Klubi imajo vse več težav, Košarkarska zveza Slovenije se brani

V teh časih, ko je na tapeti gospodarska kriza, je klubom težje pridobiti sredstva, saj vse združbe zategujejo pasove, kar se je poznalo pri prihodkih, ki so manjši kot nekoč. Zato je že nastopanje v državnem prvenstvu za nekatere klube predrago, slišimo pa tudi o suspenzih, ki jih Košarkarska zveza Slovenije za neplačevanje storitev izreka klubom. Pred dnevi smo govorili o tem, kako neslavno je propadel mariborski prvoligaš, ni pa malo košarkarskih klubov, ki se iz dneva v dan borijo s financami.

"Edina prednost državnega prvenstva je manjša regija, sicer pa tekmovanje ni poceni. V ligi ABA ti plačujejo sodniške stroške, stroške bivanje in tako naprej. V regionalni ligi moraš imeti res boljšo ekipo, kar pa pomeni dražje igralce. Za slovensko košarko bi bila ena boljših rešitev, da bi se vsaj sodnike sponzoriralo. So pa časi zoprni, ker se vložki sponzorjev in lokalne skupnosti zmanjšujejo. Zveza kot generalna institucija bi lahko našla generalnega sponzorja, ki bi prinesel več denarja," razmišlja direktor Helios Suns Lado Gorjan, ki je s klubom že občutil tako dobre kakor tudi težje klubske čase.

Za domačo tekmo v prvi slovenski ligi naj bi se stroški, ki jih morajo klubi plačati Košarkarski zvezi Slovenije za storitve sodnikov, delegatov, njihove dnevnice in potne stroške, gibali okoli 800 evrov, pravi Gorjan, skupaj z redarsko službo in drugimi stvarmi pa mora gostitelj odšteti tudi čez 2.000 evrov.

"V teh časih je težko biti klub. Športni klubi se trudimo, da otroci niso na ulici."

Nekoč je od slovenskih košarkarskih klubov cvetel tudi Slovan, ki je imel finančno zaledje in proizvajal slovenske reprezentante. Tudi zdaj si na Kodeljevem prizadevajo za to, čeprav se vodilni na podlagi prostovoljstva borijo, da bi otrokom, v katere vlagajo, zagotovili dobre razmere za trening. "V teh časih je težko biti klub. Javnost mora gledati na vso sliko z oddaljene perspektive. Športni klubi, ne govorim le o košarki, se trudimo, da otroci niso na ulici, zato so vsa društva dobrodošla," pravi predsednik kluba Miloš Paravinja.

Tudi sam poudarja, da so stroški za organizacijo tekem veliki: "Včasih ni bila težava, ker smo imeli več denarja. Zdaj se gleda na vsak cent, da bi ga usmerili v pravo smer. Stroški, da samo nastopamo, so ogromni. Tudi za mladinsko kategorijo, s katero veliko delamo, so veliki. Treba je plačevati trenerja. Ljudje se ne zavedajo, koliko stane takšen pogon, zato vsa čast vsem klubom, ki delamo za mlade. Mi bomo vedno klub, ki se bo boril. Ni nam lahko. Lahko pa povem, da smo z ljubljansko univerzo sklenili sporazum, kar je novost v košarki. S tem bomo mladim igralcem pomagali, da si lahko pridobijo izobrazbo, univerza pa dobi športnike, ki jo zastopajo na univerzijadah in športnih ligah."

Za takšne klube, kot je Slovan, trenerji ne predstavljajo največjega stroška, ampak Košarkarska zveza Slovenije.

Rešitev regionalni klubi?

Na dobri poti, da se spet uvrsti v prvoligaško druščino, je škofjeloški LTH Castings, pri katerem imajo tako ženski kakor tudi moški ustroj pod eno streho, kar za Gorenjce predstavlja velik strošek. "Ni kluba pri nas, ki bi imel na obeh ravneh ženski in moški klub. V ženski drugi ligi smo zmagali in postali prvaki. Na dobri poti smo, da si zagotovimo prvoligaški status tudi v moški konkurenci. Lahko pa zdaj povem, da so stroški prijavnin za prvoligaško konkurenco približno v razmerju 1:9. Toliko je dražje prvoligaško tekmovanje. V drugi ligi imamo dva sodnika in delegata, v prvi tri sodnike. Nas rešuje to, da igralsko nismo dragi, v moški konkurenci pa sodelujemo z Union Olimpijo," pravi Anže Kalan, ki je že vrsto let del kluba.

Ima pa posebno idejo, kako bi se lahko stanje v klubski košarki izboljšalo in bi bilo klubom lažje, čeprav je to verjetno pri nas težko izvedljivo, saj vsak rad okopava le svoj vrtiček: "Če bi želeli dvigniti raven košarke in narediti zadevo še bolj atraktivno, bi se morali klubi odločati in narediti regionalne klube, ki igrajo prvo ligo. Na primer: Gorenjska bi imela enega predstavnika, Ljubljana dva, Primorska enega, Štajerska dva … Regijsko bi se dogovorili, nato pa bi bila Olimpija in Krka na nacionalni ravni. Za klube bi bilo tako bolje, saj bi se lažje organizirali in tudi z vidika sponzorjev sestavili večji klub. Vendar bi se morali klubi dogovoriti."