V senci slovitega brata se pripravlja na zgodovinsko priložnost

Foto: Sportida

Še pred EuroBasketom, na katerem naj bi moči prvič združila Goran Dragić in Luka Dončić, bo prvič v zgodovini na evropskem prvenstvu nastopila tudi slovenska ženska reprezentanca. V njej eno od ključnih vlog igra tudi 172 centimetrov visoka branilka Teja Oblak. Za 26-letno Škofjeločanko je sicer kakovostna sezona v dresu slovaškega moštva Good Angels iz Košic. Pred tem je igrala še za škofjeloško Odejo, kranjskogorski HiT, Celje in Polkowice. Sestra prvega vratarja slovenske nogometne reprezentance Jana Oblaka verjame, da bo seznam klubov še pred začetkom EuroBasketa (16. 6.–25. 6.) bogatejši za novega delodajalca.

Se v pogovorih z novinarji še lahko izognete vprašanjem o Janu Oblaku?
Zelo težko. Ta zgodba je zanimiva tudi za Slovaško, kjer sem igrala v zadnjih letih. To razumem, saj Jan resnično igra na najvišji ravni.

Vam kljub izjemni medijski pojavnosti na Jana še uspe gledati zgolj kot na brata, ne kot na enega od najboljših vratarjev na svetu?
Ključno vlogo na tej ravni igra Jan sam. V odnosu do družine in prijateljev se ni prav nič spremenil. Iskreno dvomim, da se je sposoben vesti zvezdniško. No, naj pri tem ostane. Priznam pa, da mi je še danes nenavadno ali kar smešno, ko naju na ulici zaustavi mimoidoči in prosi na podpis ali skupno fotografijo. A ko vidim, kakšno spoštovanje čutijo ljudje do Jana, se zavem, da mu je resnično uspelo. To mu privoščim, saj vem, da je trdo garal, predvsem pa v sebi nosil to željo. Ponavljam pa, da imamo kot družina ukoreninjena družinska razmerja. Zato bo Jan zame vedno mlajši brat.

Torej tisti brat, ki je najprej branil vaše nogometne strele.
Pogosto sva igrala nogomet. Pri tem je zanimivo, da ga je že zelo hitro začelo vleči v gol. Morda se je že takrat videla ta njegova vratarska žilica. Lahko pa povem, da je bil tudi dober košarkar. Ima roko. O tem ni dvoma. Zelo uspešno je igral tudi v tedanji Šolski košarkarski ligi.

Redno spremljata tekme drug drugega?
Pri tem sem jaz vsekakor v prednosti. Njegove tekme si je namreč prek malega zaslona lažje ogledati kot moje. Je pa na tekočem z dogajanjem. Nikoli mi ne pozabi čestitati za kakšno odmevno zmago. Sicer pa se drživa pravila, da iger drug drugega ne komentirava. Tudi pred tekmo se redko slišiva. Oba imava namreč svoj ritual.

Šport ima družina Oblak v krvi. Foto: Sportida

Večkrat ste bili tudi gostja njegovih tekem …
Vsakemu športnemu navdušencu, ki ima možnost spremljanja kakšne nogometne tekme na velikem štadionu, svetujem tovrsten obisk. Vzdušja preprosto ni mogoče opisati. Tudi posnetki na prikažejo realne slike. Prav neverjetno je videti, na kakšen način ljudje dihajo s klubom. Priznam pa, da sem, ko ga spremljam na štadionu, vedno zelo živčna. Tudi njegova ekipa goji nogomet, ki mi ni najbolj pri srcu.

Vsekakor pa ste ga prehiteli pri uvrstitvi na evropsko prvenstvo …
Že res. A glede na njegove klubske uspehe se raje ne bi primerjala z njim.

Generalni sekretar KZS Rašo Nesterović je pred dnevi v šali dejal, da bo do kolajne na EuroBasketu, o kateri moška izbrana vrsta sanja že več kot dve desetletji, najprej prišla ženska reprezentanca …
Že pred leti so v košarkarskih krogih krožile tovrstne šale. Predvsem vneti delavci v ženski košarki so poudarjali, da bi bilo smotrno vlagati tudi v nežnejši spol. Priznati je treba, da se je na tem področju v zadnjem obdobju marsikaj popravilo. Prvi rezultati so že vidni. Prvič smo se uvrstile na evropsko prvenstvo. Kolajna? Smešno je govoriti o tem. Vseeno pa smo trdno odločene na Češkem pripraviti presenečenje. Težko je govoriti, kako visoko se bomo zavihtele. Lahko pa zatrdim, da motivacija na pripravah ni sporna. Vse po vrsti se zavedamo zgodovinskega trenutka. Za nami je sicer dolga klubska sezona, a energije za reprezentančno akcijo je nedvomno še dovolj.

Kaj pa ima ta košarkarski rod, česar predhodnice niso imele?
Bilo bi nepošteno, če bi dejala, da reprezentanca v preteklosti ni imela kakovosti. A dejstvo je, da zdaj več igralk igra v tujini in nabira izkušnje na višji kakovostni ravni. Poleg tega nas selektor Damir Grgić dobro pozna. Veliko večino reprezentantk je namreč vodil že v Celju. Zato vlada v ekipi izjemna kemija. Ta je v športu ob energiji pogosto odločilna.

Da vse to imamo, je potrdila že sezona, med katero smo se večkrat po telefonu pogovarjale o tej reprezentančni akciji. Od prvega dneva priprav pa vse po vrsti trdo delamo. Jasno nam je, da na EuroBasket ne moreš pripotovati nepripravljen. Na tej ravni ni več polovičarstva.

Na EuroBasketu v Pragi vas čakajo Srbija, Francija in Grčija …
Če imaš v skupini oba finalista zadnjega prvenstva in še rednega udeleženca velikih tekmovanj, je jasno, da te čaka težko delo. A v drugi del tekmovanja napredujejo tri ekipe. Poskušale bomo poiskati to pot. Je pa res, da se na tekmice še ne pripravljamo. Trenutno smo v fazi priprav, v kateri je na prvem mestu taktika naše igre.

Vidite v EuroBasketu tudi klubsko odskočno desko?
Vsekakor je to oder, na katerem so igralke na vpogled najširšemu občinstvu. Verjamem, da smo nosilke že uveljavljene in prepoznavne. Za najmlajše pa je to lahko lepa odskočna deska.

Osebno sicer želim vprašanje klubskega statusa rešiti še pred evropskim prvenstvom. Le tako se bom v celoti lahko posvetila reprezentanci. Dejstvo je, da zapuščam Slovaško in klub Good angels. Želim korak naprej. Želim se vrniti v evroligaško košarko.

Dobri angel. Zanimivo ime kluba. Ima tudi globljo zgodbo. Gre za ime neprofitne humanitarne organizacije, mar ne?
Ta dejavnost me je zelo prevzela. Klub človekoljubne note nima le na papirju, temveč je v povezavi s šolami tesno vpet v akcijo Pusti drogo, vzemi žogo. Lepo je, ko se zaveš, da lahko pomagaš z zgledom. Otroke smo spodbujali k zdravemu življenju in jih usmerjali v šport.

Na kako visokih profesionalnih obratih je bil vaš klub?
Košice veljajo za valilnico nadarjenih igralk. Tja so prihajale bodoče zvezdnice. Na več ravneh je klub podoben Celju, a z občutno večjim proračunom in tesnim stikom z Evropo.

Slovenke so se lani prvič uvrstile na evropsko prvenstvo. Foto: Sportida

Za košarkarico iz Slovenije je verjetno pomembno, da ne igra zgolj za štipendijo?
Seveda to ni primerljivo z zaslužki v Ekaterinburgu, kjer igra moja reprezentančna soigralka Nika Barič, a deležna sem bila plače, s katero je mogoče povsem spodobno živeti. Moji cilji so sicer še višji. Želim igrati v enem od najboljših evroligaških klubov. Ne govorim o sedenju na klopi, temveč o igranju. Verjamem, da ima potrebno kakovost.

Poleg tega želim tudi košarkarsko napredovati. Pri sebi bom vedno našla področja, na katerih lahko naredim korak naprej. Konkretno? Želim dvigniti odstotek zadetih metov. Poleg tega se želim bolje znajti v točno določenih položajih. Govorim o čutenju položaja. Kdaj se torej odločiti za določeno potezo. Verjamem tudi, da bi lahko še bolj učinkovito izkoriščala prodore.

Kdaj ste začeli verjeti, da bo ženska košarka tudi vaš poklic?
Vedno je bila moja želja, da ostanem v košarki daljše obdobje. Verjela sem, da lahko prebijem meje hobija. Je pa dejstvo, da v Sloveniji košarkarica hitro pide do prelomnice. Tudi jaz sem prišla do točke, ko doma nisem videla prihodnosti. Strah me je bilo tujine, a sem vedela, da moram storiti ta korak, če želim napredovati. Že pred tem sem študij potisnila na stranski tir, saj preprosto ni bilo časa.

Menite, da bi lahko reprezentančni uspeh spremenil percepcijo ženske košarke v Sloveniji?
Rokometaši in odbojkarji so bili večkrat zapostavljeni. A ko jim je uspel veliki met, so preplavili medije. Ustvarila se je evforija. Verjamem, da lahko tudi košarkarice poskrbimo za preboj. S tem bi pomagale predvsem slovenskim klubom.

Prihodnji teden Oblakovo in soigralke čakajo kar tri domače pripravljalne tekme. Foto: Sportida

A verjetno gre pri tem za začaran krog, v katerem so slab obisk tekem, prepričanje ljudi o neatraktivnosti tekem, skromna medijska pojavnost, šibki proračuni klubov …
Morda res. A ključno vlogo, vsaj po mojem mnenju, odigrajo mediji. Morda smo tudi me lep primer. Ko se je začelo obširneje poročati o ženski košarki, se je tudi celjska dvorana napolnila. Reprezentanca je imela odlično podporo. Preboj na EuroBasket je tudi zasluga navijačev, ki nam dajejo energijo. V svoji karieri sem igrala v polnih in praznih dvoranah. Razlika je ogromna. Predvsem v naboju športnika, ki je sposoben pred navijači pokazati občutno več.

Vam je na uho že prišla moška šala o tem, da bi bilo treba žensko košarko zakonsko prepovedati?
No, to je tudi zame nekaj novega. Sem pa že slišala veliko šal o ženski košarki. Pravijo, da igramo počasi in povsem neatraktivno. A kdor si je ogledal kakšno tekmo, je najbrž uvidel zmoto. Res je, moški so močnejši, hitrejši … A tudi na naših tekmah je mogoče videti kaj zanimivega.

So se vas zbadljivke na račun ženske košarke kdaj dotaknile?
Ne. Vedno si mislim svoje, predvsem pa se držim pravila, da se vsak ukvarja s tistim športom, ki mu je najbližje. Tovrstni komentarji me ne ganejo.

Kaj pa vaši vzorniki v otroških letih – košarkarice ali košarkarji?
Košarkarji, priznam. Ko sem začela trenirati, najbolj znanih košarkaric niti nisem poznala. Morda se to spreminja. Morda bo zaradi naše izpostavljenosti nova generacija vzornice iskala tudi v naši reprezentanci.