Rašo Nesterović: Bil sem kot spiderman

Za Raša Nesterovića lahko rečemo, da je eden izmed tistih košarkarjev, ki so v svoji karieri naredili ogromno in pustili pečat tudi v dresu slovenske reprezentance. Osvojil je evroligo s Kinderjem iz Bologne, naslov prvaka lige NBA s San Antonio Spurs, med drugim je bil tudi najkoristnejši košarkar evropskega prvenstva do 20 let. Ker je v košarko zaljubljen, je z njo povezan tudi po končani karieri. Na Košarkarski zvezi Slovenije ima funkcijo podpredsednika, nedavno je poskušal priti v Union Olimpijo, a mu ni uspelo. Pravi, da ima cilje, zaradi katerih želi v košarki nadaljevati – zlasti v funkcionarskih vodah.

Ker merite v višino kar 213 centimetrov, je mogoče na mestu vprašanje, koliko ste merili, ko ste se rodili. 51 centimetrov.

Ste bili nato vseskozi bistveno višji od vrstnikov? Bil sem. Največ sem zrastel v osmem razredu in prvem letniku. Na začetku srednje šole sem bil že višji od dveh metrov.

So tudi starši visoki? Oče je visok približno 195, mama pa okoli 180 centimetrov.

V karieri ste si prislužili veliko denarja, kako pa je bilo v vašem otroštvu? Ste imeli vse, kar ste želeli? Nekako smo imeli vsi vrstniki podobne finančne sposobnosti, tako da bistvenih presežkov ni imel nihče. Spomnim se, da je bila takrat top stvar videorekorder. Športnih programov na televiziji ni bilo, filmov prav tako ne. Bilo je drugače kot danes.

Ste ravno zato zdaj bolj angažirani pri pomoči ljudem v stiski? To je povsem odvisno od posameznika in njegovega značaja. Nekaterim je to delo v zadovoljstvo, drugim v breme. Meni je v zadovoljstvo. Pri poplavah smo veliko naredili za pomoč ljudem v naših nekdanjih bratskih republikah. Odziv je bil neverjeten. Jaz vedno pravim: če je družba prava, je mogoče marsikaj narediti.

So vas starši priganjali k delu? Doma ravno ne. Nujna stvar je bila šola. Narediti sem moral naloge in nisem smel imeti slabih ocen. Ko sem že nekoliko zrastel, so mi dejali, naj se resno ukvarjam s športom in naj bom temu predan, sicer pa naj ga zapustim.

Vam je bilo težko, ker ste imeli drugačen urnik kot vrstniki? Dvajset let sem igral košarko in nekako ujameš ritem. Jasno, da mi sprva ni bilo lahko, ko so odhajali prijatelji na morje, jaz pa na priprave. A ta kriza hitro mine, saj dobiš novo družbo in uživaš s košarkarskimi prijatelji. Nato postane vse skupaj že služba.

Verjetno ste imeli kar obilico težav pri nakupovanju oblek, ker v tistih časih ni bilo takšne izbire. Zelo težko sem dobil hlače. Znajti sem se moral na druge načine in iskati koga, ki šiva. Danes je bistveno lažje. Pobrskaš po internetu in takoj najdeš. Takrat ni bilo izbire. Pomagalo nam je tudi to, da smo se tisti, ki smo bili visoki košarkarji, med seboj pogovarjali in si izmenjavali podatke, kje priti do oblek.

Kakšna je vaša številka noge? 51.

Kateri je bil vaš prvi avto in kako ste se vanj sploh usedli, ker ste bili izjemno visoki, prostornih avtov pa takrat ni bilo? Ni bilo težav. Sedež sem dal malce nazaj in je bilo vse dobro. Moj prvi avto je bil zastava 128 in za mojo velikost je bil odličen. Med voznikovim in sovoznikovim sedežem namreč ni bilo ničesar razen menjalnika in sem lahko nogo postavil tja. Povrhu vsega sem bil tudi bolj gibčen kot zdaj in imel 20 kilogramov manj. Ko sem šel v avto in iz njega, sem bil kot spiderman.

Bili ste otrok Slovana, nato pa je najprej sledil odhod v Partizan, ne v Olimpijo. Kako to? Najprej bi omenil še pokojnega Vojka Herksla, ki me je pripeljal na Kodeljevo. Partizan je bil priložnost, ki je nisem mogel izpustiti iz rok. Takrat sem bil star 16 let, tam sem imel tudi sorodnike ... Pri Partizanu se mi je kariera povsem spremenila. Dojel sem, da bo košarka moj kruh.

Pred vrnitvijo v Slovenijo ste igrali tudi v Grčiji, kjer ste dobili državljanstvo in priimek Makris. Zakaj ravno ta priimek? Ali je kaj v povezavi s priimkom Nesterović? Ne, popolnoma nič. Tam so dajali tujcem priimke. Ker je bila na območju nekdanje Jugoslavije vojna, so veliko košarkarjev naturalizirali, da so igrali kot domači igralci. Ne vem, po katerih zakonih smo prišli do državljanstva. Vsak, ki ga je dobil, je prejel tudi priimek. Nič nisem izbiral, kar dodelili so mi ga.

Ker ste igrali v Srbiji in Grčiji in imeli obe državljanstvi, so vas morda hoteli imeti za svojega reprezentanta? Ali je bilo kaj pritiskov? Nikdar. Nobenih pritiskov ni bilo.

Sledilo je obdobje v Olimpiji, pri kateri ste si v drugi sezoni prišli navzkriž z Zmagom Sagadinom. Obtičali ste na klopi. Zakaj? Z menoj so želeli podpisati daljšo pogodbo, v njej napisati odškodnino … Enako je danes v svetu košarke.

Kako hudo je za mladega športnika, da pri 20 letih, ko ve, da je sposoben igrati, stoji le ob robu parketa? Težko je. Vedel sem, da nisem igral zato, ker ne bi bil dober, ampak zaradi drugih razlogov. Dejal sem si, da mora biti vsaka stvar za nekaj dobra, in sem dodatno treniral. Tekel sem in hodil na fitnes. Veliko stvari sem počel, da sem preživel sezono. Mislim, da sem tisto leto dozorel in se iz otroka, ki brezskrbno igra, razvil v odraslo osebo. Videl sem, da ni vse tako lepo in rožnato.

Vaša pot v Kinder in nato v ligo NBA je vsem dobro poznana. Po čem si boste zapomnili ZDA? Po ljudeh, ki so bili vedno dobri do mene. Ogromno sem jih spoznal. Z nekaterimi sem še danes v stiku. Sicer pa je na začetku težko. Prideš namreč v okolje, ki ga ne poznaš. A ko ujameš ritem, je vse skupaj lahko. Na začetku sem se moral privaditi na hrano, način dela …

Si torej liga NBA zasluži naziv najboljša liga na svetu? Tam so zbrani košarkarji, ki jih narod zelo ceni. V ligi je 400 igralcev, ki so najboljši.

Ali kaj drugače skrbijo za igralce kot v Evropi, kjer košarkarji dobivajo klubske avtomobile, stanovanja … Tam moraš skrbeti sam zase. Pomagajo ti tako, da ti svetujejo in opozarjajo, na kaj moraš biti pozoren, da te ne bo kdo opeharil. Sicer pa si moraš vse kupiti sam: avto, hrano, hišo …

Veliko ste zaslužili. Ste imeli kaj skušnjav, da bi preveč zapravljali? Vse je odvisno od posameznika, od tega, kako je vzgojen, kakšni so starši, kakšna je njegova kultura. Najhuje je, če denar spremeni človeka. Mene ni.

Vas še kaj vleče tja oziroma imate čez lužo morda kakšno hišo? Eno imamo v Torontu, ampak ne morem biti na dveh koncih hkrati. Z družino smo zdaj nastanjeni v Sloveniji. Da bi hodil vsakih nekaj mesecev tja, nima smisla.

Zakaj Toronto? Že prvi dan sem se zaljubil vanj. Zdi se mi povsem evropski. Ko sem bil tam, nisem imel domotožja. Zato sem tudi obdržal hišo v Kanadi.

Kakšna je kultura ljudi v primerjavi s Slovenci? Drugačni so, tudi njihov način življenja je temu primeren. Za nas, ki se tja odpravimo prvič, je šok. A ko se privadiš, je vse povsem običajno. Seveda so tudi pomanjkljivosti. Američani so na primer bolj komunikativni od Slovencev. Vse jih zanima in vse radi izvejo.

V ligi NBA ste osvojili naslov s San Antoniem, tudi takrat pa je bil na čelu Gregg Popovich, trenerska legenda. Kaj bi lahko rekli o njem? On je avtoriteta in ima ogromno znanja. Ravno z njim si je izoblikoval avtoriteto. Do vseh igralcev ima družinski odnos. Vsakomur si upa vse povedati v obraz. Zelo ga spoštujem.

Bi zamenjali naslov prvaka lige NBA za medaljo z reprezentanco na evropskem ali svetovnem prvenstvu? To pa bi. Zagotovo! Vedno sem si želel osvojiti medaljo s Slovenijo, vendar nam ni uspelo. Zlasti zato, ker smo igrali fantje, ki smo skupaj rastli. Ta pika na i nam je manjkala.

Kaj je manjkalo generaciji, da bi ji uspel veliki met na prvenstvih? Vendarle so bili za vami tudi še rodovi, ki so osvajali mladinska evropska prvenstva … Mislim, da je v tistih časih, ko sem prišel v reprezentanco, šepala organizacija. Nekateri igralci se med seboj niso ujemali, kar ne spada zraven. Potem pridejo še takšne tekme, kot je bila tista z Grčijo na evropskem prvenstvu v Španiji (Slovenija je v nekaj več kot pol zadnje četrtine zapravila 16 točk prednosti in obstala v četrtfinalu, op. p.). Manjka pet sekund, da si te vsi zapomnijo. Nam jih je zmanjkalo.

Po čem si boste zapomnili igranje za slovensko reprezentanco? Zame je bilo udejstvovanje v izbrani vrsti vedno velik užitek in veselje. S fanti smo se družili. Reprezentanca je bila vse prej kot napor. V vsakem primeru se moraš pripravljati na sezono. Ali tečeš sam ali pa s prijatelji v reprezentanci …

Ali je bil vaš najboljši prijatelj v reprezentanci Marko Milić? Midva sva bila cimra že od mlajših selekcij – pri Olimpiji in v reprezentanci. Bila sva zelo povezana. On je dežurni zabavljač. Velikokrat si nas je privoščil, ampak je bila igra vzajemna (smeh, op. p.).

Kako gledate na dejstvo, da pred vsako objavo seznama reprezentantov ugibamo, kdo bo prišel in kdo ne? Vsak igralec ima svoj interes, kar me ne moti. Moti me to, da ne posameznik ne pove takoj, kaj bi rad. Ko so me klicali s Košarkarske zveze Slovenije, ali pridem igrat za reprezentanco, sem jim dejal, naj me ne kličejo, ker bom vedno prišel. Le poškodba bi me lahko oddaljila od igranja. Potem so tu še osebni in družinski interesi, prisotnost agentov … Igralci služijo ogromne zneske in sami pri sebi bi morali vedeti, kaj želijo. Ne moreš biti večno otrok.

Ste kdaj koga prosili, da bi prišel v reprezentanco? Ne. Temu sem nasprotoval. Ko sem sam rekel, da ne bom več igral, sem mislil resno. Preprosto nisem mogel več trenirati dvakrat na dan in sem jim dejal, da bodo že našli koga drugega. Če se ne moreš regenerirati, ni pošteno, da igraš. Nervozen bi bil. Pride čas, da daš prostor mlajšim.

Letos bo ekipo vodil Jure Zdovc, ki je Slovenijo popeljal do četrtega mesta na EP 2009. Vam je bilo kaj žal, da ste se eno leto prej poslovili od reprezentančnega dresa? Ne, ni mi žal. Sanjal sem o olimpijskih igrah, a se mi to ni uresničilo.

Koliko cenite Jureta Zdovca? Z njim sem igral na nekaterih evropskih prvenstvih. Kot trener ga nisem poznal. Kot igralec je bil tako ali tako klasa. Da je igral v reprezentanci Jugoslavije, v kateri so bili Dražen Petrović, Toni Kukoč, Dino Radja, Vlade Divac in drugi, pove vse. Tudi kot trener se je že izkazal. Na dobri poti je, da postane vrhunski, če ne celo najboljši slovenski trener vseh časov.

Kaj menite, da lahko Slovenija naredi z njim letos na svetovnem prvenstvu v Španiji ali pa prihodnje leto na evropskem prvenstvu? Zame osebno rezultat letos ni motiv. Pomembno je to, da se zberejo fantje, ki bodo skupaj tudi prihodnje leto, ko bo evropsko prvenstvo. Sicer še ne vemo, kje bo, ampak bomo takrat spet napadali olimpijske igre. Generacije se zamenjajo v vseh reprezentancah in verjamem, da je Slovenija tako kakovostna, da na evropskem prvenstvu poseže po medalji. Deset let zdaj prebijamo četrtfinale, prej pa smo potrebovali toliko časa, da smo prišli v drugi del tekmovanja. Na Poljskem je Sloveniji že uspel podvig in se je uvrstila v polfinale.

Kaj pa vam, upokojenim športnikom, sploh preostane po koncu kariere? Vedno se najdejo stvari, če jih iščeš. Bistveno več je druženja z družino, težko pa odideš iz športa.

Funkcija podpredsednika KZS vam verjetno ne vzame veliko časa … Ta funkcija je bolj rutina, ki jo opravljam med letom. Ni naporna.

Imate v glavi kakšen večji projekt? Niti ne. Pri nas je težko projektirati zaradi položaja. Sicer imam v mislih projekte. Veliko stvari je prepletenih. Odprte možnosti so v tujini, vendar ni vse odvisno od mene. Čakam, kako se bo razpletlo. Bom pa ostal v košarki. Zanimajo me funkcionarske vode. Da bi vodil klub …

Ali ste zaprli vrata za preboj v slovenski klub, ker vam nazadnje ni uspelo vstopiti v Union Olimpijo? Niti ne. Upam, da vedo, kaj delajo. V Sloveniji si nisem zaprl vrat. Pri nas je težko, ker ima vsak določen interes. Enako je v smučanju, rokometu, košarki … Šport ni čist. Kako bo deloval, je precej odvisno od tega, kdo je na oblasti. Ker ni zasebne lastnine, so težave. Podobna zgodba je v Srbiji, na Hrvaškem … Za zgled vzemimo špansko in nemško košarkarsko ligo, ki delujeta po načelu: kdor je boljši, več dobi. Pri nas je, blago rečeno, čudna izbira, kdo bo dobil sponzorska sredstva.