Miljan Goljović: Srb, ki bo večno hvaležen Sloveniji in ki razume, zakaj Luka Dončić razmišlja drugače

Zgodba Miljana Goljovića je zgodba fanta iz Srbije, ki je v Sloveniji našel dom in postal cenjen košarkar v evropskem merilu. V dresu Pivovarne Laško je v sezoni 1999/2000 z 20,2 točke na tekmo postal prvi strelec Evrolige, igral v dresih Partizana, Ülkerja, Lietuvos Rytasa, Ludwigsburga ..., a najpomembnejši korak je naredil prav v Mariboru in Laškem, kjer se je začela njegova prava kariera.

Trener mu je rekel, naj sleče majico

V rojstnem kraju Raška košarke skoraj ni bilo, zato je mladi Miljan sprva igral odbojko. Bil je izjemno visok za ta šport, že kot osmošolec je meril 195 centimetrov. Prelomnica se je zgodila, ko je doma potrkal na vrata trener Sloge iz Kraljeva, Milovan Bogović – nekdanji mentor Vlade Divca. "Trener Milovan Bogovič je prišel na obisk, potrkal na vrata in mi segel v roko. Jaz sem se predstavil, in medtem ko me je držal za roko, je vprašal starše, ali lahko dvignem majico. Bil sem v šoku, a sem pokazal prsi, da vidi, kakšne imam – ali so široke, močne ... To je bil njegov način testiranja telesa. Bogovič je bil prvi trener Vlada Divca, zato je Divac tudi njemu namenil svojo prvo medaljo," se spominja Goljović, ki je šele ob koncu osnovne šole začel tlakovati košarkarsko pot.

Miljan Goljović je bil v sezoni 1999/2000 najboljši strelec Evrolige. Foto: Aleš Fevžer

Mama mu je sprva prižgala rdečo luč

A ni bilo vse tako enostavno, se spominja: "Mama mi sprva ni dovolila, da bi se preselil v Kraljevo, kamor je v srednjo šolo že hodila starejša sestra. Moral sem najprej dokončati osnovno šolo doma. Zato sem v Kraljevo hodil samo ob koncih tedna. Treningi so bili v petek zvečer, v soboto sem imel dva, v nedeljo dopoldne še enega, potem pa sem se vračal domov. Eno leto sem tako treniral. Kar sem se naučil v Kraljevu, sem nato med tednom ponavljal sam v telovadnici. Naša šolska telovadnica je bila v bistvu večja učilnica, zunaj pa smo imeli asfaltno igrišče z lesenimi tablami. Vadil sem takrat, ko ni bilo otrok – zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Sam sem ponavljal dvokorake, levega in desnega ter druge elemente, ki sem jih videl na treningih. Če ima nekdo talent in voljo, lahko veliko naredi sam."

Sportal Iskrene besede Luke Dončića, ki odmevajo tako v Španiji kot tudi Srbiji

Prve članske točke in rekordna mladinska leta

Pri 15 letih je že igral za člane Sloge. Na gostovanju v Kumanovu je dobil priložnost, ko je ekipa že visoko izgubljala. Na njem so naredili prekršek, sam pa je hladnokrvno zadel oba prosta meta. "Veselil sem se, kot da smo zmagali. Vsi so me čudno gledali. Ampak to je bil moj trenutek. Prve članske točke zame," pove.

Pri Pivorani Laško je bil njegov soigralec tudi Saša Dončić (5). Foto: Aleš Fevžer

Kot kadet se je lahko pohvalil, da je dosegel tudi rekordnih 66 točk na tekmo, dvakrat je bil najboljši strelec Srbije v mladinski kategoriji. Kmalu je prišla priložnost v Partizanu. "En teden nisem mogel spati! Sanjal sem o tem. Ko te pri 16, 17 letih članska ekipa povabi na priprave, je to nekaj neverjetnega. Takšni spomini ostanejo za vedno," pravi danes.

Prelomnica: prihod v Slovenijo, vojski se je izognil

Zdaj znanje prenaša na košarkarje in opravlja individualne treninge. Foto: Cedevita Olimpija/Tine Ružič Čeprav je bil mladinski reprezentant Jugoslavije in član Partizana, se je prava priložnost zanj odprla v Sloveniji. Najprej v Mariboru, kamor je prišel pri 23 letih: "Slovenija takrat še ni bila tako znana košarkarska država, a ko sem prišel v Maribor, mi je bilo tam zelo všeč. Spoznal sem, da so tukaj vrhunski igralci, pogoji, organizacija. Moja kariera je v Sloveniji začela rasti. V Mariboru je bil trener Drago Vezjak, pomočnik pa Peter Penko. Na prvem treningu sem ga navdušil, saj mu je bilo zelo pomembno, da veliko govorim v obrambi. In to ga je prepričalo. Tako sem se ustalil v Sloveniji."

Slovenija mu je pomenila veliko več kot le naslednjo postajo. Medtem ko je na Balkanu divjala vojna, se je izognil vojni liniji. "Šest mesecev nisem šel v Srbijo. Potem pa je bil sprejet zakon, da če dopolniš 27 let in imaš slovensko državljanstvo, si oproščen vojske. Kot da bi bil zakon napisan zame. Tri leta sem bil v Mariboru, potem v Laškem, nato pa so mi papirje priznali tudi v Srbiji," poudarja in na tezo, da se je srečno ognil vojaškemu služenju, sprva z olajšanjem dejal: "Uf, ja. Sreča je bila tudi, da je bil Aleš Pipan v Mariboru in je poznal moj značaj. Zato me je vzel v Laško, kar je bilo ključno za mojo kariero. Kariera je šla samo še navzgor. Morda bi moral priložnost dobiti že prej."

Vrhunec: prvi strelec Evrolige s slovenskim klubom

Evroligo je igral tri leta – dve sezoni tudi v dresu Ülkerja. Največje priznanje v karieri je bil naziv najboljšega strelca Evrolige v sezoni 1999/2000. "To je res nekaj posebnega. Najbolj pomembno pa je, da nisem bil samo strelec. Dosegel sem 20 točk, pa so se ljudje spraševali, kdaj sem jih sploh dosegel," pravi. Dosežek ga je ponesel do velikih klubov, med njimi Ülkerja v Istanbulu in Lietuvos Rytasa v Vilni. "Pri 29 letih sem bil v najboljši formi. Nikoli ni prepozno, da se razviješ," poudarja.

Sportal Odmeven intervju Luke Dončića, ki odpira stare rane

Prvi stik s trenerjem pri Ülkerju ni bil v skladu s pričakovanji: pogledal je z debelimi očmi

Ko je prišel v Istanbul, je imel nekoliko drugačno snidenje s trenerjem. Nemudoma ga je odpeljal v svojo hišo v azijskem delu Istanbula: "Niti se mi ni uspelo usesti, že mi je zavrtel posnetek tekme Laškega, ko smo izgubili proti Francozom z 42 točkami razlike. Rekel mi je: 'Vidiš, kje si?' Jaz sem mu poskušal razložiti, da bi se tudi pri Juretu Zdovcu, najboljši obrambni igralec, lahko našla kakšna napaka v obrambi. Zanimivo mi je bilo, da me ni pričakal s posnetkom mojih najboljših tekem (smeh, op. a.). Ampak že prvo leto smo potem postali turški prvaki."

Foto: Cedevita Olimpija/Tine Ružič

Lekcija Jureta Zdovca

In prav Jure Zdovc je bil tisti, ki ga je želel spoznati na parketu. Dobil je priložnost, da je igral z njim v reprezentanci, vendar je zbral le nekaj nastopov za našo izbrano vrsto: "Takoj sem videl, zakaj je bil Jure v prvi peterki Jugoslavije z Divcem, Tonijem Kukoćem ... Njegov občutek za obrambo, sposobnost izogibanja blokadam, način vodenja ekipe ... V nekaj minutah mi je bilo jasno, zakaj je bil poseben. Spomnim se, ko smo igrali proti Makedoniji in je Naumovski zadel štiri točke. Nato ga je Jure odrezal. Ob njem bi tudi jaz postal vrhunski obrambni igralec."

S cmokom v grlu zaradi slovenske reprezentance

A se zgodba s slovensko reprezentanco ni končala po njegovih željah. Zaradi tega ima cmok v grlu še danes, saj je prepričan, da bi lahko veliko prispeval k sami igri: "Hudo mi je. Čakal sem papirje s Košarkarske zveze Slovenije. Če bi jih dobil leto prej, bi igral že na evropskem prvenstvu 2001 v Turčiji, ko sem bil v najboljši formi. Ariel McDonald je imel prednost, saj je bil prvak Evrope z Maccabijem, ampak ni imel dolgotrajnega interesa igrati za Slovenijo. Prelagal je že prihod. Na evropskem prvenstvu sta bila branilca že Jaka Lakovič in Sani Bečirović. Mislim, da bi mene bolj potrebovali v teh izenačenih tekmah in bi lahko zadel kakšnega od ključnih metov. Sploh, ker sem bil v življenjski formi. Ker se je vse poklopilo. Prvak Turčije sem bil in še v Turčiji je bilo prvenstvo. Morda bi bila kariera še uspešnejša. Ni mi lahko, da se je zgodilo tako."

Razložil, kaj ima Luka po očetu Saši

Foto: Cedevita Olimpija/Tine Ružič Poseben pečat mu je pustilo tudi igranje z očetom Luke Dončića, Sašo Dončićem. Skupaj sta bila moštvena kolega v Laškem. In kako gleda sam na fenomen Luke Dončića in primerjavo z očetom?

"Naj najprej povem primerjavo veličine košarkarjev. Vedno sem govoril, da obstaja igralec, ki bolje meče kot Michael Jordan, bolje skače od njega, podaja, igra boljšo obrambo, ampak on je najboljši. Za Luko vedno poudarim, da je ogromen košarkar in ne bi mogel izvesti vseh teh potez, če ne bi imel takšnega telesa. Ampak njegova glava ... Jaz pravim, da je nekaj neverjetnega. Zato sem oboževal igro s Sašo v Laškem. On je vedno razmišljal. In tudi Luka ima to absolutno po njem. Njemu razmišljanja ne predstavlja sekunda, ampak ... Da vam razložim, kako je bilo v Laškem. Saša mi je rekel: 'Goljo, kaj si rekel? Stotinka.' Tako hitre odločitve sprejema Luka. Igor Kokoškov je na nekem seminarju, ki sem ga gledal, omenjal Dončića, Miloša Teodosića in Nikolo Jokića. Izpostavil je primer, ko organizator igre igra pick'n'roll. Normalni igralec vidi štiri košarkarje – sebe, svojega centra, ki mu dela blok, in dva tekmeca v obrambi. Malce boljši vidi še dva košarkarja ob strani, medtem ko omenjena trojica vseh deset igralcev. Nismo jih mi tega naučili, je rekel Kokoškov. Luka ima neverjetno košarkarsko inteligenco. Njegov reakcijski čas pri razmišljanju je neverjeten in zato je hiter ter naredi pravočasni korak, o katerem drugi ne razmišljajo tako hitro."

Ko Goljović danes dela z mladimi košarkarji, omeni Dončića kot primer. "Vedno jim realno predstavim sanje. Če en igralec iz dveh, treh generacij pride do vrhunske ravni, je to že ogromno. Veliko otrok začne igranje košarke pri osmih letih, malo jih ostane v generaciji U20. Profesionalna kariera je skupek talenta, trdega dela in tudi sreče. Luka pa je enostavno genij. Njegova glava je tisto, kar ga dela posebnega. Takšnih igralcev ne dobiš vsako leto," poudarja.

Sportal Sanjsko poletje sester Mali: medalja, svetovni turnir in nepozabne izkušnje

Po karieri nazaj k mladim

Po igralski poti je ostal v košarki – najprej kot direktor kluba v Laškem, nato se je prelevil v individualnega trenerja. Nikoli ni želel voditi članskih ekip, a ko so njegovi otroci začeli trenirati, se je odločil prenašati znanje na mlade. "Vsak napredek, majhen ali velik, mi je pomenil ogromno. To je postala moja strast," pravi.

Dva sinova sta danes reprezentanta, hčerka pa odbojkarica. Starejši sin igra na kolidžu v Torontu, mlajši pri Cedeviti Olimpiji, hčerka v Mariboru: "Šport je naš način življenja."

Miljan Goljović poudarja, da se pri Cedeviti Olimpiji počuti zelo dobro. Foto: Cedevita Olimpija/Tine Ružič Njegova zdajšnja trenerska pot se je začela v Mariboru, kjer je opravljal individualne treninge, zaradi žene pa se je nato preselil v Ljubljano: "Moram se zahvaliti njej. Ona je rekla, da se moramo preseliti v glavno mesto, kjer se vse dogaja. Jaz nisem bil za spremembe, ona pa je vztrajala. Zdaj mi je žal, da je nisem že prej poslušal (smeh, op. a.)."

Pred štirimi leti je vstopil v klub Cedevita Olimpija, kjer je najprej delal le z mladimi košarkarji. Sani Bečirović, ki je bil takrat športni direktor, ga je pripeljal v zmajevo gnezdo: "Prišel je na trening v Trzin, kjer treniram individualno, in mi takoj ponudil delo. Povedal sem mu, da ne želim voditi selekcij, me pa zanima delo individualnega trenerja. Tako se je začelo."

Stožice kot terapija, posebna zgodba z mladim Francozom

Danes je član strokovnega štaba Cedevite Olimpije, kjer skrbi predvsem za individualno delo z igralci. "Ko pridem v Stožice, se vedno nasmejim. Že tretje leto ni bilo dneva, da bi se počutil slabo. Tudi, če sem slabše volje, me prihod v Stožice napolni. To je moja pisarna in moj svet," pove.

Prav posebno zadoščenje je imel po koncu pretekle sezone, ko je ljubljanskemu klubu uspelo v ligo NBA popeljati francoskega centra Joana Beringerja. Mladi Francoz je prišel pred začetkom prejšnje sezone v Ljubljano in ni imel veliko košarkarskega znanja, po manj kot enem letu dela pa so ga kot 17. na naboru lige NBA izbrali Minnesota Timberwolves.

Joan Beringer je še prejšnjo sezono igral za Cedevito Olimpijo, nato ga je kot 17. na naboru lige NBA izbrala Minnesota. Foto: Guliverimage

"Mislim da je sreča tudi to, da je Zvezdan Mitrović trener pri Olimpiji. Vsaki trening lahko slišiš nekaj novega. To je bistvo učenja košarke, od mlajših selekcij do članske. Beringer je prišel na priprave 8. avgusta in ni znal sprejeti žoge, že marca pa so mene klicali NBA skavti. Kaj je, s kom se druži, kako je natreniran, ali rad trenira ali ne ... Vse so spraševali. Sreča je, da je imel izkušenega trenerja Mitrovića, ki mu je dal priložnost. Po prvem treningu ga je poslal v ogenj. Po drugi strani je Joan priložnost maksimalno izkoristil. Za njega je bil tudi ekipni trening individualni trening, tudi kar je delal z mano. Vsi smo ponosni. Kar nam je tudi cilj, da košarkar naredi korak naprej. Čudež je bil. Tri leta prej je le treniral košarko in nato pri nas v šestih mesecih prišel do 17. izbora na naboru lige NBA."

Epilog: Slovenija kot odskočna deska

Čeprav je Srb, je prav Slovenija Miljanu Goljoviću dala priložnost, da se je košarkarsko razvil in pustil pečat v evropski košarki. Tu je našel svoj dom, svoje največje uspehe, povrhu vsega pa ima priložnost prenašati znanje na mlajše generacije, tudi na sinova. "Slovenija je bila moja odskočna deska. Če ne bi prišel sem, ne vem, kam bi šla moja kariera. Zelo sem vesel, da sem dobil takšno priložnost. Vedno bom hvaležen Sloveniji," sklene Goljo, kot ga kličejo v košarkarskih krogih.

Sportal Bo šel Luka Dončić zdaj do konca?