Druga kariera
Nedelja, 25. 8. 2024, 4.00
7 ur
Druga kariera (375.): Goran Jagodnik
Goran Jagodnik odkrito o nepredvidljivi poti, ki jo predstavlja druga kariera
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,20
Goran Jagodnik je drugo kariero začel pri košarkarskem klubu Sixt Primorska, ki je imel klavrn zaključek. Jurica Golemac je klubu prinesel veliko lovorik.
Življenje po košarkarski karieri ni postlano z rožicami, kar je Goran Jagodnik, legendarni slovenski košarkar, ki je letos praznoval abrahama, občutil na lastni koži in jasno izpostavil. Ko je košarkarske superge dokončno obesil na klin, se je zanj začelo novo poglavje – polno izzivov in svežih priložnosti. Med njimi je bil tudi projekt Sixt Primorska, ki se je začel obetavno, a se nato soočil z nepredvidenimi težavami. V iskrenem pogovoru nam Goran razkriva, kako se je znašel v svetu, kjer je košarka še vedno osrednji del njegovega življenja, vendar na povsem drugačen način. Poleg osebnih izkušenj pa ne skriva niti skrbi za prihodnost slovenske košarke, ravno v času, ko se je poslovil velikan slovenske košarke in njegov nekdanji reprezentančni soigralec Goran Dragić.
Po 26 letih uspešne košarkarske kariere je Goran Jagodnik leta 2017 stopil na novo pot, ki sliši na ime druga kariera. Sprva se je pridružil ambicioznemu projektu Sixt Primorska, ki je v Kopru hitro postajal nova košarkarska sila v Sloveniji. Kljub eksponentnemu vzponu pa so finančne težave kmalu zasenčile uspehe. V klubu iz njegovega otroškega mesta je vztrajal do konca, a je moral leta 2020 žal zapreti tudi ta vrata. V pogovoru za Sportal se Jagodnik z grenkim priokusom spominja tega obdobja in izzivov, s katerimi se je tudi sam soočal.
Po propadu projekta je moral začeti znova, z ničle. V intervjuju odkrito govori o težavah, da je nekaterim športnikom težko najti pravo okolje po koncu kariere, kar opaža tudi pri svojih kolegih. Goran vztraja, da bo ostal v košarkarskem svetu in poln optimizma prenaša svoje znanje na mlajše generacije. Brez dlake na jeziku spregovori tudi o pomanjkljivostih v sistemu podpore mladim športnikom in nujnosti izboljšav na tem področju.
Goran, kaj počnete v svoji drugi karieri in kako je bila videti vaša življenjska pot po koncu športne kariere vse do danes?
Veliko se dogaja. Slovenija je majhna, in vsi, ki smo nekoč igrali košarko, se iščemo. Imeli smo priložnosti v različnih klubih, vendar ni veliko možnosti. Po koncu košarkarske kariere sem imel srečo ali nesrečo s Sixt Primorsko, ki je sprva funkcionirala odlično. A to je stalnica primorske oziroma koprske košarke – po dveh ali treh uspešnih sezonah običajno pride potop. Delal sem kot tehnični direktor, skrbel sem za vse, razen za nabor igralcev prve ekipe, za kar je bil odgovoren Jurica Golemac. V tem sem se našel, a nenadoma tega ni bilo več in moral sem začeti znova.
Kaj počnete zdaj?
Vzpostavil sem mrežo individualnih treningov. Delujem v Italiji, Kopru in na Dolenjskem, kar je moja primarna dejavnost. Pomagam tudi ženskemu košarkarskemu klubu Krka; lani sem bil vključen pri individualnih treningih, letos bom verjetno prevzel eno selekcijo in pomagal pri drugi. Poleg tega sem skavt za košarkarsko agencijo Fly Basket. Od Slovencev sva v agenciji z Ivico Jurkovićem, sedež je na Hrvaškem, kjer je Ivan Mikulić nosilec agencije in moj bivši soigralec. Vse se vrti okoli košarke. Ukvarjam se tudi z zavarovalništvom s prijateljem v okviru najinega podjetja. To je bolj priložnostno zame. Nisem klasični agent, ki ves čas visi za vratom (smeh, op. a.). Vse se vrti okoli košarke.
Goran Jagodnik je v Evroligi pustil pečat. Največjega v dresu poljskega Prokoma, v elitnem evropskem klubskem tekmovanju pa je igral tudi za Olimpijo.
Kako težko je bilo zakleniti vrata kluba v Kopru? Za vas, ki ste Koprčan, je bilo verjetno še toliko težje.
Ko gledam nazaj, smo ga zaprli prepozno. Minus je vsak dan naraščal in nekateri dolgovi so se nabrali. Upali smo, da se bo situacija izboljšala. Imeli smo potencialne sponzorje iz Kitajske in Amerike. Američani iz Dallasa so že nekaj vložili, čeprav niso bila velika sredstva. V Ljubljani so najeli odvetniško pisarno in so pregledali vse papirje. Vse je bilo transparentno, vendar je minus ostal. Ko je bilo treba zagotoviti večjo vsoto denarja za plačilo največjim upnikom, tega ni bilo. Garancije ni bilo in morali smo zapreti.
Vsi, ki smo bili v Kopru, razen nas, ki smo na koncu ostali, so res izgubili nekaj denarja, a so šli korak naprej. Od igralcev do trenerjev so vsi napredovali. Ostali smo dolžni. Tudi mi, operativci, ki smo prispevali svoj denar, nismo prejeli plačila. Škoda, da Američani niso dali dodatnega denarja. Domači sponzorji so bili pripravljeni vložiti 50–100 tisoč evrov, vendar so želeli garancijo, da se klub ne bo zaprl. Tega ni bilo mogoče zagotoviti. Dolg je bil enostavno prevelik.
In bil tudi MVP meseca.
Zakaj Američani niso vložili?
Takrat je bil čas koronavirusa. Pogovori so potekali prek Skypa, sam nisem bil vključen, vendar je težje govoriti prek video klica kot v živo. Ne vem, ali nismo bili prepričljivi ali niso imeli poguma. Enostavno je težko na daljavo. Imeli so idejo, da bi imeli v Kopru razvojno ekipo in nadzorovali vse. Ne vem, ali bi nas obdržali vse ali ne. Ko smo šli, nismo pustili ničesar za seboj. Pripeljali smo klub na določeno raven, vendar zdaj ga ni več.
Kako je zdaj s košarko v Kopru?
Odprli so novi klub BC Koper, ta je pobral večino fantov, ki smo jih imeli mi. Z njimi delajo solidno. So v tretji ligi. Finance so omejene. Če bi želeli napredovati, bi morali pripeljati koga z večjim proračunom. Dokler ne bo kakšne dobre generacije, bo težko priti višje.
Pa vendarle je okolje v Kopru odlično. Takšnega bi si marsikdo želel.
Pogoji so vrhunski – za vse športe in tudi za življenje. Burja je februarja in to je to. Sredi januarja sediš na terasi in piješ kavo. Košarkarski klub Dubaj (v naslednji sezoni bo igral v ligi ABA, op. a.) je zdaj dol na pripravah, kar je kazalnik, da je okolje dobro.
Živel je za Sixt Primorsko. Vse do zadnjega je upal, da bodo vlagatelji prišli, vendar so Američani kot zadnji obrnili hrbet.
Dejali ste, da delate z mladimi Italijani in Slovenci na individualnih treningih. Koliko so sploh stari ti fantje?
Fantje so letniki od 2006 do 2010. V Italiji imam prijatelja, nekdanji sodnik, in tam sodelujeva z različnimi stvarmi. Omenil sem mu treninge, pozna starše, prišli so na pregledni trening in nadaljujemo. Trenutno imam šest fantov in upam, da se bo še razširilo.
Z Italijo vas očitno vežejo številne niti. Sodelovali naj bi tudi pri organizaciji tekme sredi septembra v Kopru med Cedevito Olimpijo in Trstom.
Tako je, 14. septembra bom organiziral tekmo. Odlično je, da obstaja stik med Italijo in Slovenijo. Spomnim se, ko smo igrali s Sixt Primorsko v Italiji in je bila tekma v nedeljo ob 13. uri. Pet tisoč ljudi je bilo v dvorani. Karta je bila 40 evrov in tekma je bila razprodana. Pri nas je bila karta pet evrov in so me klicali: "Jagoda, imaš kakšno karto?" To veliko pove o pripadnosti klubu.
Sami imate tri otroke, hčerko in dva sina. Ali je kdo košarkarsko dejaven?
Starejši fant je končal osnovno šolo in je zdaj odšel v Cedevito Olimpijo, mlajši je star deset let in prav tako igra košarko. Starejša hčerka medtem študira v Ljubljani.
Glede na to, da ste visoki več kot dva metra, je tudi starejši sin tako visok?
Trenutno meri 183 cm. Ni še presežek. V zadnjih šestih mesecih je zrasel 13 centimetrov. Velikokrat je za koga to težava, ker zrastejo pozneje. Pogovarjal sem se s trenerjem Mirom Aliliovićem. Košarka do 16 let je bolj pomembna za tiste, ki se prej razvijejo. Tisti fizično manjši, tudi če zna vse, denimo ne morejo izvesti določenih stvari proti fizično močnejšim nasprotnikom. Pomembno je, da imamo v mlajših starostnih kategorijah dobre trenerje in jih plačamo. A žal tega ni v izobilju.
S fanti se je treba zmeraj ukvarjati. Skavt mi je rekel, da je to problem slovenske košarke, ker so košarkarji iz Ljutomera, Škofje Loke, Olimpije, Kopra … vajeni, da imajo žogo v svojih rokah. Brez žoge ne znajo igrati. Ne, da ne bi znali podati, vendar niso navajeni. Čim prej moraš zbrati talente in jih vključiti v sistem. Treba je delati na individualni tehniki in se zavedati, da je košarka na koncu igra pet na pet. Če pri 15 letih ne boš podal nekomu, ki je sam v kotu, tega ne bo znal niti pri članih. Zato ni dovolj igralcev, ker ni trenerjev, ki bi se s tem ukvarjali.
Koliko pa vidite talenta v slovenski košarki, glede na to, da delate z mladimi košarkarji?
Talent je bil in bo, a je treba delati z njim. Prvi problem v klubih so termini treningov. Premalo dvoran je. Če želiš delati individualno, moraš trenirati pred šolo. Letos sem imel dva fanta, ki sta mi nekajkrat prišla zjutraj. Vsak po dva treninga, vendar je to premalo. To bi moralo biti trikrat na teden. Verjamem, da je težko vstati zjutraj, a je to nujno za napredek.
V tujini je takšna praksa: zjutraj delaš na elementih, ki ti manjkajo, zvečer je normalen košarkarski trening. Pri nas imajo fantje uro in pol treninga, kjer je 15 igralcev, nato morajo morda še delati na tretjini dvorane. Šole dodelijo termine od 15. do 18. ure, nato pridejo na vrsto rekreativci, ki plačajo. Tako ne moreš pričakovati, da bo vsako leto zrasel en reprezentant. Luka Dončić je bil izjema.
Nato pridemo do naslednjega problema. Ko nekdo pokaže perspektivo, ga hitro zvabijo v tujino. Ravno je bil Slovenian Ball za mlade in so bili od slovenskih klubov prisotni le predstavniki Cedevite Olimpije. Imela je svojo delegacijo, skavte, trenerje, športnega direktorja. Potem smo bili tam še nekateri slovenski skavti, sicer pa samo tujci: Španci, Hrvati … Pet agencij iz Španije, skavti iz Barcelone, Real Madrida … In mi bi radi zadržali Slovence doma? Kje smo? Če želiš fanta poslati v tujino, brez španske agencije ne more oditi. Vsak lahko pride v Slovenijo in nadarjenega košarkarja takoj odpelje. Mednarodni prestopi so še bolj poceni kot prestopi med slovenskimi klubi, ker ni točk. Ko je nekdo bolj perspektiven, takoj trkajo na vrata Barcelona, Real Madrid, Baskonia, Valencia …
A bi se morali starši verjetno zavedati, da prestop mladega košarkarja v tujino ne zagotavlja uspešne košarkarske kariere. V tistih okoljih je veliko podobnih igralcev z visokoletečimi cilji.
Lani sem se pogovarjal s skavtom iz Barcelone, ki je vzel Jakoba Šiftarja letnik 2009. Rekel je: "Končno smo vzeli slovenskega košarkarja." Povedal sem mu, da ima že samo on pet takšnih, mi pa v vsej Sloveniji enega. "Se boš ukvarjal z njim?" sem ga vprašal. In me je presenečeno pogledal. Ne bo se. Dal ga bo v sistem, kar pomeni, da bo sicer dril, vendar bo to po načelu: "Če znaš, znaš, če ne, ne." In bo prišel drugi. Koliko je takšnih fantov, ki gredo skozi tak sistem? Mi v Sloveniji si tega ne moremo privoščiti. Ni takšnega bazena. Imamo veliko rezerve in pomanjkljivosti.
Olimpija je edini klub, ki želi zadržati mlade v Sloveniji. Morali bi postaviti dober mladinski pogon. Ali ni bolje dati sina v Olimpijo kot v Madrid, Baskonijo … A se tam drugače trenira kot pri nas? Ne. Doma ga imaš pod nadzorom in se lahko bolj ukvarjaš z njim. Tam je v dijaškem domu in kdor preživi, preživi. Upam, da bo Olimpiji uspelo pri mladinskem pogonu, kot si je zastavila. Kot košarkar zaupam našim strokovnjakom.
Ali ste imeli še kakšne druge priložnosti v drugih klubih?
Ko je bil Jurica Golemac pri Olimpiji, mi je ponudil delo individualnega trenerja, da bi bil v trenerskem štabu in delal z igralci, ki ne bi šli na potovanja. Ni se nam uspelo dogovoriti glede pogojev, prav tako mi urnik ni šel na roko. To je bila možnost. Ali sem naredil napako, ne vem. Upam, da bodo pri Olimpiji uspešno zagnali mladinski pogon in se jim bo uspelo uveljaviti. Upam tudi, da se bodo v članski ekipi kaj uredilo. Ko se pogovarjam s fanti, ki so bili povezani z Olimpijo, slišiš stvari, zaradi katerih se lahko zjokaš. Toliko pompa je bilo okoli Cedevite. Videti je, kot da ni ambicij. Za letos ne poznam okrepitev. Če gledamo nazaj, se je zdelo tako, le da se nekaj dogaja. In potem bi radi v dvorani deset tisoč gledalcev. Slovenci smo zahtevni. Če jih želiš pridobiti, boš moral zmagovati.
Poglejmo primer Sanija Bečirovića. Tu so ga imeli za slabega športnega direktorja. Potem je prišel v Panathinaikos, imel malce več svobode in je z ekipo osvojil Evroligo. V prvi vrsti ima ob sebi vodilne, ki razmišljajo enako in imajo visoke cilje. Ni jim bilo težko vložiti malce več denarja za uspeh. Tega v Olimpiji niso imeli tisti, ki so bili na tem položaju. A mislite, da Sani prej pri Olimpiji tega ni znal, kar počne zdaj pri Panathinaikosu? Morda je imel manj možnosti odločanja. V Grčiji je pokazal, da obvlada svoj posel na najvišji ravni. Takšnih ljudi je škoda, da bežijo iz Slovenije. Če pogledaš, koliko trenerjev imamo okoli. Problem so igralci, ki jih ni.
Kako težko pa je za košarkarja, ki konča kariero, iskati službo po koncu kariere?
Ko igraš, ne razmišljaš o tem. Tudi sam nisem. Ko enkrat prenehaš, začneš od začetka. Saj nekaj prihrankov imaš, vendar je res, da si, ko si prejemal plačo, tudi trošil. Kupil si lahko boljši avto, stanovanje, imel si boljše počitnice. Ne razmišljaš, kaj bo naprej. Seveda razmišljaš, vendar ne tako preudarno. Od 35. do 70. leta je treba živeti. Ni enostavno. Veliko ljudi poskuša in jim ne uspe. Drugi zaslužijo več s trenerstvom po košarkarski karieri ali v drugih funkcijah. Vsi se borijo. Ne glede na to, koliko si zaslužil v karieri, moraš delati.
Vi težav nimate?
Moram potrkati. Otroci imajo vse, kar potrebujejo. Najstarejša hči študira. Počitnice si lahko privoščimo …
Gorana Dragića je videl prvič na evropskem prvenstvu mladih, ko je bil še sam na Poljskem.
Za konec se dotakniva še Gorana Dragića in njegovega včerajšnjega slovesa v Stožicah, ki sta si ga prav tako ogledali. Tudi sami ste dosti časa igrali z njim v reprezentančnem okolju. Kako se ga spominjate in kakšna oseba je v vaših očeh?
Z Gogijem sva bila prvič skupaj leta 2007 na evropskem prvenstvu, nato še leta 2009 in 2011. Vmes so bile še kvalifikacije za olimpijske igre 2010. Ko sem ga spoznal, je bil še mlad. Spomnim se, da smo šli na turnir na Kitajsko. Bil sem kapetan, ob sebi pa sem imel same mlade igralce: Gašper Vidmar, Emir Preldžić, Jaka Klobučar, Domen Lorbek, Uroš Slokar … Enajst nas je šlo in sem mislil, da bomo postali "topovska hrana". Na koncu smo vse.
Fant je bil poln energije. Vrgel si mu žogo, on je šel v napad, mi pa v obrambo – ravno obratno, ker je bil prehiter za nas (smeh). Škoda, da je imel leta 2009 težave s kolenom, ker bi takrat na evropskem prvenstvu na Poljskem premagali Srbe za tretje mesto. Spomnim se, da je v Umagu prejel udarec in je že takrat njegov agent zagnal vik in krik. Nato je prejel udarec še na prvenstvu in zadnjih tekem ni igral. Jaka Lakovič je bil sam na mestu organizatorja igre. Če bi bil Gogi takrat 50-odstoten, bi Srbe premagali.
Vedno je bil skromen. Njegov oče je bil polovici fantov inštruktor za avto. Družili smo se na začetku priprav. Imel je zavidanja vredno kariero, ki si jo je zaslužil. Zlasti, ko vidiš, kaj vse je prestal.
Prvič pa sem ga videl na Poljskem, ko sem tam igral. Mlada reprezentanca je prišla na evropsko prvenstvo. On in Gašper Vidmar sta mi ostala v spominu. Vidmar kot bik, Gogi kot blisk. Ko sem prišel domov v Slovenijo, pa sem ga videl igrati finale s Slovanom proti Olimpiji. Odlično kariero je imel in povrhu vsega postal še evropski prvak leta 2017, dvignil pokal visoko v zrak in bil najkoristnejši košarkar prvenstva.
