Zavetišče v Hudičevem borštu (1328 m)

Zavetišča se nahaja na južnem pobočju Cjanovce, na spodnji strani Hudičevega boršta, ki je del gozdnega rezervata Zaplata, na nadmorski višini 1328 m. Objekt je v lasti Občine Preddvor, PD Preddvor pa ima z njo sklenjeno pogodbo u upravljanju objekta za nedoločen čas. Pred tem je na tej lokaciji stala lovska koča. V objektu sta dve etaži, v spodnji se nahajajo shramba, kuhinja in soba za goste.

V zgornji etaži pa se nahajajo štiri sobe s skupno 15 ležišči. V sobi za goste oz. jedilnici je 20 sedežev, pred zavetiščem pa še 30. Sanitarije se nahajajo na vzhodni strani objekta (vhod iz zunanje strani), urejen je sistem na bioaktivno zemljo. Z vodo se oskrbujejo z lastnega zajetja, električno energijo pa pridobivajo preko lastne fotovoltaične elektrarne na strehi objekta.Obiskovalcem so na voljo le hladni in topli napitki ter prenočišče.

Razgled

Lokacijo na kateri stoji zavetišče imenujejo tudi »balkon Gorenjske«, saj se nam odpira lep in širok razgled na Kranj ter območje Škofjeloškega hribovja, ljubljansko kotlino, Julijske Alpe in Kamniško-Savinjske Alpe, s Krvavcem v ospredju.

O Hudičevem borštu

Hudičev boršt: zavarovan gozd, ki se nahaja tik nad Zavetiščem. Je sekundarni pragozd z zanimivim rastjem. Zaradi njegove zanimive in edinstvene oblike je našel mesto tudi v ljudskem pripovedništvu. Zgodba o nastanku boršta pripoveduje o dveh kmetih, ki sta se trmasto prepirala za lastništvo nad gozdom, dokler eden v jezi ni vzkliknil: »Hudič naj ga vzame!«. V trenutku so se besede uresničile in kmeta sta le še prestrašeno strmela za peklenščkom, ki je z gozdom na hrbtu dirjal proti goram. Ravno je prišel do sredine, ko je pri Sv. Jakobu zazvonilo dan.

Hudič je izgubil moč in spustil breme sredi hriba. Tako so si ljudje po svoje predstavljali nastanek gozdnega osamelca. Gotovo pa je, da so bila pobočja Zaplata v preteklosti do vrha porasla z bukovim gozdom. Pozneje so južno pobočje izsekali ali požgali, pustili so le okrog šest hektarov veliko gozdno krpo - Hudičev boršt. O njegovem namenu in obliki lahko le ugibamo, predvideva se da so boršt pustili, da so v njem oglarji, drvarji in drugi gozdni delavci v njem prenočevali in vedrili pred nevihtami. Na izsekani površini je s strmih pobočij dež hitro spral prst, kar je razlog da se gozd ni mogel obnavljati.

Travo, ki je zamenjala košate bukove gozdove so do nedavnega še kosili (snarjenje), kar je le še bolj preprečevalo zaraščanje. Zaradi oddaljene in osamljene lege gozd že dolgo ni več zanimiv za gospodarsko izkoriščanje, zato se je razvil v sekundarni pragozd. Pod gosto krošnjo velikih bukev uspeva skromna podrast, ki cveti večinoma zgodaj spomladi, pred ozelenitvijo bukve. Drevesa na zgornjem robu boršta imajo značilno skrivenčeno deblo, saj vsako leto prestrezajo snežne plazove s pobočij Zaplane.