Petek, 18. 4. 2025, 17.30
1 dan
Intervju: Ajša Sivka
Ajša Sivka je v ZDA doživela uresničitev velikih sanj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,04
Ajša Sivka je spisala poseben mejnik slovenske košarke.
Slovenska košarkarica Ajša Sivka je pred dnevi spisala zgodovino slovenske košarke, potem ko so jo kot deseti izbor na naboru lige WNBA izbrali Chicago Sky. 19-letna članica francoskega kluba Tarbes Gespe Bigorre je tako postala prva Slovenka, ki je bila izbrana v prvem krogu, in skupno druga, ki je bila izbrana na naboru. Za Sportal je spregovorila o dogajanju čez lužo, naboru, čustvenem odzivu njenega očeta, pa tudi reprezentanci, Luki Dončiću in o tem, kdaj načrtuje selitev v Chicago.
"Trenutno niti ne vem, kje imam glavo," nam je na začetku klica v Francijo v smehu dejala 19-letna Ajša Sivka, za katero imajo dnevi v zadnjem času zagotovo premalo ur. V ponedeljek je bila na naboru lige WNBA v New Yorku izbrana kot deseta, kar je še en ogromen dokaz, kako svetla prihodnost je pred 192 centimetrov visoko košarkarico, ki bo novembra dopolnila šele 20 let.
Svojo pot je začela v Konjicah, od koder se je preselila v Francijo, na akademijo Tonyja Parkerja, zatem pa jo je v svoje vrste zvabil evroligaški klub Familia Schio, s katerim se je nadobudna slovenska košarkarica povzpela na tretje mesto evrolige. Pred začetkom letošnje sezone je okrepila vrste francoskega kluba Tarbes Gespe Bigorre. Leta 2023 je ob zlati medalji postala še MVP Eurobasketa do 18 let, izjemno hitro pa je postala tudi ena izmed nosilk igre članske izbrane vrste, s katero ima posebne načrte tudi letos poleti.
Kot deseto so jo v prvem krogu nabora izbrali pri Chicago Sky.
Najprej iskrene čestitke za izjemen dosežek na naboru. Za vami so res zanimivi dnevi. Kako ste?
V redu. Po vrnitvi v Francijo se stres ob dogajanju preteklega tedna počasi umirja. Včeraj (z Ajšo smo se pogovarjali danes, op. p.) smo imele s klubom že tekmo četrtfinala francoskega prvenstva, tako da je res vse obrnjeno na glavo.
Torej verjetno še niste imeli časa podoživeti in tudi dojeti trenutkov preteklih dni?
Nikakor. V bistvu sem šele šest dni pred naborom izvedela, da grem, tako da sem morala na hitro spakirati stvari in oditi na pot. Potem je bila tu še težava, ker se je treba za nabor malce lepše urediti, pa je pri moji višini (192 cm, op. p.) to včasih kar zahteven podvig.
Z očetom sva nato letela kar iz Barcelone, ker sem bila pretekli teden v sredo še na zaključnem turnirju evrolige v Zaragozi. V bistvu me v Franciji ni bilo samo teden dni, ampak imam občutek, kot da me ni bilo že en mesec.
Zdaj sem spet v Franciji, kjer je fokus kluba povsem na četrtfinalu, kar je normalno. Sama sem se tako včeraj na tekmo odpravila praktično brez opravljenega treninga, a že pred tem sem vedela, da se takšne stvari, kot je nabor, zgodijo enkrat v življenju, tako da sem bila odločena, da grem. Na koncu mi je na srečo to dovolil tudi klub.
Kdaj vas potem čaka selitev čez lužo? Boste letos poleti še ostali v Evropi glede na to, da se liga začenja že čez mesec dni?
Nisem še čisto prepričana, a trenutno mi je igranje v reprezentanci prioriteta, tako da bom šla v Chicago najverjetneje prihodnje leto. Že pred naborom smo imele tudi sestanke s klubi in sem jim tudi povedala, da me letos najverjetneje še ne bo, ker ne bi želela, da zaman računajo name. Tudi oni so to sprejeli brez težav.
Kar zadeva sestankovanje z vodstvom Chicago Sky pred naborom, smo se dobili nekje šestkrat in občutek je bil pri tem klubu daleč najboljši. Bilo je povsem sproščeno, tudi trener je res super, pa generalni direktor kluba se že od prej dobro pozna z mojim agentom, tako da je bilo ozračje v primerjavi z drugimi pogovori res bolj sproščeno in sem vesela, da se je nabor odvil, kot se je. Z generalnim direktorjem smo potem govorili tudi po naboru, ta konec tedna pa se še enkrat slišim tudi s trenerjem.
V Chicago naj bi se odpravila prihodnjo sezono.
V zadnjem obdobju se ves čas poudarja, da pišete zgodovino slovenske košarke. Se zavedate širine in uspeha svojega dosežka?
Iskreno mislim, da še ne. Zagotovo, če pišeš zgodovino, je to nekaj največjega, kar lahko storiš, to je nor občutek, a hkrati sem z nogami povsem na tleh in vem, da je pred mano še ogromno trdega dela, ki pa se ga hkrati neizmerno veselim. Zagotovo pa bo vse skupaj še prišlo za mano.
Če se vrneva k naboru in trenutku, ko ste zaslišali svoje ime. Se ga spomnite? Lahko podoživite vse skupaj?
V bistvu je nekako tako, da te kamere že snemajo, preden izrečejo tvoje ime, tako da nekako pričakuješ, a pred tem pa res ne veš, kaj in kdaj se bo zgodilo. Sama sem bila vseeno zelo živčna, potem pa je tu še nervoza, ker si mogoče v kakšen klub želiš bolj kot v drugega. Bilo je stresno. Ko pa sem slišala svoje ime, sta stres in živčnost popustila ter sem v vsem skupaj samo še uživala. O tem lahko samo sanjaš.
Z drugimi dekleti z nabora
Če sem iskrena, mi je bila najbolj stresna zadeva iskanje obleke in obuti visoke pete (smeh, op. p.). Obleko sem iskala v Barceloni, tam imamo na srečo družinske prijatelje, ki so mi skupaj z očetom pomagali. V Franciji namreč živim v res malem mestu, kjer zagotovo ne bi našla ničesar primernega. Ker sem večino časa v športnih oblačilih, se res redko zgodi, da sploh oblečem obleko, kaj šele čevlje z visoko peto. Tokrat sem jih obula prvič (smeh, op. p.).
Po naboru je po družbenih omrežjih zaokrožil tudi posnetek vaše izjave, kjer ste se še posebej zahvalili očetu Boštjanu, sicer nekdanjemu košarkarju, ki ob tem ni mogel zadržati solza. "Vedno je bil moj vzornik. Igrati zaradi njega in z njim danes deliti ta trenutek – to mi ogromno pomeni," ste dejali. Podpora družine pomeni največ, kajne?
Res mi je zelo pomembno in sem izjemno vesela, da je bil tam z mano, da imam podporo nekoga, ki je zraven že od začetka in je pomemben del te poti. Mislim, da so to pokazale tudi solze. Malce mi je bilo žal, da nista mogli biti z nama tudi moja mlajša sestra in mama, a je imela mlajša sestra Žana ravno ta konec tedna zaključni turnir v svoji kategoriji.
Mi je pa res ogromno pomenilo, da je bil zraven vsaj oče. Doma res živimo za košarko že od malega, hodila sem na atijeve tekme, tudi ko sva bili s sestro mlajši, sva v prostem času na igrišču ves čas metali na koš. To je res pomembna stvar v naši družini. Tudi sestri skušam biti na njeni košarkarski poti čim bolj v oporo, ker sem bila nekoč tudi sama na njenem mestu in se zgleduje po meni.
V objemu očeta Boštjana Sivke
Tudi sicer je bil odziv slovenske javnosti izjemen, ste pričakovali, da bo toliko pozornosti?
Po eni strani ja, a zagotovo ne v taki meri.
Ste prejeli kakšno posebno čestitko, ki se je še posebej vtisnila v spomin?
Zagotovo so zame najpomembnejše čestitke ljudi, ki so mi res blizu. Drugače pa mi je veliko pomenila tudi čestitka bratov Dragić, ki sta objavo delila na Instagramu.
Z izbranimi besedami je o vas v intervjuju za Sportal spregovorila tudi kapetanka reprezentance Teja Oblak. Koliko vam to pomeni?
Tega se sploh ne da opisati. Tudi zdaj v ZDA sem večkrat poudarila, da je bila ona ena tistih mojih prvih idolov, ko sem bila še v Slovenskih Konjicah. Spomnim se, da sem hodila na tekme, ko so se dekleta prvič uvrstila na EuroBasket, in sem bila najsrečnejša, ko sem se potem lahko z njo fotografirala ali pa dobila njen avtogram. Zdaj pa je neverjetno, da si z njo delim parket, pravi prijateljici sva tudi zunaj igre. Ko so igrale tukaj blizu v Franciji, sem jo obiskala na tekmi, potem sva šli na večerjo. Res sva povezani, pa ne samo z njo, ampak z vsemi dekleti v reprezentanci in njihova podpora mi pomeni ogromno.
V reprezentanci je že postala ena ključnih igralk.
Verjetno ste zdaj, ko ste bili čez lužo, na lastni koži še bolje spoznali, kako velika osebnost je tam Luka Dončić. Je bila ob vsaki omembi Slovenije in vas on tista prva asociacija?
Ja, čisto tako je. Vsakič, ko je bila omenjeno, da sem iz Slovenije, je vsaj nekdo omenil Luko. Tam je vse to dogajanje okoli njega še veliko večje kot pri nas. Vsi Slovenijo povezujejo samo s tem, res je neverjetna zvezda. Lepo bi bilo, če bi bila nekoč v prihodnosti tudi jaz kot neka asociacija z našo državo (smeh, op. p.).
Kako pa je potekalo obdobje pred naborom? Kako sta potekala dneva, ki ste ju preživeli v New Yorku s preostalimi dekleti?
Jaz sem tja prispela dva dneva prej. Prvi dan smo se dobile s sindikatom igralk, tako da smo se družile tudi z nekaterimi košarkaricami, ki so zdaj tam. Potem smo imele predavanja, fotografiranja … Drugi dan pa je bilo podobno, a smo se družile z vodstvom lige WNBA, kjer so nam predstavili, kako delujejo marketing, finance in podobno. Na dan nabora smo bile dopoldne še v Empire State Buildingu, zvečer pa je bil na vrsti nabor.
Kaj vas čaka zdaj do konca sezone?
Boj na francoskem prvenstvu, na prvi tekmi četrtfinala smo sicer izgubile za dve točki proti Bourgesu, a nas čaka še povratno srečanje, tako da je še vse odprto. Potem pa malce počitka in fokus na reprezentanci.
Kako pa ste sicer zadovoljni s sezono v Franciji?
Bila je težka sezona, sploh ker je francoska liga ena močnejših in tudi ena najbolj fizičnih v Evropi. V bistvu je bil to zame res velik izziv in sem potrebovala nekaj časa, da sem se privadila. Tudi lani v Schiu sem bila med mlajšimi košarkaricami, tu pa se od mene veliko pričakuje, tako da je bila to pomembna izkušnja.
Pri 19 letih ste izkusili že toliko kot nekatere igralke v celotni karieri. Imate sploh kdaj čas, da zadihate?
Poleti pride kakšen teden, ko se malo odmaknem in predelam stvari. Malo lažje bo tudi od prihodnje sezone, ko ne bom več del mlajših reprezentanc in bo fokus na ligi WNBA. Do zdaj so bila tudi poletja povsem polna.
Kmalu vas čaka EuroBasket. Kakšna so vaša pričakovanja? Z dekleti se dvigujete iz cikla v cikel.
Reprezentanca je res zgodba zase, energija in povezanost sta na posebni ravni tako na igrišču kot zunaj njega. Dihamo ena za drugo, v klubih se pogosto zgodi, da se kdo izpostavlja, v reprezentanci je zgodba res povsem drugačna. Zdaj že nekaj časa igramo v zelo podobni sestavi in se res pozna naša povezanost. Hkrati je povsem jasno, kdo ima kakšno vlogo. Upam, da to pokažemo tudi na parketu in končno naredimo ta korak naprej.
Preberite še:
