhunskih predstav, ki bi poleg točk priskrbele še lovorike. Nekaj, kar že skoraj desetletje pogreša vsak topničar, prav gotovo pa tudi kultni pisec Nick Hornby. Kluba iz Manchestra se lahko smejita patetičnim poizkusom Londončanov, ki so ob visokem zaostanku že pozabili na možnost osvojitve naslova, vrhunec sezone pa bo predstavljal skok na četrto mesto. In dodatne kvalifikacije za ligo prvakov.

Za tekmovanje, v katerem ima Bayern praktično že zagotovljen nastop. Če na štadionu Emirates stanujejo mešani občutki in se prelivajo sreča, ponos in nemoč, je v bavarski prestolnici veliko bolj enolično. A v pozitivnem smislu, saj se veselo nazdravlja vrhunskim rezultatom s pivom in klobasami. Bayernu gre odlično. Domači naslov je po dvoletnem premoru, za katerega je poskrbela Borussia Dortmund, že skoraj zaklenjen v sefu, dobre vibracije pa so poskočile tudi pri delnicah uresničevanja evropskih sanj. In to z igralskim kadrom, s katerim si lahko oblizneš prste, še največje težave pa doletijo strokovno vodstvo, ki se ukvarja z vprašanjem, katerega razpoloženega zvezdnika posaditi med začetnih enajst, katerega pa na klop. Ponavadi ima Jupp Heynckes pri izboru kar srečno roko. Številke nenazadnje ne lažejo, Bayern pa si je v tej sezoni dovolil le dva poraza. Enega v prvenstvu (doma z Bayerjem) in enega v Evropi (v Minsku). Arsenal jih je zgolj v prvenstvu občutil že šest ...

Villa ni prišel, Walcott je ostal

Posrečeno razliko med torkovima tekmecema izkazuje (ne)lagodje v napadu. Arsenal pogreša napadalca, ki bi s pogostimi prebliski odločal srečanja in delal razliko na igrišču. V zimskem prestopnem roku si je prizadeval, da bi v tej smeri okrepil svoje vrste, veliko se je pisalo o Davidu Villi, ki pa je ostal v Barceloni (oziroma bolnišnici, saj mu v zadnjem času nagajajo ledvični kamni), na koncu se je za največjo "pridobitev" oklicalo podaljšanje zvestobe s Theom Walcottom. Tudi najboljšim strelcem sezone, ki mu do neke mere sledita Francoz Olivier Giroud in Nemec Lukas Podolski, nato pa se hitro konča. Londončani pogrešajo kaliber, kakršnega je imel svojčas v nogah nekdanji kapetan Robin van Persie. A tudi z njim se niso osvajale lovorike, zato jo je ob prvi priložnosti mahnil v Manchester. Morda bi Wengerjeva četa naredila kaj več, če bi ostala pri Arsenalu še Cesc Fabregas in Samir Nasri, kdo ve, a tako kakovostnega razpona, kot si ga lahko privoščita United ali Chelsea, vseeno ne bi izkusila.

Mandžukić ohranil prednost pred Gomezom

Poleg neučinkovitega napada je pogosta Arsenalova ahilova peta tudi nezanesljiva obramba, ki z raztresenimi napakami ne vliva zaupanja. Izkušnje se še nabirajo, žal pa podobno tudi (vsakoletni) izgovori izkušenega francoskega stratega, ki se lahko pohvali z dejstvom, da je vsestransko izpopolnil marsikaterega obetavnega igralca, klub pa od tega ni imel take koristi, ki bi poskrbela za popestritev klubskih vitrin. Pri Bayernu je drugače. Ko je Borussia Dortmund dvakrat osvojila naslov prvaka, je v Münchnu prekipevalo od jeze in najvišje stopnje motiviranosti, da se temu naredi konec. Zvezdniška zasedba se je po Euru okrepila tudi s Hrvatom Mariom Mandžukićem. Poteza je bila posrečena. Če je pred leti na Bavarskem igral tudi Podolski, a nikoli pokazal "stare" kölnske forme, zdaj na Allianz Areni kraljujejo drugačni napadalci. Skupni imenovalec je ime Mario, ki se z zadetki hitro preimenuje v SuperMario. Hrvaški Mario je na Säbener Strasse izkoristil poškodbo in daljšo odsotnost nemškega Maria, (p)ostal prvi klubski strelec in si pridobil zaupanje Heynckesa tudi takrat, ko se je Gomez že vrnil in bil zdrav kot riba pripravljen na vse napore.

Čeprav je Mario Gomez standardni nemški reprezentant, magnet za pokrovitelje in rojeni strelec, navijači mu občasno zamerijo le premalo vneme pri negovanju obrambne igre in izpolnjevanju moštvenih nalog, mu to ne pomaga. Prednost ima Mandžukić, tako bo verjetno tudi v torek. Na zadnji prvenstveni tekmi Mandžukić (v ligi prvakov presenetljivo še čaka na prvenec, zapravil je že strel z bele točke) in drugi najboljši strelec Thomas Müller nista igrala. Verjetno ni treba dvakrat ugibati, zakaj. Zaradi močne konkurence, pa tudi tega, da lahko Heynckes spočije dragoceni dvojec, ki bi lahko združil moči na londonskem izpitu. Zanimiv je pogled, ko Gomez čaka na rezervni klopi in se zaveda, da je obsojen le na drobtinice. V številnih drugih klubih, tudi Arsenalu, bi bil deležen prvovrstne časti in polne minutaže, pri Bayernu je nekoliko drugače. In tako bo vsaj še nekaj časa. Sploh če lahko računaš na Müllerja, Arjena Robbna, Francka Riberyja, Bastiana Schweinsteigerja in podobne nevarnosti za vrata tekmecev. Za vse pač ni prostora med udarnih enajst.

Zadnja priložnost za Wengerja, Bavarci bi Londončanom vrnili udarec

Evropa predstavlja poseben čar, Bayern pa si je z izjemnimi in malodane dovršenimi predstavami zgradil status prvega izzivalca mogočne Barcelone. V Nemčiji igra izvrstno, zmaguje in zabija, hkrati pleni pozornost z všečno igro. Če se Heynckes ne bi odločil, da bo po koncu sezone zaključil trenersko kariero (prišel bo Josep Guardiola!), bi lahko idila na Bavarskem na način, ki ga spremljamo, trajala še v nedogled, tako pa bo na krmilu bavarskega stroja le še nekaj mesecev. In želi iti do konca. Na vseh treh frontah.

Finale lige prvakov se igra na Wembleyju. Odlična novica za Arsenal in Bayern. Le kdo si ne bi želel igrati največje tekme na tako krasnem prizorišču? Nemci želijo Angležem vrniti za lanskoletno ponižanje, ko so na domačem dvorišču spremljali evropsko veselje Drogbajevega Chelseaja. Zdaj bi lahko Otočanom na Wembleyju vrnili z enako mero. Chelsea je že izpadel, zakaj ne bi londonski bes skalili nad Arsenalom? Za Arsena Wengerja pa je to morda še zadnja priložnost, da se vnovič prikupi navijačem. Slednji mu zaradi številnih kreditov, ki si jih je pridobil v bleščeči preteklosti, ne bodo kar tako obrnili hrbta, a na tribunah je vedno več žaljivih transparentov, ki govorijo o tem, da se je morda Wengerjeva pesem v Londonu zaradi pomanjkanja svežine, neprestanih odhodov najboljših in nedorečenih okrepitev že izpela. Če bi Arsenal izločil Bayern, bi se razpoloženje postavilo na glavo, Wenger pa bi poslušal hvalnice v značilnem slogu ''Arsene že ve''. In evforija bi lahko trajala vse do finala. Finala, ki se igra v Londonu ...