Prepeliču zaradi spoštovanja očeta številka 7 veliko pomeni

Pod vodstvom novega selektorja slovenske košarkarske reprezentance Igorja Kokoškova si je Klemen Prepelič izboril mesto v prvi peterki. Z dobrimi igrami se mu je oddolžil, te pa je prenesel na klubsko sceno. V francoskem Limogesu, kjer igra pod taktirko srbskega strokovnjaka Duška Vujoševića, je s 14,8 točke na tekmo drugi strelec moštva. Vesel je, da je zamenjal agenta, saj se mu zdaj odpirajo nove poti. A se mora ozirati tudi nazaj, kajti Olimpija mu je še vedno dolžna denar. Ker se v klubu dogovora niso držali, je moral celotno zadevo predati na Fibino košarkarsko sodišče. Zato pa raje pogleduje proti naslednjemu poletju, ko bo z reprezentanco nastopil na evropskem prvenstvu.

V Limogesu je drugi strelec ekipe, pod vodstvom trenerja Duška Vujoševića pa se dobro znajde. Foto: Osebni arhiv/Klemen Prepelič Videti je, da ste letos doživeli preporod, potem ko ste sprva v reprezentanci kot reden član prve peterke igrali odlično …

Že lani sem imel precej korektno sezono v Nemčiji, vendar se je poznalo, da do konca septembra nisem imel kluba. Razlika med lansko in letošnjo sezono je v tem, da sem imel 1. julija pogodbo že zagotovljeno. Na spremembo je vplivala tudi menjava agenta. Zdaj imam Enriqueja Villalobosa.

V začetku poletja sem bil skupaj z Luko Rupnikom na kampu v Madridu. Tudi Luka igra zdaj kot prerojen in ta menjava je bila vrhunska poteza za oba. Nato se je zgodila reprezentanca. Pri Kokoškovu sem imel veliko svobode. Njegove akcije so postavljene tako, da sem prihajal do odprtih metov. Samo zadeti sem moral. Lažje je bilo. Ko sem prišel v Limoges, sem takoj vedel, da bom eden izmed glavnih vodij ekipe.

V kakšni meri vam je mesto v prvi peterki reprezentance potem koristilo za prehod na klubsko sceno?

V reprezentanci to mesto ni zagotovljeno. Nikoli se ne ve, kdo bo in kdo ne. Smo v službi države in daješ svoj maksimum. Na igralnem mestu visokega branilca in krila ne vemo, kaj lahko pričakujemo. Veliko nas je: Zoki (Zoran Dragić, op. p.), Jaka (Jaka Blažič, op. p.), Klobučar (Jaka Klobučar, op. p.), po navadi še Edo (Edo Murić, op. p.), ki je bil letos na štirici. Ne veš, koga bo selektor postavil. Letos se je tako odločil.

To je pokazatelj, da mi trener zaupa. A prva peterka ni najpomembnejša stvar. Pomembno je, da igraš napete končnice. Da si eden glavnih.

Čeprav ste stari šele 24 let, imate za seboj že kar nekaj izkušenj, ki ste si jih nabrali v tujini. Verjetno je bila najbolj poučna tista pri Banvitu?

Zelo mlad sem šel iz Slovenije. Dobil sem ponudbo Banvita. Prva avantura glede igranja in minutaže ni bila najboljša. A sem se kljub temu veliko naučil. Imel sem najboljšega trenerja v Evropi. Dimitrios Itoudis je lani popeljal CSKA na vrh Evrope. Ob sebi sem imel odlične košarkarje … Trenirati z njimi je bil dodaten plus. A sem želel igrati več.

Po menjavi trenerja sem prišel v Olimpijo in padel v krog depresije, ki je ustvarjena okoli kluba. Štirje porazi za točko v tej sezoni niso naključje. Verjamem, da se bo vrnila.

"Ko sem se vrnil v Olimpijo sem padel v krog depresije, ki je okoli kluba." Foto: Vid Ponikvar Kako igralec sploh čuti negativno okolje, ko je član Olimpije?

Ko izgubiš, so vedno govorice, da je najbolje, da klub zaprejo. Deset let je isto. Saj nikoli nobenega ne premagajo. Ko nekoga preskočiš, je to nekaj povsem običajnega. Vsaka ekipa zna igrati košarko. V tej sezoni se pri Olimpiji vidi, da so željni košarke in si želijo zmag.

Enako je z reprezentanco. Na evropskem prvenstvu 2015 nas je v osmini finala premagala Latvija, ki ima v svojih vrstah izvrstne igralce. Ti so del evrolige ali NBA. Daleč od tega, da bi imeli karkoli zagotovljeno. Tako je v Olimpiji. Ni financ kot nekoč, zato težko pričakuješ lahke zmage. Vsaka je težko prigarana.

Vaše ime je prav tako zapisano med upniki Olimpije, ki je vložila vlogo za poenostavljeno prisilno poravnavo. Kako ste se dogovarjali za povračilo dolga?

Dolžni so mi večino dogovorjenega. Prvo leto, ko sem šel v Banvit, sem dobil vse. Dolg se je nakopičil po moji vrnitvi iz Turčije. Vse leto sem bil z njimi v stiku prek SMS-ov, odvetnika Blaža Bolcarja, agenta … Po šestih mesecih sem dobil odgovor direktorja in smo podpisali sporazum o vrnitvi dolga.

Niti enega plačila nisem dobil. Očitno so že takrat vedeli, da bodo šli v poenostavljeno prisilno poravnavo. Meni tega niso povedali. Hoteli so nas prinesti naokrog. Reagiral sem. Dal sem jih na košarkarsko sodišče (BAT), kar ni nobena skrivnost, zadeva pa naj bi bila v zaključni fazi.

Glede poenostavljene prisilne poravnave se niste nič pogovarjali?

Pred tednom dni sem dobil priporočeno pismo. Torej od 2 do 3 mesece po zadnjem zapadlem obroku, od katerega niso plačali niti enega.

Pri francoskem Limogesu je eden od nosilcev igre. Foto: Osebni arhiv/Klemen Prepelič Vrniva se v Limoges, kjer delate pod taktirko Duška Vujoševića. Kako ste se dogovorili za odhod v Francijo?

Ko sem zamenjal agenta, je bila moja prva želja španska liga. V Evropi je najmočnejša. Mojo ceno je bilo na trgu težko plačati. Želel sem si dveh tekem na teden, imeti solidno minutažo in dobrega trenerja. V Španiji dve tekmi na teden igra osem ekip. Evroliga realno ni bila dosegljiva. Valencia in Unicaja sta imeli ekipi že sestavljeni. Preostale so torej še Murcia, Fuenlabrada in Bilbao. Agent mi je neposredno rekel, da letos možnosti za Španijo ne bo.

Ko sem poleti treniral v Madridu, me je zbudil telefonski klic. Agent mi je rekel, da me Vujošević želi. Dejal sem mu, da bi rad z njim še govoril. Dule mi je rekel, če sem pripravljen trdo delati in poslušati nasvete. Klub mi je dal precej korektno ponudbo, tudi finančno dobro, ki sem jo sprejel. Vem, zakaj sem tu. Od Duleta se lahko veliko naučim.

V košarkarskem svetu ima poseben predznak, saj velja za trenerja s trdo roko. Se to vidi pri treningih?

Daleč od tega, da bi bil zafrknjen, kot jih veliko govori. Košarkarsko znanje nesporno ima. A ni takšen, kot je bil v Partizanu. Treninge imamo po dve do dve uri in pol na dan. Veliko je taktike, naukov o košarki. Vsakemu se individualno posveti. Določeno stvar ti bo razložil tudi stokrat, če je treba. Vidi se, da ima širok repertoar in lahko pomaga.

Ko je jezen, kletvice razumete le vi?

O ne, ne, so se jih naučili tudi že drugi (smeh, op. p.). To je njegov sestavni del, kako deluje. Želi delati v miru, tišini. Vedno prisluhne, kaj misliš. Nato preceni, ali je pametno ali ne. Ni takšen, da bi morali stati kot vojska in samo poslušati. Daleč od tega.

Luki Dončiću je dal jasno sporočilo, kaj si misli o številki 7. Foto: Vid Ponikvar Kako ste se znašli v Franciji?

Redko kdo govori angleško. V Limogesu je pri tem veliko težav. Imamo nekaj prijateljev in rokometni klub, kjer sta dva naša igralca. Prav tako imam dekle, ki razume francosko.

Ali beseda terorizem pride do vas?

Starši so bili tukaj od četrtka do sobote in smo ju peljali v Pariz. Kar smo opazili, je bila gneča na cesti, o terorizmu pa nič. Poleg tega je Limoges tako odmaknjen, da nič ne more priti sem. Je pa to kar veliko mesto in imava z dekletom vse urejeno. Zdaj sva kupila psa čivavo. Ime mu je Llull.

Tako kot zvezdniku košarkarskega kluba Real Madrida Sergiu Llullu?

Natančno tako. Ker ima tudi on tako temno in skuštrano glavo. Kot velik navijač Real Madrida nisem mogel dati psu ime CR7 (Cristiano Ronaldo, op. p.) in se za njim po ulici dreti CR7 (smeh, op. p.).

Ko sva že pri Real Madridu … Luki Dončiću, ki je poleti dejal, da bo igral za Slovenijo, ste v šaljivem tonu dali jasno vedeti, naj si poišče kakšno drugo številko na dresu kot sedmico, ki jo ima pri kraljevem klubu …

Prek socialnega omrežja smo se pošalili. V reprezentanci sem jo imel vedno. Izjema je prvo leto, ko jo je imel Nebojša Joksimović. Upam, da jo bom zadržal. Ne dam mu je, razen če me podkupi na poseben način.

Z reprezentanco bi tudi uvodni del EuroBasketa 2017 igral v Istanbulu. Foto: Vid Ponikvar Zakaj vam je številka 7 tako pri srcu?

Zaradi očeta, ki jo je nosil večino kariere. Družinsko spoštovanje. V klubu je ne morem imeti, ker je bila letos upokojena. Najraje jo imam v reprezentanci. 

Tudi zaradi Sanija Bečirovića, ki jo je imel in je bil vaš vzornik?

Tudi zaradi njega.

Za razliko od letošnjega poletja vas naslednje leto z reprezentanco spet čaka veliko tekmovanje. Zgodba bo povsem drugačna …

Lažje je igrati na večjem tekmovanju kot v kvalifikacijah, v katerih smo vedeli, da si spodrsljaja ne smemo privoščiti. Pritiska bo manj. Selektor bo isti, ekipa podobna. Lažje bo kot letos. Poznamo sisteme, kdo ima kakšno vlogo. Verjetno se bo nekaj s prihodi in odhodi spremenilo. A bo celotna slika najverjetneje enaka. Z nestrpnostjo pričakujem, kje bomo igrali skupinski del (žreb skupin za EuroBasket bo 22. novembra, op. p.).

Imate kakšno posebno željo, če bi izbirali med Helsinki (Finska), Clujem (Romunija), Tel Avivom (Izrael) in Istanbulom (Turčija)?

Osebno bi najraje igral v Turčiji, ker Istanbul poznam. Poleg tega bo tam tudi potekal glavni del prvenstva. Manj potovanj bo, bolje je. Do Istanbula je v redu povezava, da bi lahko prišli tudi družine in navijači.