Sobota, 11. 8. 2018, 10.57
6 let, 2 meseca
Predstavljamo finalistke akcije Naj koča 2018 (1): Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti
Kot na letalu: planinska koča, kjer vam postreže nekdanja stevardesa #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,93
1
Nives Brauner in Dejan Sel sta oskrbnika planinskega doma Zorka Jelinčiča na Črni prsti, ki ste ga z vašimi glasovi uvrstili med finaliste akcije Naj planinska koča 2018.
Pravijo, da se dober glas širi v deveto vas, v primeru Nives Brauner in Dejana Sela, mladega oskrbniškega para, ki skrbi za gostoljubje, okusno jedačo in pozitivno atmosfero v Domu Zorka Jelinčiča na Črni prsti, je to vsekakor res.
Dvaintridesetletna Nives Brauner in leto dni starejši Dejan Sel tvorita oskrbniški par, ki se je v letošnji sezoni z višine 2.182 metrov nad morjem, kjer sta zadnja tri leta skrbela za gostoljubje Gomiščkovega zavetišča na Krnu, preselila nekaj sto metrov nižje, v Dom Zorka Jelinčiča, ki leži na Črni prsti, na nadmorski višini 1.835 metrov.
Prejšnje tri sezone ste ju lahko srečali na Gomiščkovem zavetišču na Krnu, od junija letos skrbita za dom na Črni prsti, ki spada pod okrilje Planinskega društva Podbrdo.
Hribi zanju niso neznanka. Dejan je že kot osemletnik prehodil vse slovenske dvatisočake, nekaj hribovskih skalpov sta nanizala tudi skupaj z Nives, ki ima v primerjavi z Dejanom, ta je bolj tehničen tip, bolj umetniško ozadje.
Nives je kar 15 let svojega življenja posvetila baletu. Plesala je od 4. do 19. leta starosti. Ko so ji med študijem v Frankfurtu svetovali, naj zaradi poškodbe gležnjev kariero čim prej konča, se ji je podrl svet. Na hrbet si je dala vtetovirati tatu, ki prikazuje ptiča Feniksa. Zanjo pomeni znamenje novega rojstva.
Velik del mladosti je namreč posvetila baletu. Plesala je od 4. do 19. leta, nato so v Frankfurtu v Nemčiji, kjer je želela nadgraditi baletno znanje, ugotovili, da ima poškodovane gležnje in ji svetovali, naj na baletne sanje čim prej pozabi.
Vrgla se je v študij pomorstva v Portorožu, nato pa skoraj dve leti delala kot stevardesa pri letalski družbi Emirates. Pravi, da je kljub blišču na zunaj v sebi čutila, da ji v življenju nekaj manjka. Šele v hribih, v naravi, v Dejanovi družbi je ugotovila, kaj to je in da to še zdaleč ni kariera.
Med oskrbnike sta zašla bolj kot ne po naključju. Z oskrbnikom kmetije na Šumiku na Pohorju sta se dogovorila, da ga za teden dni zamenjata in mu omogočita dopust, nato pa se je delo zavleklo na več kot mesec dni.
Med oskrbniki slovenskih planinskih koč ne najdemo ravno veliko mladih. Je to samo moje opažanje ali opažate podobno? Kakšne so vajine izkušnje?
Dejan: Res je, ko sva začela oskrbniško delo, so bili mladi v vlogi oskrbnikov res redki …
Nives: Še danes je tako. Večinoma gre za študente, ki delajo po dva tedna, potem pa se ekipa zamenja.
Ampak ogromno mladih hodi v hribe …
Nives: Res je, a se ne odločijo za to delo. Prav takim bi z Dejanom rada odprla oči. Počitniško delo je lahko tudi delo v planinski koči, zakaj pa ne? V gore zahajajo najbolj prijetni ljudje, v taki atmosferi je delo užitek, hkrati si na dobri lokaciji in na svežem zraku, no, je pa res, da je dela dovolj od jutra do večera.
Dejan: Danes je kar nekaj planinskih koč brez oskrbnikov, saj preprosto ne najdejo ljudi za to delo. Za nekatere starejše je delo, ki traja več kot 12 ur, preveč zahtevno, poleg tega številni ne obvladajo tujih jezikov, kar je pri tem delu skoraj obvezno.
Nives: Veliko je tudi takih ljudi, ki si želijo priti do določene planinske koče, na določen vrh, a žal tega fizično ne zmorejo. Poleg tega so v planinskih društvih običajno bolj naklonjeni starejšim kuharicam, češ, da one bolje kuhajo, zato težje ponudijo priložnost mlademu človeku, ki še nima toliko izkušenj. Saj tudi jaz pred tem še nikoli nisem kuhala jote za toliko ljudi, zdaj pa to počnem kar naprej. Človek se vsega lahko navadi in nauči! Tudi iz lastnih napak (smeh, op. p.).
Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti je eden od desetih finalistov akcije Naj planinska koča,v kateri z vašo pomočjo izbiramo najbolj priljubljeno planinsko postojanko. Letos izbiramo naj kočo in naj visokogorsko planinsko kočo. Svoj glas lahko oddate na spodnji povezavi.
Prvo priložnost vama je ponudil oskrbnik v koči na Šumiku na Pohorju, ki sta ga nadomeščala v obdobju njegovega dopusta. Je že takrat vzklila ideja, da bi ta izkušnja lahko prerasla v kaj bolj trajnega?
Nives: Zgodilo se je bolj kot ne po naključju. Na tej turistični kmetiji sva bila na dopustu in gospodu sva razlagala, da si želiva nekoč v prihodnosti tudi sama imeti svojo turistično kmetijo z živalmi, ki seveda ne bi bile namenjene zakolu, ampak druženju. Mimogrede, ta želja je še vedno živa.
No, gospod naju je sprva hecal, češ, ali sploh veva, ali sva za skupaj – ravno takrat sem se vrnila iz Dubaja, kjer sem dve leti delala kot stevardesa pri Emiratih …
Življenje v naravi jima nadvse ustreza, enkrat v prihodnosti si želita imeti svojo kmetijo z živalmi. "Ne za zakol, ampak za druženje," pravita.
Dejan: Pri tem delu, kjer sva skupaj 24 ur na dan, pa se najbolj vidi, ali je par za skupaj ali ne.
Nives: Gospod je začutil, da nama lahko ponudi priložnost in da se lahko zanese, da bova znala skrbeti za hišo in za živali. Tisti teden dni se je potem na najino željo raztegnil na več kot mesec dni. Naslednjo pomlad naju je prijateljica opozorila, da je ogromno razpisov za oskrbnika, in tako sva se odločila, da poskusiva.
Prejšnje tri sezone sta delala v Gomiščkovem zavetišču na Krnu. Kaj je pretehtalo, da sta se odločila ravno za to lokacijo?
Nives: Zanimali so naju samo razpisi, kjer so iskali oskrbniški par. Kjer bi torej delala samo midva. V PD Nova Gorica so bili na začetku sicer skeptični, predvsem zaradi kuhanja, a so naju zaradi referenc vzeli. Mene z izkušnjami z delom stevardese, Dejana pa zato, ker je zelo tehničen tip, ker zna popraviti skoraj vse, med drugim je v preteklosti delal tudi kot hišnik.
"Marsikdo je pričakoval, da bova po tednu dni obupala, a se je k sreči izkazalo ravno obratno."
Marsikdo je pričakoval, da bova po tednu dni obupala, a se je k sreči izkazalo ravno obratno.
Dejan: Danes marsikdo, ko mu Nives postreže, komentira: Postrežba je kot na letalu (smeh, op. p.). Dodana vrednost, pač.
Pravite, da posebnih kuharskih izkušenj niste imeli. Kako sta se na primer lotila prve jote?
Dejan: Prejšnji oskrbnik nama ja razložil, kakšna je razlika med štajersko in primorsko joto, Nives pa je na koncu naredila svojo različico, ki jo vsi po vrsti hvalijo. Najini gostje večkrat rečejo, da so tu jedli najboljšo joto na svetu. To je za naju res velik poklon.
Nives: Še posebej mi je v čast, ko me pohvalijo starejše gospe, ki imajo zagotovo precej več izkušenj v kuhinji kot jaz. Kuham po občutku. Zanimivo, ko sem bila mlajša, sem kuhala natanko po receptu, danes po receptu delam samo še kruh, preostalo pa po občutku. Joto na primer, pripravim zelo gosto, a pri tem ne uporabljam moke. Zgostim jo s pasiranim fižolom.
Delo oskrbnika je razgibano. Hkrati sta kuharja, natakarja, sobarici, zaupnika, čistilca sanitarij, ...
Dom leži skoraj 1.900 metrov na morjem, dostopa z avtom seveda ni, robo vama dostavljajo s tovorno žičnico. S kakšnimi izzivi se še spopadata?
Nives: Nimava se kaj pritoževati, navajena sva. Navadila sem se tudi na pečico, kjer pečem na drva, kar pomeni, da se zavitek peče uro in pol, pa zelo pogosto ga je treba obračati, da se ne zažge.
Če povzamem vajino delo, sta kuharja, natakarja, sobarici …
Nives: No, to je samo to, kar je vidno na zunaj, včasih Dejan pomaga tudi gorskim reševalcem. Ko sva bila na Krnu, so ga večkrat klicali, naj preveri, ali je ponesrečenec na določeni lokaciji. Na Gomiščku je bilo takih primerov kar precej, tukaj sva do zdaj doživela samo enega. No, poleg tega še fotografirava in snemava, filme objavljava na družbenih omrežjih, in se ubadava s papirologijo.
"Najraje imava pogovore z ljudmi. Iz njihovih zgodb se tudi sama lahko ogromno naučiva," pravita Dejan in Nives.
Kateri segment vajinega dela vama je najljubši?
Dejan: Pogovori z ljudmi, zgodbe, ki jih slišiva …
Nives: Tukaj na Črni prsti vlada posebna energija, ljudje se res hitro odprejo. Lahko bi primerjala z eno od funkcij cerkve, ki jo ljudje obiskujejo tudi zato, da se spovedo. Ljudje naju sploh ne poznajo, a imajo nujo, željo, da se nama izpovejo, to nama res veliko pomeni. Rada jim prisluhneva, poleg tega nekateri tako zavzeto razkrivajo svoje izkušnje, da se lahko tako intenzivno vživiva v njihovo zgodbo, da se zdi, kot da bi jo sama doživela.
Dejan: Prek izkušenj drugih se tudi sama veliko naučiva o življenju, o reševanju težav, to so zelo pomembne življenjske lekcije.
Pišeta dnevnik?
Nives: Ne boste verjeli, sem ga, želja še vedno obstaja, a preprosto ni časa. Zvečer sva včasih tako utrujena, da raje samo poslušava in se poskušava umiriti pred naslednjim dnem.
In kaj je najmanj ljub del opravil?
Dejan: Čiščenje stranišč, še posebej, kadar so tukaj belgijski skavti (smeh, op. p.).
Nives: Pravzaprav sva se vsega navadila. Včasih sem mislila, da bova kak dan sama v domu, vsaj v slabem vremenu, a tega ni. Med sezono ni niti enega prostega dne. Turisti pridejo, pa tudi če z neba pada kamenje (smeh, op. p.).
Dom Zorka Jelinčiča je odprt od junija do konca septembra. Kaj počneta preostali del leta?
Nives: Uf, različno, znajdeva se. Dejan je na primer pozimi delal kot zasneževalec na Pohorju, otroke je učil gimnastike, skupaj sva raznašala časopis, sama sem delala tudi kot varuška.
Zadnja tri leta sta delala na Gomiščku, zakaj sta se odločila za selitev na drugo lokacijo?
Nives: Želela sva se priključiti manjši ekipi – PD Podbrdo ima malo članov in pod svojim okriljem ima samo en dom, dom Zorka Jelinčiča. S svojimi spodobnostmi, idejami in delom sva želela dvigniti raven in obiskanost. Čutiva, da naju imajo ljudje radi, nekateri so tudi zaradi naju začeli zahajati na Črno prst, to nama je v veliko čast.
"Imava ogromno idej, a naj za zdaj ostanejo skrivnost. Lahko povem le to, da bi rada ustvarila zdrav produkt, s katerim bi povezala planinska društva in planinske domove," pravita oskrbnika doma Zorka Jelinčiča.
Dejan: Imava ogromno idej, o katerih pa na glas še ne bi rada govorila.
Nives: Želiva si ustvariti zdrav produkt, ki bi ga bile vesele vse planinske postojanke in planinci, z njim pa bi lahko pomagala tudi ljudem v Podbrdu, kjer je vedno manj delovnih mest.
Kje se vidita v prihodnosti?
Dejan: Čeprav vse življenje živiva v mestu, sva po duši kmeta. Na stara leta si želiva imeti kmetijo, ki bo topel dom tudi živalim in rastlinam.
Utrinki s poti na Črno prst:
1