Čudež iz Ljubljane, ki ga je na CNN občudoval ves svet

Sportal Na današnji dan (10. november …)

Bilo je v soboto, 10. novembra 2001, ko se je jesen počasi mešala z zimo in so bili večeri že hladni. Pred dvema desetletjema je bilo marsikaj drugače. Slovenski nogometaši so bili deležni brezmejne podpore strastnih in zelo bučnih navijačev. Takrat so bili slovenski navijači še združeni, prihajali so na tekme in zvesto romali proti Bežigradu z vseh koncev države. Z zgolj dvema ciljema, uživati v nogometu in pomagati Katančevi četi. Vstopnice, ki so šle za med, saj so bile tribune mnogokrat premajhne za vse, ki bi si radi ogledali nogometni spektakel, so plačevali še v tolarjih, reprezentanca pa je pred njimi igrala kot v transu.

Romuni padli po "ukrajinskem" receptu

Milenko Ačimović je z neverjetnim lobom proti Ukrajini (1999) letvico na seznamu najbolj atraktivnih zadetkov slovenske reprezentance postavil zelo visoko. Foto: Guliverimage/Getty Images Na domači trdnjavi, dotrajanem Plečnikovem objektu, ki ni ponujal udobja, a je izžareval posebno srčnost in dušo, je ostala nepremagana kar pet let zapored (10. oktobra 1998 je po nekaterih spornih sodniških odločitvah ostala praznih rok proti Norveški, naslednjič pa izgubila šele 10. septembra 2003 proti zvezdniški Franciji). Pisala je čudežno zgodbo o nogometnem fenomenu ene od manjših evropskih držav, ki je takrat neustrašno parala živce favoritom, največje rane pa zadala Ukrajini, ZR Jugoslaviji in Romuniji, saj jim je pred nosom zaloputnila vrata velikega tekmovanja.

To so bili časi, ki so ponudili toliko neverjetnih, že skoraj pravljičnih prizorov, da so slovenski nogometni junaki skoraj tekmovali v tem, komu bo uspela bolj epska poteza. Ko smo že mislili, da je scenarij domačega srečanja proti Ukrajini iz leta 1999 na čelu z ''velelobom'' Milenka Ačimovića težko ponovljiv, pa se je le dve leti pozneje zgodba skoraj ponovila. Če je Slovenija leta 1999 v svojih prvih dodatnih kvalifikacijah za veliko tekmovanje iskala vstopnico za EP 2000, najprej doma po preobratu presenetila samozavestno Ukrajino z 2:1, nato pa v gosteh po viteškem boju ob sojenju, ki ji ni šel na roko, remizirala z 1:1 in se uvrstila na evropsko prvenstvo, jo je leta 2001 na skoraj identičen način skupila Romunija.

Brez Zahovića, Knavsa, Cimirotića ...

Milan "Jagoda" Osterc je v dresu slovenske izbrane vrste na 44 tekmah dosegel osem zadetkov, od tega kar polovico ob še danes rekordno visoki zmagi Slovenije, ko je 8. februarja 1999 v prijateljskem srečanju pomendrala Oman s 7:0. Foto: Reuters V obračun dodatnih kvalifikacij za SP 2002 je s Slovenijo, ta ni pred tem v skupinskem delu kvalifikacij na desetih srečanjih, čeprav se je merila tudi z Rusijo, ZR Jugoslavijo in Švico, klonila niti enkrat, krenila kot favorit. Romune so tedaj zaradi všečne in kombinatorne igre, ki jo je zagovarjal nekdanji nogometni umetnik, takratni selektor Gheorghe Hagi, primerjali kar z Brazilci s Karpatov.

Ko je Slovenija zaradi zdravstvenih težav pred odločilnima spopadoma z Romuni ostala brez najboljšega igralca Zlatka Zahovića, se je Romunom še bolj smejalo. Kot da ne bi bilo že dovolj nesreč, je Katanec ostal še brez treh zelo pomembnih členov v ekipi. Manjkali so tudi Aleksander Knavs, Sebastjan Cimirotić in Spasoje Bulajić. Za marsikoga bi bil to ogromen in malodane nenadomestljiv udarec. Slovenija s stanjem duha v nogometni reprezentanci, kakršen je vladal takrat, o tem ni želela niti slišati.

Ko je oslabljena Katančeva četa 10. novembra 2001 stopila na zelenico sredi nabito polne bežigrajske arene in vase vsrkala optimizem, ki ga je izžarevalo evforično občinstvo, se je nadaljeval mit o slovenskih bojevnikih. O tem, kako lahko moštvo, če igrajo vsi za enega, eden pa za vse, prekriža načrte tekmecu, ki resda računa na boljše posameznike, a nima tistega, s čimer se je takratna slovenska reprezentanca tako rada pohvalila.

Šeško se sploh še ni rodil, Dončić je imel le dve leti

Benjamin Šeško se takrat, ko je Milan Osterc dosegel nepozabni zadetek proti Romuniji, sploh še ni rodil, Jan Oblak pa je imel na primer osem let. Foto: Grega Valančič/Sportida To so bili zlati časi slovenskega nogometa. Že kar oddaljeni, čeprav se je tekma igrala v tem stoletju. Ko je na primer za Bežigradom padla Romunija, nadarjeni najstnik Benjamin Šeško, ki pomeni svetlo prihodnost slovenskega nogometa, sploh še ni bil rojen!

Slovenski športni junaki, sovrstniki, ki so letos izstopali tudi na olimpijskih igrah na Japonskem, so imeli le nekaj let. Luka Dončić in Janja Garnbret dve, Tadej Pogačar pa tri leta. Premalo, da bi takrat resneje občutili neverjetno nogometno evforijo, ki je vladala v tem delu Evrope. Deželica je poskakovala v ritmih nogometnih čudežev, poskočnica ''Kdor ne skače, ni Sloven'c, hej, hej, hej'' je ekspresno ponarodela in polnila srca s ponosom. O tem so se lahko na lastne oči prepričali tudi Romuni.

Slovenska nogometna reprezentanca je bila za Bežigradom nepremagljiva kar pet let zapored. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Čeprav so veljali za favorite, čeprav so bili njihovi zvezdniki na nogometni tržnici vrednejši od večine Slovencev in so na prvi tekmi za Bežigradom tudi igrali bolje, so odšli domov poklapani. Imeli so lepše priložnosti, nadzorovali so potek srečanja in z bogatim tehničnim znanjem Katančevi četi povzročali silovite težave. Ko je Marius Niculae v 26. minuti izkoristil nezbranost slovenske obrambe in povedel Romune v vodstvo, je zadišalo po nič kaj prijetnem scenariju, saj slovenskega protiodgovora ni in ni bilo mogoče zaznati.

Milan Osterc? Ne, Milan Van Osterc!

Milan Osterc je po dvoboju odkrito priznal, da je hotel podati žogo v sredino kazenskega prostora. Ni jih veliko, ki bi po takšni mojstrovini spregovorili o tem tako odkrito in se ne poskušali vsaj malce pohvaliti. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Ko pa je Srečko Katanec še pred koncem prvega polčasa v igro poslal aduta Nastjo Čeha, ta je na levi strani zaigral namesto Amirja Karića, se je razmerje moči spremenilo. Ptujčan je kmalu po vstopu v igro podal Milenku Ačimoviću, ta pa je z mojstrskim strelom z glavo izenačil na 1:1. Še pred koncem prvega dela! Delirij za Bežigradom ni pojenjal, Slovenija je iskala priložnost za popoln preobrat. In ga našla na način, ki se je pozneje vpisal v zgodovino slovenskega športa kot eden od najbolj spektakularnih zadetkov vseh časov!

Branilec Željko Milinović je v 70. minuti ponesel žogo čez polovico, nato pa jo v visokem loku poslal na levo stran, kjer se je odkrival Milan Osterc. Napadalec iz Veržeja je stekel ob žogi, nato pa z leve strani, že skoraj iz mrtvega kota, močno udaril z levico. Sledil je čaroben trenutek, slavje je bilo nepopisno. Žoga je kot v najlepši pravljici zatresla romunsko mrežo. Vratar Bogdan Stelea je bil nemočen, lahko se je le čudil.

To je bil zadetek, kakršnega Slovenija takrat še ni videla. Močno je spominjal na tistega, ki ga je v finalu evropskega prvenstva leta 1988 proti Sovjetski zvezi dosegel Marco van Basten. A z veliko razliko. Če je Nizozemec takrat namenoma udaril s prve z mislijo na atraktiven vole, neposredni strel na gol in nato navdušil svet, je bilo pri Ostercu drugače.

Atraktiven zadetek Milana Osterca je številne navijače takoj spomnil na mojstrovino Marca Van Bastna, ki je leta 1988 z Nizozemsko postal evropski prvak. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Tako je udaril tudi Prlek, ki pa sprva sploh ni pomislil, da bi poskušal neposredno ogroziti romunska vrata. Želel je le podati v sredino. Tam je bil Nastja Čeh, obdan s tremi romunskimi branilci, a žoga ni krenila k njemu, ampak je v fantastičnem nepredvidljivem loku drzno zavila proti romunskemu golu. To je bil gol, ki je močno spominjal na tiste iz računalniških iger. Preprosto preveč popoln, da bi bil lahko resničen. A je bil še kako.

Simeunović se je držal za glavo

Presrečni strelec je od navdušenja, a tudi iskrenega začudenja padel na kolena, prvi mu je čestital Čeh, vratar Marko Simeunović v silni evforiji kar ni mogel verjeti in se je držal za glavo. Razmišljal je, kako je lahko Jagodi uspel takšen zadetek, ko pa je streljal z levo nogo, ki ni veljala za njegovo najmočnejše orožje. Milo rečeno. Romuni so bili šokirani. Bili so boljši na igrišču, a zaostajali z 1:2. Osterc je po dvoboju priznal, kako je hotel podati v sredino, a mu je žoga malce ušla prek noge, nato pa je komaj verjel, da je resnično premagal romunskega vratarja.

Foto: Reuters

Navijači so bili v ekstazi, televizijski komentatorji so doživeto opisovali zadetek vseh zadetkov. Takrat po spletu še niso prevladovala družbena omrežja, mobilni telefoni pa niso bili dovolj razviti, da bi čarovnijo slovenskega napadalca ponesli po svetu. Vseeno jih ni bilo malo televizijskih mrež, tudi tistih največjih, ki so pozneje predvajale zadetek in tudi same zaploskale mojstrovini. Nenameren ali nameren, to niti ni bilo pomembno. Pomembno je bilo le, da se je pisala nova odmevna zmaga z 2:1, ki je dala Katančevi četi imeniten zalet za povratno srečanje v Bukarešti.

Športna poteza dneva na CNN

Srečko Katanec je Slovenijo popeljal tako na evropsko (2000) kot tudi svetovno prvenstvo (2002). Tudi po zaslugi Osterčevega nepozabnega zadetka ... Foto: Guliverimage/Getty Images Osterčev evrogol je na seznamu čudežnih slovenskih zadetkov na največjih tekmah več kot dostojno nasledil Ačimovićevo mojstrovino iz sredine. Prekrasen zadetek, ki danes praznuje 20. rojstni dan, je doživel celo izjemno čast, da ga je ameriška televizijska postaja CNN izbrala za športno potezo dneva. Vsega sveta!

Zadetek, po katerem je Bežigrad norel od sreče, so na televiziji, ki jo spremljajo milijarde gledalcev, zavrteli po večkrat na dan. Postal je "play of the day'', slovenski navijači pa so ob tem čutili mešane občutke. Bili so še kako ponosni na Prleka in nov čudež slovenske reprezentance, a tudi jezni, ker so svet obšli posnetki dotrajanega stadiona v Ljubljani, nedostojnega tako kakovostni in srčni reprezentanci, kot jo je takrat imela Slovenija.   

Priložnosti za obujanje spominov bo še dovolj

Prve korake v karieri je storil v Veržeju, bil najboljši strelec druge lige, nato pa v 1. SNL zabijal zadetke za Beltince, Gorico, Olimpijo in Koper, kjer je v sezoni 2009/10 postal tudi najboljši strelec tekmovanja. V tujini se je dokazoval v kar sedmih državah. V Španiji je nosil dres takratnega drugoligaša Herculesa iz Alicanteja, v Izraelu je bil napadalec Hapoela iz Tel Aviva, v Franciji je igral za prvoligaša Le Havre, v Turčiji je bil član Bursaspora in Malatyaspora, na Cipru je za kratek čas igral za AEK iz Larnake, leta 2006 pa je v Avstriji okusil še čar druge avstrijske lige, ko je branil barve LASK Linz skupaj še z dvema slovitima soigralcema, Alešem Čehom in Ivico Vastićem. Nogomet je prenehal igrati zaradi poškodbe stopala igrati pri 37 letih. Foto: Vid Ponikvar O prav posebnem zadetku smo želeli ob 20-letnici pokramljati tudi z osrednjim junakom takratne zmage nad Romunijo, a se nam je opravičil, da mu ni do pogovora, saj mu je bolezen zadnji teden vzela kar nekaj moči. Nismo ga hoteli obremenjevati z besedami, ampak 46-letnemu Prleku, ki živi na Primorskem, zaželeli čim hitrejše okrevanje. Priložnosti za obujanje spominov bo v prihodnosti še dovolj. Kakor hitro teče čas, se bodo kmalu pisale in izrisale nove obletnice.

Obletnice enega od najbolj znamenitih zadetkov v zgodovini slovenskega nogometa. Trenutka, ko je Milan Osterc, napadalec, ki mu v preteklosti za Bežigradom ni bilo lahko, saj se je zaradi nekaterih zapravljenih priložnosti na svoj račun naposlušal celo žvižgov, postal Milan Van Osterc in dvignil na noge Slovenijo. Od Portoroža do Lendave. Slovenija je norela, Katančevi junaki pa marširali proti novemu uspehu. Proti zgodovinskemu podvigu, prvemu nastopu na svetovnem prvenstvu. To so bili res nori, nepozabni časi …