Ustavil ga je infarkt, pod vrhom ga je rešil helikopter: "Ni besed, s katerimi bi se lahko zahvalil."

Ljubezen do gora ima v krvi

Petinšestdesetletni Marjan Pirih že od rojstva živi v Ilirski Bistrici na obrobju čudovitega Snežnika, ki ga je po različnih poteh osvojil več kot petdesetkrat. Gore ga vlečejo k sebi že od mladosti: "Če živiš blizu takšnega očaka, si potem nagnjen k temu." To strast redno deli tudi s svojo družino in prijatelji, njegovi hčerki sta najvišje slovenske vrhove z njim osvajali že od malih nog. Prav družinsko osvajanje Grintovca, ko sta bili hčerki še zelo majhni, pa šteje za eno lepših in najbolj doživetih pohodov. Njegov gorski repertoar je zelo obsežen, razgled je občudoval že z najlepših slovenskih vrhov, tudi družinske poletne počitnice je pogosto začinil z odkrivanjem planin in tako z družino stal na vseh najvišjih hribih na hrvaških otokih.

Marjan s ponosom pokaže svoje arhivske fotografije, na katerih je osvajal različne slovenske vrhove. Najbolj ponosen je na tisto, na kateri je s hčerkami na vrhu Grintovca.

"Najboljši občutek je takrat, ko prideš na vrh," in prav ta nepopisen občutek svobode ga žene že vse življenje, ustavile ga niso niti resne zdravstvene težave. Ljubezen do raziskovanja mu je dajala moč, gore so ga klicale k sebi tudi takrat, ko je bilo telo ranjeno.

Že pred osemnajstimi leti je doživel prvi infarkt, leta se bojuje tudi z diabetesom. Izkušnja pri drugem infarktu, ko se je s svojo stalno družbo odpravljal na Viševnik, pa se mu bo za večno vtisnila v spomin. Predvsem po srečnem koncu, ki so ga omogočili hitri in izurjeni gorski reševalci.

Najprej je pomislil na svojo družino

"Ni besed, s katerimi bi se lahko zahvalil," njegove srčne besede smo takoj prenesli vsem gorskim reševalcem.

Ker je že doživel lažji infarkt, je takoj prepoznal simptome in ustavil karavano, ki je bila že pod vrhom Viševnika. "Najprej sem pomislil na svojo družino,na prijatelje in na to, kaj bodo z mano. Nisem se bal za življenje, ampak predvsem me je skrbela ta obremenitev ostalih," vendar se je hitro oddahnil, saj je reševalna akcija stekla v hipu. Najprej je bil na vrsti telefonski klic, potem pa je sledilo izurjeno reševanje iz zraka. "Čez pol ure je bil nad nami že helikopter," se tistih trenutkov danes spominja Marjan. Vse se je odvijalo zelo hitro, predvsem pa zelo pomirjujoče. Prijazna beseda in topel pogled reševalcev sta mu takoj dala tisto glavno zagotovilo: "Vse bo v redu."

Kar naenkrat se je znašel na urgenci v Jesenicah, nato so ga premestili v Ljubljano. "Tam so mi potem srce spravili v red," se danes pošalil, vendar takoj z resnostjo pohvali strokovnost, predvsem pa prijaznost vseh reševalcev in zdravnikov, ki so tako dobro in uspešno poskrbeli zanj.

Stisk roke: Marjan se je v živo zahvalil tudi Igorju Potočniku, predsedniku Gorsko reševalne zveze.

Takoj je čutil potrebo po iskreni zahvali

Marjan je zelo hitro okreval, takoj ko je bil spet pri močeh, pa je čutil potrebo po iskreni zahvali vsem tistim, ki so mu tistega usodnega dne priskočili na pomoč in mu rešili življenje. Svojo zahvalo je pred našimi kamerami povedal še enkrat in vidno ganjen iskreno poudaril dobrosrčnost, predvsem pa nesebičnost gorskih reševalcev, ki so tistega dne s helikopterjem prileteli nad njim in mu kot kakšen angel varuh priskočili na pomoč – tudi s prijaznostjo in z umirjenim pogovorom. Prav ta človečnost ga je najbolj ganila in pri njem vzbudila nujo, da se zahvali prav vsem gorskim reševalcem, ki vsakodnevno in prostovoljno pomagajo vsem, ki so se znajdejo v stiski.

"To je tisto, kar osmisli naše delo"

Zdravnik Miha Gašperin je z veseljem sprejel zahvalo Marjana Pirih. Takšne geste njemu in njegovim kolegom dajejo še večji zagon. Zahvalo Marjana Piriha smo prenesli celotni ekipi gorsko reševalne službe, saj so njegove besede glasilo vseh nesrečnežev v slovenskih gorah. Takšne zahvale so potrditev njihovega truda in so tista prava trofeja, za katero delajo tako nesebično in tako požrtvovalno. "To osmisli naše delo," nam je v pogovoru povedal zdravnik Miha Gašperin. Pritrdil mu je tudi Igor Potočnik, predsednik GRZS: " To je tisto, kar nas žene. Pomagati nekomu, ki to pomoč potrebuje."

"Kot mladi alpinisti in gorniki smo bili večino časa prisotni v naših gorah in nekako cilj vsakega je tudi gorska reševalna služba. Ko po opravljenih izpitih postaneš gorski reševalec, je to velika čast," in s takšnim ponosom se v uniformo prostovoljno obleče nekaj čez 900 članov, od katerih je približno 650 operativcev, ki opravljajo svoje delo v gorah in na težko dostopnih krajih.

Gorska reševalna služba je prav v poletnih mesecih na najvišji stopnji pripravljenosti. V času sezone namreč opravijo približno 120 akcij. Foto: Simon Plestenjak

Slovenski gorski reševalci so prostovoljci. Rešujejo že več kot stoletje. V gorah so rešili na tisoče življenj. Samo lani so tam zgoraj med nebom in zemljo v 410 akcijah rešili 371 življenj in za pomoč sočloveku namenili 11.645 ur svojega življenja.

Vsako leto se v gorski svet Slovenije odpravi prek milijon ljudi. Vsi se v dolino ne vrnejo sami.

Zdrsi, padci, padajoče kamenje, snežni plazovi, izčrpanost ali napačna orientacija. Veliko dejavnikov hitro pripelje do klica v sili.

Ko helikopter ostane na tleh, se v strmino požene duster …

Dacia duster: nepogrešljivi štirikolesni asistent gorskih reševalcev. Foto: Klemen Korenjak

Pred stotimi leti so gorski reševalci ob pogumu imeli le pičlo opremo. Statično vrv, nekaj obvez, plezalne copate, rešilni drog in vrečo. Ko se je mudilo, jih je čakala vprega, lojtrnik ali pozimi sani. Nič drugega. Vrhunec razvoja tehnike je seveda v njihov vrste prinesel helikopter, ampak tudi ta ni vsemogoč. Veter in oblaki pa megla in noč so njegovi sovražniki. Takrat v akcijo stopi on. Duster. Robusten in klen, a hkrati okreten kot alpinist alpskega sloga.

Ko se fantje z modro rotacijsko lučjo v njem prebijajo vse višje in višje, ko vsa štiri kolesa iščejo oprijem v zadnjih metrih grušča pod srhljivo steno, ko vsak meter nadmorske višine, ukraden staroslovanski boginji teme in zime Morani, pomeni upanje, takrat padejo vsi predsodki o njegovem poreklu, zmogljivostih in prepričljivosti. V svoji preprostosti skriva veliko talentov in ko zmanjka ceste, še vedno zanesljivo drvi v bitko za življenje. Moral pa si je izboriti zaupanje, tudi njihovo. Zakaj je torej ravno on postal član plemenite bratovščine, sanjske ekipe pozabljenih vrednost?

Med gorskimi reševalciso očetje, mame, sinovi, hčere, bratje in sestre pa izkušeni alpinisti ter ljubitelji gora s posebnimi znanji zdravniki, vodniki reševalnih psov, piloti … Nikoli ne sprašujejo zakaj, nikoli ne očitajo, gredo in pomagajo. Foto: Klemen Korenjak

Je predstavnik prvinske mehanike, ki zlepa ne popusti. Ima priklopljiv 4x4 pogona in ta je opremljen še z elektromagnetno zaporo diferenciala, ki kot zadnji steber obrambe oprijem najde tudi v globokem blatu ali snegu. Je dovolj kompakten in hkrati prostoren, da udarno skupino treh reševalcev in njihovo opremo pripelje tudi skorajda po kozji stezi. Da je rojen plezalec, sporoča tudi s terenskimi koti: vstopni 29,3 stopinje, prevojni 23 stopinj in izstopni kot 34,9 stopinje. Korenine in ostre skale pa premaguje z robustnim podvozjem, ki ščiti vse vitalne dele pogona in dusterjev trebuh ohranja 21 centimetrov nad tlemi. Za piko na i pa ima varčen motor, ki kljub 5,2-litrski povprečni porabi vseeno ponudi do 240 njutonmetrov navora in 80 kilovatov moči.