Javno vrednotenje neprecenljive umetnine

"Zakaj smo v Sloveniji tako hitro pozabili na junake EuroBasketa? Dvanajsterici bi morali v domačih krajih postaviti spomenike, tako pa se je življenje kar prehitro vrnilo v običajne tirnice," me je pred kratkim ogovoril znanec, sicer zagrizen športni navdušenec, ter osvetlil nesporno dejstvo, da se je v Sloveniji zlati istanbulski prah največjega uspeha slovenskega ekipnega športa, ki je, pa naj se sliši še tako klišejsko, združil prepogosto razklani narod, prehitro polegel. A se je te dni znova dvignil. Žal tako, kot se ne bi smel. In žal v slogu novih prepirov, ki so zaznamovali že marsikatero slovensko športno pravljico. Saj se spominjate korejskih razpok v zlati nogometni generaciji z začetka stoletja, prepirov drugega uspešnega nogometnega reprezentančnega rodu leta 2010, ko so bile srž nesoglasij prav nagrade, ali navsezadnje afere ob koncu kariere Tine Maze.

Ozadje

Osvetlimo ozadje zgodbe. Država je evropskim prvakom že jeseni namenila 67 tisoč evrov nagrade. "Uzakonjenim" 17 tisočakom je namreč s posebnim sklepom dodala 50 tisoč evrov in denar nakazala na račun KZS. Ta zneska (še) ni razpršila na račune reprezentantov, saj se je podala v dodatna pogajanja za zajetnejšo nagrado. Ko je postalo jasno, da je za vlado to poglavje končano, je 11. marca, vsega tri dni pred njegovim odstopom, na naslov predsednika vlade Mira Cerarja romalo pismo s podpisi dvanajstih igralcev. "Zanima nas, ali bomo ustrezno denarno nagrado s strani Vlade RS sploh prejeli? V primeru, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen, nas zanima tudi, v kakšni višini in kdaj bodo nagrade podeljene oziroma izplačane," so v pismu z uradno glavo KZS Cerarja pobarali košarkarji.

Ker odgovora ni bilo, kar je nedvomno spodrsljaj poslavljajočega se predsednika, je košarkarska zveza ta teden v skrbno načrtovani akciji z osrednjo komercialno televizijo in sprva ob zavestnem izključevanju preostalih medijev pismo "ponudila" javnosti. Ob tem je zaigrala na preizkušene strune: izpostavila je nesporno odmevnost uspeha, primerjala višino denarnih nagrad s srbskimi in španskimi ter na drugo stran ringa postavila neodzivno razpadajočo vlado, katere priljubljenost je v zadnjih letih padla kot temperaturna krivulja med poletjem in zimo. Na koncu je s tem izsilila tisto, kar bi se vsekakor moralo zgoditi že prej – Cerarjev odgovor, čeprav zavrnilen, obenem pa odprla kopico novih vprašanj.

Foto: Sportida

Peta četrtina

Vprašanje košarkarjev je sicer povsem legitimno. Tezi, da država namenja občutno premalo denarja za vrhunski šport (ta del je še bolj vitalnega pomena) in za nagrade ob uspehih, bi prikimal marsikdo. Morda celo velika večina. Tudi razlika med srbskimi in slovenskimi nagradami bode v oči in ni v čast državi. Oder za napade, tudi z demagoškim prizvokom, je (bil) torej odprt in širok. Saj veste, kako je, ko na tehtnico postavite športnega junaka naroda in politika. Zmagovalec naj bi bil znan že vnaprej. In prav to je karta, na katero je v partnerstvu z enim od medijev igrala KZS, ki bi se sicer odločneje morala posvečati številnim drugim težavam, ki jo tarejo.

Vprašanje pa je, zakaj so se košarkarji, katerih misli so te dni predvsem pri klubskih sezonah, in odgovorni pri zvezi za odpiranje fronte odločili zdaj, torej 200 dni po uspehu? Tudi nadaljnji odzivi košarkarjev, za katere je seveda jasno, da si eksistenco gradijo v klubih, pri čemer je lep del nadpovprečno uspešen, so večkrat kontradiktorni, zelo moteč pa je še občutek resničnostnega šova pri iskanju vrednosti naslova evropskega prvaka.

Še precej slabšo uslugo si je nato del reprezentance, pri čemer je izstopal Klemen Prepelič, storil s svojim nastopanjem na socialnih omrežjih. Diskusija z navijači, ki ne delijo istega mnenja, za nameček tudi z močno žaljivimi podtoni, je, milo rečeno, neprimerna. Predvsem pa to ni skladno s podobo športnikov kot vzornikov.

Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Sporočilo

Goran Dragić in soigralci na prvem zboru zanesljivo niso razmišljali o - resda že predhodno predvidenih - nagradah. Koncept reprezentančne košarke, ki ni primerljiv s klubsko službo, jim je bil kristalno jasen, kot tudi zavestno odrekanje prostemu poletju z družinami. Z igrami so nedvomno izkazali svoj odnos do države in reprezentančnega dresa. Tudi dejstva, da z občutki, ki so jih nato več tednov pozneje prevevali v Istanbulu in ob vrnitvi v domovino, ni primerljiva nobena denarna nagrada, danes ne morejo zanikati. Verjeti gre, da so si z zgodovinskim uspehom v očeh Slovencev priborili izjemno spoštovanje.

Zato se pri zgodbi, ki je ta teden zajadrala v večino slovenskih medijev, velja vprašati, kakšno naj bo sporočilo navijačem in predvsem novim reprezentančnim rodovom, predvsem tistim košarkarjem, ki bodo po napornih sezonah razmišljali o izbrani vrsti. Kaj naj postavijo na tehtnico? Košarkarska reprezentanca bi z zgodbo, ki jo je spisala lani, morala biti tudi vzor preostalim izbranim vrstam, na čelu z anemično nogometno enajsterico.