Mali Dončić mu je brisal parket, danes ga navdušuje s košarkarskimi vragolijami

Pretekli mesec je Jasmin Hukić dopolnil 38 let. Čeprav je za njim dolga in pestra kariera, v kateri je po slovesu od domače Tuzle in tamkajšnje Slobode Dite v desetletju in pol med drugim igral za Olimpijo, Krko, Cibono, Benetton in Hemofarm, za nameček pa ima veliko dela tudi z družino in vodenjem lokala na ljubljanskih Fužinah, športnih copat še ni obesil na klin. Pripravlja se na sezono v dresu Ilirije, ki se je pod vodstvom trenerja Saše Dončića s kar 49 zaporednimi zmagami iz tretje slovenske lige ekspresno preselila v prvo. Ob odštevanju do začetka sezone z navdušenjem spremlja  slovensko reprezentanco, v kateri na evropskem prvenstvu blestita njegov nekdanji soigralec Goran Dragić ter trenerjev sin Luka Dončić, ki je pred leti ob Hukićevih tekmah brisal parket in se fotografiral s prvaki.

Slovenija na EuroBasketu?
Ko sem pred desetimi leti skupaj z Goranom Dragićem igral v Olimpiji, si kljub veliki nadarjenosti ni nihče predstavljal, da ga čaka bajna pogodba v velikem Miamiju. Podobno je s Slovenijo na EuroBasketu. Vedeli smo za kakovost, a takšnih predstav nismo pričakovali. Slovenija ima najbolj dominanten branilski par na tem prvenstvu, a to ni vse. Tu je tudi Anthony Randolph, ki je začel igrati v Istanbulu, kjer se je prvenstvo pravzaprav zares začelo. Tu je tudi Klemen Prepelič, ki se je po sezoni pod taktirko Duška Vujoševića dokončno našel. Igra vrhunsko in zrelo. Potem je tu še X-faktor. To je Gašper Vidmar, ki je po mojem mnenju največja opora nosilcem. Nikakor ne smemo izpustiti selektorja Igorja Kokoškova, ki odlično opravlja svoj posel.

Zgodovinska fotografija iz leta 2008: Marku Miliću, Jasminu Hukiću, Saši Dončiću, Goranu Dragiću in drugim se je ob slavju pridružil - Luka Dončić. Foto: Sportida

Zanimivo, omenili ste sezono, ko sta z Gogijem skupaj branila barve Olimpije. Sezona se je končala z naslovom državnega prvaka. Ob slavju v Domžalah je na parket pritekel devetletni deček in pristal na zmagoviti fotografiji …
Luka Dončić. Večkrat pogledam to fotografijo.

In zdaj je zvezda.
Tudi po tistem trenutku se je moja pot večkrat križala z njegovo. Najpogosteje leta 2012, ko sem kot košarkar brez kluba vadil v Škofji Loki, kjer je bil trener Saša Dončić. Luka je bil takrat že malce starejši in predvsem košarkarsko bolj razvit. Da, še vedno otrok, a se je vseeno videlo, da ima v sebi nekaj več. Lagal bi, če bi dejal, da sem pričakoval tako silovit vzpon. "Mali" me navdušuje. Je neverjetno zrel, čeprav je star 18 let. Neverjetno! Tako izkušenih odločitev pri teh letih še nisem videl. Užitek ga je gledati. Je unikaten igralec.

Je Španija premagljiv tekmec?
Je. Iskreno upam, da bo šla Slovenija do konca. Trdim, da smo hitrejši in fizično bolje pripravljeno od Špancev. Težave se utegnejo kopičiti pod košem. Kokoškov bo moral tam uporabljati vse. Tudi Dimca, Zagorca, Čančarja in Murića. Če bodo Španci vsilili igro 5:5, bodo slovenske možnosti znatno manjše, če bo prevladovala hitrejša igra, pa bo slika precej drugačna.

Letos se je v dresu Ilirije od aktivnega igranja košarke poslovil Goran Jagodnik. V novi sezoni mu bo sledil Jasmin Hukić. Foto: Sportida

Ko govorite o Sloveniji, govorite v prvi osebi. Ste si, ko ste leta 2001 prvič prišli v Ljubljano, predstavljali takšen razvoj dogodkov?
Ko so me med prvo sezono v Olimpiji obiskali starši, sem jim dejal: "Ljubljana je tako lepa, ljudje pa tako prijazni, da bi tukaj rad živel tudi po koncu kariere." Zdaj je zame logično, da govorim v prvi osebi. Tu imam družino. Tu živim, delam … Slovenija je moj dom. S to reprezentanco čutim še tesnejšo povezanost. S kar nekaj reprezentanti sem bil namreč soigralec. Saša Zagorac je bil celo moj sostanovalec, Luka pa je sin mojega dobrega prijatelja in sodelavca Saše Dončića. Podrobno sem spremljal njegovo odraščanje. Povsem logično je torej, da do Slovenije in te reprezentance čutim nekaj več, vedno pa bom ponosen na svoje korenine. Nikoli ne bom pozabil Tuzle in bosanske reprezentance, za katero sem igral deset let. To so dejstva. To se ne bo nikoli spremenilo.

Kako pa ste doživljali slovenski odnos do Bosancev?
Slovenci so me sprejeli, čeprav včasih pade kakšna zbadljivka. A to so šale. Ko pridem v BiH, mi govorijo, da sem Slovenec. Zanima me le ena delitev. Obstajajo ljudje in neljudje. Nacionalnost me ne zanima.

V Tivoliju z Olimpijo, zdaj še z Ilirijo. Foto: Sportida V Slovenijo ste prišli zaradi znane košarkarske odskočne deske, ki jo je predstavljala Olimpija. Danes se košarkarji reje izognejo Ljubljani.
Slovenija je odprla vrata košarkarjem iz BiH, Hrvaške, Gruzije, Makedonije … Zmago Sagadin je vedel, da se v teh državah skriva kakovost, obenem pa so pomagali Slovencem, da so postali še boljši. Danes tega ni. V košarkarskem bazenu primanjkuje vode. Olimpija nima več sistema, kakršnega je imela nekoč. Tudi na finančni ravni zdajšnji klub ne more konkurirati Olimpiji z začetka stoletja. Vsi želimo, da bi Olimpija znova zaigrali v evroligi. Še vedno sem velik navijač Olimpije.

Mimogrede, saj veste, kdo bo prvi prvoligaški tekmec vaše Ilirije v novi sezoni?
Petrol Olimpija, in sicer 7. oktobra v Stožicah. To bo za Ilirijo najlažja tekma. Olimpija je bila, je in bo favorit. Naša ambicija ni zmaga nad Olimpijo, temveč igranje kakovostne in všečne košarke.

Kaj vas je pritegnilo v Ilirijo?
Ne kaj, temveč kdo. Saša Dončić. Leta 2015 sem na povabilo prijatelja Jurice Golemca odšel v Cibono. Sredi sezone sem se že skoraj poslovil, a ker je trener postal Damir Mulaomerović, sicer moj sosed iz Tuzle, sem ostal do konca sezone. Nato me je povabil Dončić. Predstavil mi je nov projekt. Pri tem vprašanju bi se znova vrnil na pogovor o evroligaški Olimpiji. Ne pozabimo, v ozadju tiste zgodbe je bil tudi Slovan kot prava valilnica talentov. Nekaj podobnega bomo poskusili pri Iliriji. Računamo tudi na evforijo po koncu EuroBasketa.

Pečat je pustil tudi pri novomeški Krki. Foto: Sportida

Kako čustvena je za vas selitev Ilirije v dvorano Tivoli?
To je zame eno največjih zadoščenj. Vstopam v svojo zadnjo košarkarsko sezono. Vesel sem, da bom svojo pot končal v dvorani, za katero trdim, da je najboljša v Evropi. Toliko energije in duše, kot mi je dala ta dvorana, mi ne more dati prav noben športni objekt. Užival bom na vsaki tekmi, pri tem pa upam, da ne bom veliko igral. To bi namreč pomenilo, da bodo igrali mladi.

V Iliriji ste več kot košarkar …
Spominjam se trenutka, ko smo Saša Dončić, Stipe Modrić in Goran Jagodnik staknili glave ter si rekli: "Igrajmo, morda bo sezona prinesla kaj lepega." In je prinesla. Prišli so ljudje z vizijo, ki želijo pomagati klubu. To je zgodba, v kateri se vidim. Zdaj sem košarkar in trenerjeva podaljšana roka. Verjamem, da je pred nami sezona, v kateri bomo zrasli kot klub, nato pa … Po sezoni se bomo pogovorili in videli, kako naprej.

V intervju se je prikradel tudi Zmago Sagadin. Vas preseneča, da zanj že nekaj časa ni prostora v slovenski košarki?
Da in ne. Menim, da prav vsak klub potrebuje trenerja, kakršen je Zmago Sagadin. Kar je on storil za slovensko košarko, ni še nihče. On je vizionar, ki vidi pet let naprej. Žal v Sloveniji ni nihče dovolj potrpežljiv, da bi z njim čakal na rezultate postavljenega sistema.