Sobota,
4. 8. 2018,
15.36

Osveženo pred

6 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,78

2

Natisni članek

Natisni članek

Naj planinska koča pohodništvo gore Triglav Reševanje gorski reševalec

Sobota, 4. 8. 2018, 15.36

6 let, 3 mesece

Intervju z Robertom Kraljem, gorskim reševalcem in vodjo gorske policijske enote

''Mnogi hočejo še z zagorelimi nogami prehoditi osemurno traso'' #intervju

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,78

2

helikopter | Robert Kralj o sodobnih pohodnikih razmišlja kritično in pravi, da veliko nesreč nastane ravno zaradi trme in precenjenih človeških zmožnosti. | Foto policija

Robert Kralj o sodobnih pohodnikih razmišlja kritično in pravi, da veliko nesreč nastane ravno zaradi trme in precenjenih človeških zmožnosti.

Foto: policija

Da nesreča nikoli ne počiva, pravi že star slovenski pregovor in še kako velja ob obiskih gora, kamor se mnogi odpravijo nepripravljeni. Ali s pomanjkljivo opremo ali zgolj zaradi trme ter dokazovanja sebi in drugim. Pogovarjali smo se z Robertom Kraljem, gorskim reševalcem in vodjo gorske policijske enote, pa tudi inštruktorjem letalskega reševanja in policistom. Kot pravi, je tistih, ki obiščejo gore kar bosi, veliko. Ne manjka niti pohodniških ''muh enodnevnic'' in pohodnikov, ki jih v gore vodi zgolj velik ego. 

Poletna pohodniška sezona je na vrhuncu. Pri večjem obisku gora je posledično tudi več poškodb in nesreč. Opažate, da se na določenih gorskih predelih dogaja več nesreč kot na drugih?

Res je, pohodništvo je ravno zdaj na vrhuncu in vse več ljudi se odpravlja v gore. Če bi moral izpostaviti območje, kjer se zgodi največ nesreč, je to zagotovo Triglavsko pogorje s Triglavskim narodnim parkom. Se pa opazi, da se takoj, ko se začnejo poletni dnevi krajšati, zgodi več nesreč tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah, saj pohodniki v krajših dneh zahajajo prav tja. 

Dom na Kofcah
Sportal Izbor za naj planinsko kočo 2019 je končan, zmagovalki sta ...
Tonka Zadnikar Tonkina koča
Sportal To je ena od najlepših pravljičnih poti Slovenije #foto

Se nesreče v naših gorah dogajajo bolj med Slovencih ali med tujci?

V pohodniški sezoni naše gore obišče res veliko tujcev. Sploh ko se odprejo koče in postojanke na območju Triglava, se to še kako pozna. Zaradi tega se zgodi tudi več nesreč, in to ravno pri tujcih.

Menite, da je tako zato, ker smo Slovenci že navajeni na naše gore, se lažje pripravimo in vemo, kaj v gorah pričakovati, medtem ko tujci ne?

Po Kraljevem mnenju se v gorah pogosto poškodujejo tisti, ki se na dolge pohodniške ture odpravijo zgolj enkrat ali dvakrat na leto. | Foto: policija Po Kraljevem mnenju se v gorah pogosto poškodujejo tisti, ki se na dolge pohodniške ture odpravijo zgolj enkrat ali dvakrat na leto. Foto: policija

Težko bi rekel, kje je meja med našimi in tujimi pohodniki.

Prej bi rekel, da je razlika zagotovo med tistimi, ki se s pohodništvom redno ukvarjajo, in tistimi, ki gredo v gore samo za kakšen dan ali dva na leto. No, saj veste, take "muhe enodnevnice" (smeh, op. p.).

In ravno takšni so potem bolj problematični, ker nimajo niti znanja niti izkušenj. Slovenci so v tem času bolj na morju in ob koncu dopusta obiščejo še gore.

Vaše izkušnje so zelo bogate, a nekatere nesreče se ponavljajo tudi zaradi enakih vzrokov. Kje je težava, kje so pohodniki najmanj pozorni?

Največ nesreč se zgodi na planinskih poteh, kjer prevladujejo zdrsi in zvini. Treba je vedeti, da zagotovljene varnosti v gorah ni. Pogosto sta krivi tudi mokra podlaga in seveda obutev.

Andreja
Sportal ''Bila sem pogumna, kupila letalsko vozovnico in našla sebe'' #intervju

Torej še vedno pride kdo v sandalah?

Pa ne samo v sandalah, pridejo tudi bosi (smeh, op. p.).

Verjetno se vsako reševanje človeškega življenja ohrani v spominu. Kot opomin, izkušnja, pot. Vas je katero še posebej zaznamovalo glede na to, da je reševanje življenj vsak dan na vašem urniku?

Gorski reševalec mora biti vešč gibanja v gorah, upravljanja helikopterja in tudi nudenja zdravniške pomoči.  | Foto: policija Gorski reševalec mora biti vešč gibanja v gorah, upravljanja helikopterja in tudi nudenja zdravniške pomoči. Foto: policija

Mnogo jih ostane. In vsaka akcija, v kateri rešimo človeka, je zgodba zase. Je pa res, da je vsaka akcija tudi zahtevna, tem zahtevam smo izpostavljeni tudi reševalci.

Če je človek živ in okreva, ob koncu akcije pa se še zahvali, ti to ostane v toliko lepšem spominu.

Kako se človek sploh nauči ločiti med službo in osebnim življenjem, ko pa se njegovo delo prepleta s toliko čustvi, občutki in zgodbami, ki so tudi tragične. Da to človeku kilometrina?

Seveda ni lahko. So različne metode, s pomočjo katerih se vsaj malo otreseš pritiskov. Je pa res, da me, ko se odpravim z družino v gore, vsako mesto, kjer smo našli mrtvega planinca ali reševali poškodovane, zaznamuje in mi ostane v spominu.

Na takih mestih človek še bolj preliva svoja čustva na ljudi okoli sebe, jih dodatno opozarja na določena nevarna mesta. 

Ste bili tudi sami navdušen pohodnik, preden ste se odločili za poklic gorskega reševalca?

Da, že od mladih nog. Ampak ko prideš do neke svoje meje, postaneš tudi reševalec, ker si želiš pomagati drugim. Sedaj že tudi skrbim za usposabljanja.

Reševanje v gorah velja za izjemno kompleksno. Česa vse morate biti vešči?

Vsekakor moraš biti vešč gibanja v gorah. Prav tako je treba biti vešč dela s helikopterjem, gibanja znotraj in zunaj njega, dobro moraš tudi plezati. Če si v ekipi brez zdravnika, si tudi tisti, ki mora poškodovancu nuditi zdravniško pomoč.

Moji me že kar poznajo. Včasih me zato na kakšnem kraju v gorah kar sami vprašajo: "Kaj pa se je tukaj zgodilo?"

Predvidevam, da znanje prve pomoči še zdaleč ne zadošča, kajne?

Vsekakor je potrebno več. Je pa res, da je včasih pri nudenju pomoči tudi veliko improvizacije.

Tonka Zadnikar
Sportal Legendarna oskrbnica: Zelo težko sem se navadila na gospe s torbicami in v salonarjih

Omenila sva neprimerno opremo pri odpravi v gore, ampak v glavah pohodnikov je vendarle še nekaj več. Marsikoga vodi notranja želja, mogoče čustveno in psihološko stanje. Včasih ravno zaradi teh notranjih vzgibov človek prekorači svoje zmožnosti ali želi priti na cilj zgolj zaradi dokazovanja in trme.

''Ko prideš do neke svoje meje, postaneš reševalec, ker si želiš pomagati drugim,'' pravi Kralj.  | Foto: Manca Čujež ''Ko prideš do neke svoje meje, postaneš reševalec, ker si želiš pomagati drugim,'' pravi Kralj. Foto: Manca Čujež

Vsekakor imate prav. Veste, hribe je treba spoštovati. Na primer tujci želijo tistih nekaj dni v Sloveniji dobro izkoristiti in se v hribe podajo ne glede na svoje zmožnosti in vremensko napoved. Potem pa pogosto kar "zmrznejo" od strahu, ko jih ujame nevihta. Še pogosteje pa se to dogaja, ko sta zadaj trma in želja po dokazovanju.

Slovenci pa so takšni, da gredo najprej na morje, potem pa za kakšen dan v hribe. Mnogi hočejo še z zagorelimi nogami prehoditi osemurno traso. Seveda tega napora ne zmorejo, utrujeni so in zgodijo se zvini, padci. Boljše bi bilo, če bi šli najprej v hribe in potem še na morje (smeh, op. p.).

Gorsko reševanje je res način življenja. Ne znaš reči ne, ampak si vedno želiš pomagati.

Poškodovanca nikoli ne smemo pustiti poškodovanega na strmem skalnatem pobočju, temveč ga moramo umakniti na varno. | Foto: Poškodovanca nikoli ne smemo pustiti poškodovanega na strmem skalnatem pobočju, temveč ga moramo umakniti na varno. Kako pa se ustrezno odzvati in ukrepati, če se zgodi nesreča, v katero smo vpleteni? Zdi se mi namreč, da se ljudje včasih ne znamo pravilno odzvati. Ali naj samo pokličemo pomoč in čakamo?

Poškodovancu moramo pomagati in ga najprej obvarovati pred vremenskimi vplivi, se pravi pred mrazom, pripeko, dežjem. Potruditi se moramo, kolikor pač znamo. Ko poškodovanca zavarujemo in odstavimo z nevarnega območja, pokličemo pomoč. Poškodovanca ob tem nikoli ne pustimo samega. Ko pride reševalna ekipa, se umaknemo, da reševalci opravijo svoje delo.

Pogled na Triglav s Kanjavca
Sportal Naj kotički v slovenskih gorah: Triglav in južni pristopi z bohinjskih planin

Kaj pa dileme glede mahanja in dviganja rok?

Dobro je, da helikopter dobi znak, kje je poškodovanec. Najbolje je, če mu pokažejo obe dvignjeni roki.

So vas kdaj že zavedli?

Seveda, pohodniki pogosto mahajo v pozdrav in od veselja. Saj je lepo, ampak nam to otežujejo akcijo, kjer je zelo pomemben ravno čas. Na takšen način smo že tudi pristali na napačnem kraju, pa so nam potem pohodniki rekli, da so nas želeli samo pozdraviti (smeh, op. p.).

Mojca Odar
Sportal Učiteljica in gorska reševalka, zaradi katere učenci postajajo pravi poznavalci Triglava

Seznam obvezne opreme pri odpravi v gore je že dobro znan, a kljub temu se dogajajo napake pri pripravi. Česa res ne smemo pozabiti, na kaj bi še posebej opozorili?

Najprej na spremljanje vremenske napovedi. Ker je vreme nestabilno, je bolje, da se v gore odpravimo čim bolj zgodaj, da smo v popoldanskih urah, ko je večja možnost neviht, že v dolini ali kakšni koči. Poučiti se moramo tudi o zahtevnosti poti in času, ki nam ga bo vzela. Dobro je obvestiti domače, kam gremo in kdaj se bomo vrnili, da lahko tudi oni reagirajo, če nas ob pravem času ni doma. Poleg tega je še dosti opreme, pomembna je tudi tekočina.

V poletni pohodniški sezoni se največ nesreč v gorah zgodi ravno na Triglavskem pogorju.  | Foto: Dejan Jelušič V poletni pohodniški sezoni se največ nesreč v gorah zgodi ravno na Triglavskem pogorju. Foto: Dejan Jelušič

Na spletu kar mrgoli različnih forumov, ki svetujejo ljudem, kako naj gredo v hribe, od kod, kako dolgo bodo hodili. Menite, da se pohodniki preveč zanašajo na izkušnje drugih ljudi? Nekdo, ki je napisal neko objavo, je lahko na primer vrhunski športnik, mi pa se bomo poistovetili z njegovimi zmožnostmi.  

To ste dobro ugotovili in to zelo drži. Družbena omrežja so polna informacij, zaradi česar se zanemarjajo uradne strani in planinski vodniki. Kot ste rekli, lahko nekateri vrhunski športniki čas hoje tudi prepolovijo, nekateri pa bodo zapisali celo kaj neresničnega, ker se želijo pohvaliti.

Vse naredimo za to, da skrajšamo čas reševanja in smo hitri. Včasih nas helikopter zunaj dežurstva pobira tudi kar na domovih ali na bližnjih travnikih in že gremo na akcijo. Od klica do prihoda na gorsko lokacijo potrebujemo približno 20 minut.

Ego je torej velik sovražnik, kajne?

Seveda, nekaterim je pod častjo, da bi hodili po ubrani planinski poti, zato pogosto izberejo brezpotja. Potem to tudi objavljajo na družabnih omrežjih in zavajajo druge. Veliko reševanj imamo ravno s teh območij.

''V hribih zagotovljene varnosti ni, tveganje je vedno,'' opozarja Kralj.  | Foto: policija ''V hribih zagotovljene varnosti ni, tveganje je vedno,'' opozarja Kralj. Foto: policija

Gorsko reševanje v akciji potrebuje celega človeka, tako umsko kot telesno. Posledično tvega veliko. Ste že bili kdaj ogroženi tudi sami?

V hribih zagotovljene varnosti ni, tveganje vedno ostaja. Kljub temu, da imaš brezhibno opremo, se lahko zgodi trenutek, ko si tudi sam ogrožen. Mogoče se tisti trenutek odkruši skala in prileti nate, se vsuje snežni plaz. Na to nimaš vpliva.

Vaš poklic je torej res poklicanost, način življenja in mišljenja. Vas ta duh spremlja, tudi ko pridete domov?  

To je res način življenja. Ne znaš reči ne, ampak vedno želiš pomagati. Kolegi mi v šali rečejo, da sem dvoživka (smeh, op. p.), ker sem tako gorski reševalec letalec in vodja gorske enote policije kot tudi policist letalec. Enkrat sem oblečen v rdečo, drugič v modro (smeh, op. p.).

Kako pa je videti vaš običajen dan v službi? Domnevam, da je postopek priprave na reševanje enak, razlikujejo pa se dnevni izzivi, ki so vedno znova drugačni.

Točno tako, delo gorskega reševalca je res nepredvidljivo. Najbolj obremenjeni so zagotovo dnevi, ko si dežuren. Se pravi, da si ves čas v pripravljenosti. Zjutraj si urediš vso reševalno opremo zase, jo pregledaš in si pozoren, da je brezhibna. Nato preveriš opremo še v helikopterju in ali je vse na svojem mestu, da boš v trenutku reševanja imel vse pri roki.

Potem čakaš na klic, vmes pa še urejaš kakšne dokumente, pišeš poročila. So dnevi, ko se nesreče ne zgodijo, včasih pa jih je tudi do devet na dan, kar je za reševalca izjemno psihično in fizično naporno.