Nedelja, 22. 9. 2013, 10.29
8 let, 7 mesecev
Goran Dragić: Kot oče bom na marsikaj gledal drugače
Čeprav je večkrat poudaril, da je ritem evropskega prvenstva neprimerno težji od lige NBA, je vseskozi upal, da ga delovni večer čaka tudi na zadnji dan prvenstva, ko bosta na sporedu veliki in mali finale. Želja se mu ni izpolnila, od domačih navijačev se je poslovil že na predvečer velikega finala, z zmago nad Ukrajino in zagotovljenim končnim petim mestom, ki prinaša tudi nastop na svetovnem prvenstvu. A želel je več. Sanjal je o kolajni in eksploziji čustev v nabito polnih Stožicah. "Nismo osvojili kolajne, ki bi nas spominjala na to prvenstvo. Vseeno ga bom ohranil v lepem spominu. Spominjal se ga bom po navijačih, izjemni podpori, evforiji in še marsičem," ob koncu prvenstva razmišlja Goran Dragić, ki je Stožice vendarle zapustil kot junak. A ne zaradi ne najbolj posrečene marketinške akcije košarkarske zveze, temveč so mu ta naziv skupaj s preostalimi soigralci namenile množice navijačev, ki so po zadnji tekmi najprej v dvorani, nato na ploščadi pred štadionom v Stožicah in nazadnje še v središču mesta z glasnim aplavzom pozdravile reprezentante.
"Res je lepo, da smo v teh težkih družbenih časih združili Slovence in jim pripravili nekaj lepih trenutkov. Prvenstvo končujemo z nasmehom. Poraz proti Franciji je pozabljen. Liga NBA me je naučila, da moraš po porazu hitro naprej. Tokrat je bilo lažje, saj so nas navijači podpirali tudi v slabih trenutkih," pripoveduje Gogi, ki verjetno domačega prvenstva ne bo več dočakal, a svojo reprezentanco vendarle še naprej vidi med najboljšimi: "Dolgo smo poslušali, da je to zadnja priložnost poslavljajoče se generacije, za katero ni novih obrazov. A ta EuroBasket je potrdil prav nasprotno. Prihajajo Murić, Blažič, moj brat Zoran in še kdo. No, morda pa prepričamo tudi Boštjana Nachbarja, da vztraja. Prihodnje leto mu bomo vsi pošiljali kratka telefonska sporočila in ga klicali."
Starejši od bratov Dragić je bil s slabimi 16 točkami najboljši strelec slovenske reprezentance, pravi dirigent napadov, ki je tudi soigralce zalagal z uporabnimi žogami, in motor ekipe ob vseh zmagah. Pravi vodja na igrišču, torej. Se v tej vlogi vidi tudi v prihodnjih poskusih napada na tako želeno kolajno, o kateri slovenska košarka sanja več kot dve desetletji? "Bomo videli. Vse bo odvisno od moje sezone v ligi NBA. Če ne bo poškodb, se bom z veseljem odzval reprezentančnemu vabilu. Je pa res, da me čaka sprememba v družini. Postal bom oče. Življenje se bo spremenilo. Na določene stvari v življenju bom verjetno gledal nekoliko drugače. A ponavljam, reprezentanci bom vedno na voljo, če bom seveda sposoben za igro," odgovarja 27-letni organizator igre.