Alenu Omiću terorizem pognal strah v kosti

Zgodba Alena Omića pri turškem Anadolu Efesu ne poteka tako, kot si želi slovenski reprezentant. Hrvaški trener Velimir Perasović ga je pripeljal v Istanbul, a tam ne dobiva toliko priložnosti, kot si je 24-letni košarkar predstavljal. V igri je prestop v Unicajo iz Malage, kjer bi do konca sezone igral kot posojen košarkar, saj ima z Efesom sklenjeno dveletno pogodbo. V pogovoru za Sportal je spregovoril o tem, da bi rad več igral, da so ga nedavni teroristični napadi v Turčiji prestrašili, o slovenski reprezentanci, EuroBasketu …

Kako je v Turčiji?

Vse je v redu. Kar zadeva življenje, je vse super. Živim blizu dvorane, imamo bazene, fitnes, savne, masaže. Klub je organiziran na vrhunski ravni. Nimam razloga za pritoževanje, le minutaža na parketu ni takšna, kot bi si želel. Težko prikažem kaj več, a to je življenje, če greš pet korakov naprej.

"Olimpija in Gran Canaria sta približno na isti ravni, v Efesu je zgodba drugačna. V klubu je vse urejeno, za igralca pa je to velik preskok. Korak je težji. Pri sebi vem, da moram še več delati. Prišel sem v klub, ki je eden izmed najboljših petih v evroligi. " Foto: Vid Ponikvar Kako bi Anadolu Efes potem sploh primerjali z Olimpijo in Gran Canario, ki sta bila vaša predhodna kluba?

Olimpija in Gran Canaria sta približno na isti ravni, v Efesu je zgodba drugačna. V klubu je vse urejeno, za igralca pa je to velik preskok. Korak je težji. Pri sebi vem, da moram še več delati. Prišel sem v klub, ki je eden izmed najboljših petih v evroligi. Nisem vedel, da se lahko zgodi, da bom igral le pet minut. Veliko košarkarjev je dobrih, ni slabega igralca.

V turškem prvenstvu ste dobili priložnost le na šestih tekmah …

Turško prvenstvo je zelo kakovostno. Zadnja ekipa lahko preseneti. Na vsaki tekmi moraš biti zbran. V naši ekipi je veliko tujcev in vsi zaradi omejitve števila tujcev ne moremo biti na parketu. Trener da priložnost tistim, ki so v prvenstvu igrali že lani in ga poznajo.

V evroligi prav tako niste dobili veliko minut za igro. Največ ste na eni tekmi igrali slabih 14 minut.

Zadnji dve tekmi sem igral več in mi je bilo takoj lažje. Kot mlad igralec potrebujem dve tekmi na teden. Tako bom lahko napredoval in se razvil. Mladi potrebujemo minute. Če igraš dve tekmi na teden, nimaš težav s samozavestjo. Tekme ti jo dajo. Ne iščem česa posebnega, le v rotaciji bi rad bil. Biti moram potrpežljiv in čakati. Kot lev vskočiti, ko je priložnost. Trdo delam. Na trening pridem uro prej in potem ostanem še pol ure po njem. Veliko delam na sebi. Moram priti le še do minutaže.

Koliko ste se na to temo pogovarjali s trenerjem?

Na treningu me motivira. Nisva pa se pogovarjala o tem, kaj in kako. On opravlja svoj posel, jaz pa svojega.

Luka je druga zgodba igralca. Nimam komentarja. Igra, kot bi imel 30 let. Nerealno dobro igra. Dobro lekcijo nam je dal. Foto: Vid Ponikvar Omenja se, da bi lahko prestopili v vrste Unicaje iz Malage in tam dokončali sezono. Ali je kaj na tem?

Govori se, da bi lahko šel tja do konca sezone kot posojen igralec. Če se bo to zgodilo, bom verjetno šel tja ta mesec, sicer bom ostal v Turčiji do konca sezone. Bomo videli, kaj bo. Na meni je, da še naprej zavzeto treniram in čakam na priložnost.

V evroligi ste igrali tudi proti Luki Dončiću. Sta se kaj pogovarjala?

Luka je druga zgodba igralca. Nimam komentarja. Igra, kot bi imel 30 let. Nerealno dobro igra. Dobro lekcijo nam je dal. V zadnjih dveh minutah je vse naredil. Na njem smo poskušali odigrati različne obrambe, a je vedno našel rešitev. Ali z metom od daleč, prodorom ali podajo. Vesel sem zanj, da veliko igra in s tem pridobiva samozavest.

Kako pa ste se navadili na življenje v Istanbulu, turški prestolnici?

Drugače je kot v Španiji. Meni ugaja več sonca in morje. Me pa vznemirja to, da je v zadnjem obdobju veliko terorističnih napadov. Ljudje se streljajo, potem so tu bombe … Skrbi me, ko se vozim na trening, ker ne vem, kaj me lahko doleti. Na tekmi je po tisoč varnostnikov. Te stvari se zasidrajo v telo in o njih veliko razmišljaš. Tega v Španiji ni.

"Drugače je kot v Španiji. Meni ugaja več sonca in morje. Me pa vznemirja to, da je v zadnjem obdobju veliko terorističnih napadov. Ljudje se streljajo, potem so tu bombe …" Foto: Urban Urbanc/Sportida Se to čuti na vsakem koraku?

Se. Strah te je, ko slišiš, da je v enem tednu nekdo postrelil 40 ljudi, pred tem zgodba v Izmirju … Po resnici povedano me je strah kam iti. Ne grem, ker ne vem, kaj se mi lahko zgodi. Obenem še ne poznam dobro mesta. Ogromno je. Moja dnevna pot je dom-dvorana-restavracija-dom.

Kako domači igralci to dojemajo?

Tudi oni so več doma. Šokirani in prestrašeni so, ker ne vedo, kaj se lahko še zgodi.

Vas je pa ta teden presenetil tudi sneg. 65 centimetrov ga je zapadlo …

Neverjetno je bilo. Česa takšnega v življenju še nisem doživel. Padlo je ogromno snega, ki je takoj izginil, saj je potem padal dež.

Kako domač vam je postal turški jezik?

Turščina je težak jezik, zato se pogovarjam angleško.

"Do zdaj sem bil le z Edom (Edo Murić, op. p.) in Gašperjem (Gašper Vidmar, op. p.) na večerji, ker so zaradi snega ostali v Istanbulu. Sicer se vidimo le na tekmah." Foto: Vid Ponikvar Ste se srečali s slovenskimi košarkarji, ki prav tako igrajo v Turčiji?

Videli smo se le na tekmah. Do zdaj sem bil le z Edom (Edo Murić, op. p.) in Gašperjem (Gašper Vidmar, op. p.) na večerji, ker so zaradi snega ostali v Istanbulu. Po štirih mesecih je bilo to vse. Vsi imamo obveznosti. Jureta Balažiča sem videl le na tekmi, Jaka Klobučar je sicer od mene oddaljen približno uro vožnje, a ima družino.

Ali zato kaj pogrešate Španijo in Gran Canario?

Španija je druga zgodba. O njej ne morem povedati nič slabega. Morda le to, da sem veliko potoval. To je bilo noro. Ne vem, kako sem zdržal, ker so potovanja trajala tudi po 15, 16 ur. Kar zadeva košarko, mi je bilo super. Trener mi je dal veliko priložnost. Igral sem približno 25 minut in s tem dobival samozavest, kar se je videlo na moji igri.

Ali so v Turčiji domačini odprti?

Iskreno povedano niti ne. Morda je takšna država. Tudi angleško ljudje ne govorijo. Ne vem, ali nočejo ali ne znajo. Kjer živim, zna morda eden angleško. V restavraciji ti odgovorijo le z da, tako da ne veš, ali so te razumeli ali ne. Drugače je kot v Ljubljani in na Gran Canarii. Nimam sicer nič proti, ker je Istanbul super mesto, ni pa tako sproščeno, da bi lahko brezskrbno užival.

Na EuroBaketu 2017 bi rad skupaj s soigralci razveselil slovenske navijače. Foto: Vid Ponikvar Kako vam tekne turška hrana?

Jem normalno - riž, piščanca, biftek z zelenjavo … To, kar potrebujem, da zdržim na treningu. Jesti moram dobro in zdravo. Turške hrane ne jem veliko. Moram zadržati trebušne mišice (smeh, op. p.).

Dobro pripravljenega vas pričakuje tudi selektor, saj vas letos čaka evropsko prvenstvo. Ste se kaj slišali z Igorjem Kokoškovom?

S selektorjem sva bila v stiku pred sezono, ko mi je zaželel vse dobro in se mi zahvalil za poletje. Voščil mi je še za novo leto, ni me pa poklical nihče s Košarkarske zveze Slovenije.

Ali obstaja bojazen, da Omić ne bi igral za reprezentanco?

Slovensko državljanstvo imam od 18. leta. Enkrat nisem mogel igrati, ker sem imel obveznosti. Nato smo se pogovorili in pozabili. Vedno sem bil in bom na voljo.

Kako komentirate skupino v prvem delu EuroBasketa? Na Finskem vam bodo ob domači reprezentanci nasproti stale še Grčija, Francija, Islandija in Poljska.

Skupina je zanimiva. Borili se bomo. Žoga je okrogla. Če imaš en slab dan, že lahko rečeš le adio. Zanimivo bo. Dobro se bomo morali pripraviti na vse tekmece in iz sebe iztisniti maksimum. Vse za to, da dosežemo dobro uvrstitev.