Nedelja, 26. 8. 2018, 6.19
6 let, 2 meseca
Skok v preteklost: prvi vzpon na Triglav
Pred 240 leti neverjeten podvig, danes za številne Slovence nekaj povsem običajnega
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,62
Prav na današnji dan pred 240 leti so se Štefan Rožič, Matevž Kos, Luka Korošec in Lovrenc Willomitzer, prvi trije so Bohinjci, kot prvi v zgodovini povzpeli na vrh najvišje slovenske gore. Triglav je bil osvojen osem let pred Mont Blancom, 22 let pred Grossglocknerjem in 87 let pred Matterhornom. Vzpon bi lahko ocenili s "trojko", kar kaže, da je šlo za zahteven plezalski podvig, ocenjuje zgodovinar in alpinist Peter Mikša, ki se raziskovalno posveča sodobni zgodovini.
26. avgusta 1778 so se Štefan Rožič, Matevž Kos, Luka Korošec in Lovrenc Willomitzer kot prvi v zgodovini povzpeli na vrh Triglava. Leta 1978, ob 200. obletnici prvega vzpona, so jim v Bohinju postavili spomenik.
Za tokratni Skok v športno preteklost se bomo po časovni premici zapeljali vse do 26. avgusta 1778, torej na današnji dan pred 240 leti. Na dan, ko zgodovina beleži prvi dokumentiran vzpon na Triglav.
Štirje srčni možje
Prvi, ki so se povzpeli na najvišji slovenski vrh, kar je danes želja številnih Slovencev, vsako leto bolj pa tudi tujcev, so bili štirje možje, ki se jih je sčasoma oprijelo ime Štirje srčni možje.
Pod prvi dokumentiran vzpon, ki ga je spodbudil in financiral baron Žiga Zois, so se podpisali: rudarja Luka Korošec z Gorjuš in Matevž Kos iz Jereke, Štefan Rožič, revirni lovec iz Savice, in edini v skupini, ki ni izviral iz Bohinja, kirurg Lovrenc Willomitzer.
Prvi izmed četverice, ki je stopil na vrh, naj bi bil Korošec.
Prvopristopniki, kot jih je leta 1943 narisal Vlasto Kopač. Risba je objavljena v knjigi Evgena Lovšina z naslovom V Triglavu in soseščini.
Glede na to, da sta bila v ekipi dva rudarja, zgodovinar in alpinist, Peter Mikša, ki se v svojih raziskovanjih novejše zgodovine pogosto loteva zgodovine alpinizma, sklepa, da je bil povod za odpravo tudi iskanje železove rude v triglavskem pogorju za bohinjske plavže, katerih lastnik je bil prav Zois.
Znano je bilo tudi, da so rudarji v tistem obdobju zaradi poklicnih potreb imeli zelo dobro razvite plezalne sposobnosti.
Postavili so možica in vklesali svoje inicialke
Možje so v znamenje svoje prisotnosti na vrhu najvišje slovenske gore, kjer so ostali približno dve uri, postavili možica iz kamenja in v skalo s kladivom in dletom vklesali inicialke svojih imen, inicialke Zoisa, pobudnika odprave, cesarja in lokalnih glavarjev.
Willomitzer je, tako v svoji knjigi Triglav in Jakob Aljaž piše Mikša, menda ugotovil, da je na vrhu dovolj prostora za približno 50 ljudi, ni pa našel nobenega sledu, da bi na Triglavu že kdaj stala človeška noga.
Za nekatere je vzpon na Triglav zaradi vseh varoval danes mačji kašelj, leta 1778 pa je bil to velik zalogaj in zahteven podvig.
Leta 1822 so na vrh Triglava postavili leseno piramido, ki je bila tam več desetletij. Služila je tudi kot trigonometrična točka, ki je pomagala pri meritvah višine.
Pred 240 leti vzpon na Triglav veljal za zelo pogumno dejanje
Vzpon na Triglav je v nasprotju z danes, ko je pot do vrha zelo dobro, za nekatere še predobro nadelana oz. opremljena s klini, jeklenicami in vklesanimi stopnicami, pred 240 leti veljal za veliko dejanje. Ta je zaradi pomanjkljive opreme in nenadelanih poti zahteval dobršno mero poguma in vztrajnosti.
Zgodovinar in alpinist Peter Mikša: Pred 240 leti je bil vzpon na Triglav tehnično zelo zahteven. Ocenil bi ga z oceno najmanj III. stopnje, kar je tehnično zelo zahtevno in daje njihovemu vzponu glede na čas vzpona in opremo še večjo težo.
"To je bil tehnično zelo zahteven vzpon. Ocenil bi ga z oceno najmanj III. stopnje, kar je tehnično zelo zahtevno in daje njihovemu vzponu glede na čas vzpona in opremo še večjo težo," je izpostavil naš sogovornik. Morda so si pomagali s tehničnimi pripomočki, kot so vrvi in lesene lestve, a o tem ni podatkov.
Vzpon jim ni prinesel takojšnje slave
Prvi vzpon na Triglav štirim srčnim možem sicer ni prinesel takojšnje slave, so pa družine dveh izmed prvopristopnikov, Kosa in Korošča, v naslednjih desetletjih postale znane vodniške družine, ki so v gore spremljale pripadnike premožnejših družin.
Pred prvopristopniki je leta 1777 do Malega Triglava uspelo priti botaniku in znanstveniku Baltazarju Hacquetu. Ta je bil prvi, ki je uradno izmeril višino Triglava (tri tisoč korakov, ki je tudi zapisana), in je o tem poročal Zoisu.
Greben z Malega na Veliki Triglav je bil tako ozek (30 cm), da so ga morali zajahati.
Hacquet je bil eden prvih, ki je zapisal pravila za hojo v gore. Takole se glasijo:
"Hribolazec mora biti v vsakem slučaju pogumen in ne sme imeti strahu pred še tako globokimi in strmimi prepadi. Takozvana vrtoglavica nastane iz strahu; da se je človek oprosti, preden gre na visoke gore, je dobro zahajati na visoke stolpe in stopnjema plezati deloma po prostih ogredjih, deloma po strehah itd., s čimer se lahko navadiš, da hodiš po hribih brez strahu.
Hribolazec se mora odreči vsem ne neobhodnim potrebščinam kakor tobaku, vinu, toplim pijačam, mehki postelji itd., tudi naj bo, če le mogoče, neoženjen, ker bo imel tako več poguma. Zakaj, če ima svojo ženo rad, kakor to zakonski stan zahteva, utrpi pri ločitvi dosti svojega poguma; razume se, da mora biti mlad in samo v teh letih, ne pa v starosti, mora prirodoslovec svoja potovanja opravljati. Seveda ni pravila brez izjeme […] oženjeni si manj upa, ker se kot oče nedoraslih otrok ne mara in ne more rad spuščati v nevarnost."
Zelo zanimiva je tudi njegova ocena najbolj primerne telesne rasti in vida ter telesa na splošno: "Hribolaščeva postava mora biti lepo zrastla in brez telesnih hib. Najprimernejša visokost je 5 do 5 1/2 čevljev (150-165 cm). Večji ljudje za to niso pripravni, in sicer iz sledečih razlogov: Prevelik človek ima le poredkoma močnejše mišice nego majhen, čokat, torej tudi nima več moči, a mora vendar radi visokosti svojega telesa več nositi, nego zadnji; dalje: čim višje : je telo, tem prej izgubi ravnotežje in tem češče je v nevarnosti, da se prekopicne; in čim daljše so njegove kosti, tem lažje se zlomijo […]
Vid mora biti dober in dalekosežen, kajti kratkovidnik je vsak hip v nevarnosti, da se poškoduje ali si celo zlomi vrat. Pljuča morajo biti brez vsake hibe, noge močne in vztrajne. Vztrajne noge si pridobimo v mladosti z obilno hojo, z večkratnimi mrzlimi kopelimi pa zlasti močne noge. Nič ni bolj škodljivega za noge kakor topla voda, ker se ne sme debela zgornja koža na podplatih nikoli odstranjevati; zato je dobro nositi vedno škornje, ki jo povzročajo."
Šest dukatov za uspešno odpravo
Zois je za odpravo na Triglav razpisal nagrado v višini šest dukatov, kar je po oceni Mikše precejšen finančni vložek, ki ga je možem tudi izplačal.
Zanimivo je, da je prvi dokument o vzponu na Triglav danes izgubljen, morda celo uničen, a je bilo 30 let pozneje (1821) po teh, tako imenovanih Zoisovih zapiskih, narejeno poročilo o tem vzponu.
Prvopristopnikom, ki se jih je oprijel vzdevek Štirje srčni možje, so ob 200. obletnici prvega vzpona v Bohinju postavili spomenik, ki je delo akademskega kiparja Stojana Batiča.
Tri dni in tri poti
Prvopristopniki so se proti Triglavu odpravili iz Bohinja (letos so Bohinjci vzpon ponovili), do vrha pa so potrebovali tri dni. 24. avgusta 1778 so dosegli Velo polje, kjer so bili že takrat pastirski stanovi, in tam prespali. Naslednji dan, 25. avgusta, so nadaljevali pot proti zahodu in iskali pot na vrh s treh strani, zvečer pa so taborili pod vznožjem Triglava, razlaga Mikša.
Dan pozneje, to je 26. avgusta, pa so prek Zelenega plazu oz. ledenika, ki je bil takrat precej obsežnejši kot danes, dosegli vrh.
"Po ledeniku so (in to coklah!) prišli do grebena med Malim in Velikim Triglavom. Ta je bil včasih tako oster (danes je umetno razširjen), da so ga morali jahati (do 30 cm)," je spomnil naš sogovornik.
V coklah in brez pomoči tehničnih pripomočkov
Namesto pohodniške opreme, kakršno uporabljamo danes, so bili prvopristopniki obuti v lesene cokle, takšne, kakršne so nekdaj nosili domačini.
Mikša predvideva, da so se na določenih delih tudi sezuli. "V zgodovini najdemo celo primere, ko so si alpinisti narezali podplate, da so zakrvaveli in se bolj oprijeli stene, se prilepili nanjo," razloži.
Predvideva, da je Willomitzer, edini tujec v odpravi, namesto cokel nosil usnjene čevlje oz. škornje, ki so bili tako visoki, da so jih morali zavihati navzdol, podobno kot jih danes nosijo muzikanti.
Kot rečeno, podatkov, da bi si pomagali s tehničnimi pripomočki, ni.
