Slovenski olimpijec na novi poti: Bil sem pahnjen v vodo in sem splaval

Če ste pozorni spremljevalec zimskih športov, se Mitje Drinovca verjetno spomnite iz biatlonskih vrst. Čeprav ni posegal po najvišjih mestih, so mu leta, ki jih je posvetil športu, vcepila delovne navade in organiziranost, ki sta tudi v njegovi drugi karieri izjemno dragoceni vrlini.

Foto: Ana Kovač Drinovec je kot tekmovalec redno nastopal na tekmah svetovnega pokala, leta 2018 je Slovenijo zastopal tudi na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu, kjer je z desetim mestom v štafeti 4 × 7,5 km dosegel svojo najboljšo uvrstitev. Kljub temu da se je večino življenja posvečal biatlonu (še prej pa smučarskim skokom in nordijski kombinaciji), mu tudi kolesarstvo ni tuje. V obdobju priprav je ogromno kilometrov opravil prav na kolesu, kolesarstvo pa je pozorno spremljal tudi zaradi brata Mateja Drinovca, ki je še danes aktiven kolesar.

Z Mitjo Drinovcem smo se pogovarjali na letošnji Dirki po Italiji, ki je po zaslugi Primoža Rogliča med Slovenci sprožila pravo rožnato evforijo. Sedemindvajsetletni Gorenjec je spregovoril o spletu okoliščin, ki so ga pripeljale v svet elitnega kolesarstva, novih izzivih in stresu ter morebitnih skupnih točkah med športom, ki se mu je povečal kot tekmovalec, in športom, ki ga spremlja z druge strani tekmovalne arene.

Po koncu biatlonske kariere je ves trud, ki ga je dolga leta vlagal v biatlon, vlagal v spoznavanje dela mehanika v kolesarski ekipi. Foto: Ana Kovač

Kako se biatlonec sploh znajde v svetu profesionalnega kolesarstva? Ste po koncu športne kariere imeli vizijo, kaj si želite početi v svoji drugi karieri?

V bistvu niti nisem imel prave ideje. Ko sem bil še mladinec, sem upal, da mi bo v biatlonu uspelo do te mere, da bom lahko od tega živel. Vse sem vlagal v biatlon, a se ni izšlo tako, kot bi si želel. Ko se je enkrat bližal konec biatlonske kariere, sem najprej razmišljal o tem, da bi se usmeril v fizioterapijo. Brat Matej je fizioterapevt in tudi jaz masiram, to je nekaj, kar me zanima, na koncu pa sem se znašel med mehaniki.

Je to nekaj, kar ste počeli že prej, ste skrbeli za bratovo kolo? Kako ste prišli do teh znanj?

Ukvarjal sem se predvsem s svojimi kolesi, tudi v času biatlonske kariere smo namreč med pripravami veliko časa preživeli na kolesu, sem se pa resno začel spoznavati z delom mehanika šele po tem, ko me je poklical Matjaž Zevnik iz Kolesarskega kluba Kranj in me vprašal, ali bi bil pripravljen delati zanje. Takrat sem ves trud, ki sem ga prej vlagal v trening, začel vlagati v spoznavanje tega področja. Temu sem posvetil veliko dni in noči, pomagal sem si tudi z internetom. Našel sem neke svoje načine dela, ki še danes funkcionirajo.

Foto: Ana Kovač

Kdaj se je zgodil usoden klic Matjaža Zevnika?

V letu korone, konec leta 2020. V bistvu je bilo tako, da me je tik pred dirko Giro della Regione Friuli Venezia Giulia, poklical brat in me vprašal, ali grem z njimi na dirko, ker jim je zbolel eden od pomočnikov. Bil sem ravno prost in sem povabilo sprejel.

Na dirki sem tako pomagal pri vsem, za kar so me prosili, pri masaži, pri kolesih, vozil sem kombi  … Ko smo se vrnili, me je Zevnik poklical na pogovor, da se pomeniva o tem, kaj me zanima. Povedal sem, da nekaj sicer znam, da pa sem se pripravljen naučiti še več, masirati sem tudi že znal. Rekel je, da bo malo razmislil, pa se slišiva. To je bilo okrog novembra 2020, nato me je decembra spet poklical, češ da je kupil deset setov novih felten in naj pridem v klub nalepiti tabularje. Tega še nikoli nisem počel. Pomagal sem si z YouTubom in na koncu so bile feltne pripravljene popolno. Mislim, da je bil na nek način takrat tudi Matjaž impresioniran.

Pozimi sem se potem udeležil klubskih priprav v Kopru, kjer sva z Matjažem sama skrbela za 15 fantov. Vsak dan sem zmasiral tri kolesarje, pripravil kolesa, z Matjažem sva vsak dan pripravila zajtrk, kosilo in večerjo. Mislim, da sem se takrat dokazal, po mesecu dni sem bil sprejet v svet kolesarstva. Ko so se začele dirke, sem iz dirke v dirko napredoval.

Foto: Ana Kovač

Kako ste iz Kolesarskega kluba Kranj prestopili v ekipo Israel – Premier Tech? To je kar nekaj stopnic preskoka višje. Verjetno tudi po zaslugi Jošta Zevnika, sina Matjaža Zevnika?

Da, ker sta Matjaž in Jošt (Zevnik, vodja mehanikov pri ekipi Israel – Premier Tech) oče in sin, sta se verjetno pogovarjala tudi o meni in tako je naneslo, da me je Jošt leta 2021, tik pred Dirko po Franciji poklical, če bi lahko njihov kemper z Vrhnike pripeljal v Pariz. Bil sem prost, imel sem čas, tako da sem si rekel, zakaj pa ne. S kolesom sem se zapeljal do Vrhnike, od tod pa s kemperjem v Pariz. Ekipa mi je kupila povratno letalsko vozovnico, da sem se vrnil domov.

Septembra 2021 sem potem dobil letalsko vozovnico za Belgijo in dobrih 14 dni delal na dirkah v Belgiji. Prva belgijska izkušnja je bila kot nek test, nakar sem čez tri dni spet dobil vozovnico za v Belgijo in se vrnil na dirke. Tako se je vse skupaj začelo.

Je to precej drugačen stil življenja, kot ste ga bili vajeni iz biatlona?

Niti ne, že v biatlonu sem bil vajen, da sem bil le redkokdaj doma in s tem nimam nobenih težav. V kolesarstvu pa je tako, da sem približno pol leta doma, pol leta pa potujemo po svetu. Ko sem doma, sem res doma, nihče me ne kliče, lahko delam, kar želim, in to mi ustreza.

Predstavitev zgodbe Mitje Drinovca na družbenih omrežjih ekipe Israel – Premier Tech:

There’s a Slovenian Winter Olympian at this year’s Giro d’Italia and we’re not talking about Primož Roglič.

From Pyeongchang 2018 to pro cycling, Mitja Drinovec took a different path to becoming a mechanic with IPT.

Meet Mitja 👇

—
🇮🇹 #Giro pic.twitter.com/Xn0FYCBf3d

— Israel – Premier Tech (@IsraelPremTech) May 25, 2023

Pri ekipi Israel – Premier Tech ste trije Slovenci, poleg vas še mehanik Vid Jejčič in operativni vodja ekipe Jošt Zevnik. Kaj vse zajema vaše delo?

Na Giru smo bili v naši ekipi štirje mehaniki. Poljak, Rus in dva Slovenca. Poleg mene še Vid Jejčič. Midva in ruski kolega smo bili zadolženi za pripravo koles, kar pa zadeva delo v spremljevalnem avtu, smo se že pred dirko dogovorili, da si delo razdelimo. Dva sta bila vedno prisotna v avtih, eden pa je pomagal v hotelu pripraviti vse nujno za prihod naše ekipe.

Na spletu pogosto vidimo posnetke iz spremljevalnih vozil. Vse skupaj je videti precej kaotično in evforično, koliko stresa je prisotnega?

Odvisno od situacije in od človeka. Jaz sem bil stresa vajen že kot tekmovalec in mi to ni tuje. Sicer je šlo takrat za drugačen stres, ki je bil zame bolj intenziven, zdi se mi, da tega stresa zdaj v avtu ne doživljam več toliko. Ne vem, za nekatere je to zelo stresno, za druge pa ne.

Seveda pride tudi do situacije, ko gre vse narobe, ampak vedno pravim, da če na dirki pride do padca, je vse, kar lahko naredim, to, da tekmovalcu čim prej pripeljem novo kolo, kaj več v tistem trenutku ne morem storiti. Sveda pa lahko precej več naredimo po dirki, vložimo več truda v pripravo koles, smo do poznih ur v kamionu in popravljamo stvari. Medtem ko na dirki naredimo le tisto, kar lahko. Se pa ne stresiram in nisem ves dan na trnih. Razen seveda na določenih etapah, ko so naši kolesarji v begu ali kaj podobnega. 

Foto: Ana Kovač

Marko Džalo, maser v ekipi Ineos Grenadiers, je v naši rubriki Druga kariera izpostavil, da je delo v ekipah višje ravni manj zahtevno kot na nižji ravni, saj so naloge zelo natančno razdeljene in ne dela vsak vsega. Je taka tudi vaša izkušnja?

Res je, v klubu kot je Kolesarski klub Kranj si deklica za vse, vsega se naučiš. Veliko več dela in stresa je, so dnevi, ko dejansko ne veš, kako ti bo v določenem času uspelo narediti vse, kar moraš. Medtem ko je v ekipi, kot je Israel- Premier Tech, vse specializirano, zato je lažje, dela imaš manj, je pa res, da tukaj veliko več pozornosti namenim kolesu, dnevno se preveri veliko več stvari, kot smo bili tega vajeni v Kranju. Na Giru sem skrbel za tri kolesa in imel dovolj časa, da sem se vanje natančno poglobil.

Sportal Marko Džalo, nekdanji vaterpolist, ki se je udomačil v svetu elitnega kolesarstva

Omenili ste, da ste veliko znanja črpali tudi iz YouTuba, kdo pa vas je največ naučil, kdo vam je dal največ znanja in informacij?

Zagotovo Matjaž Zevnik. V mojem prvem letu v kolesarstvu sva skupaj preživela ogromno časa. Pred leti je bil tudi on mehanik in ima ogromno znanja, na koncu je bilo tako, da sva najini znanji pokombinirala, nekaj je vedel on, nekaj sem vedel jaz in je šlo. Rad mi je pomagal, ker je v meni videl potencial. Povedal mi je določene stvari, ki mi bodo v spominu ostale vse življenje. So stvari, ki jih tudi na internetu ne moreš najti. Je bila pa zame največja šola ta, da sem bil pahnjen v vodo in sem plaval. Lahko bi tudi rekel, da sem splaval.

Letošnja Dirka po Italiji, ki je bila zaradi Primoža Rogliča izjemno zanimiva tudi za slovenske ljubitelje kolesarstva, je bila vaša prva tritedenska dirka, na kateri ste bili kot mehanik prisotni vse tri tedne. Kako ste doživljali ritem dogajanja, vsak dan nova lokacija, nov hotel, ogromno dogajanja na cesti?

Na nek način mi je vse to postalo normalno, čas na velikih dirkah dobesedno leti. Še sam težko verjamem, kako hitro se dan obrne. Komaj smo vstali in se najedli, že smo se peljali na start. Neverjetno hitro minevajo dnevi. Poleg tega zdaj vidim precej več sveta kot prej kot tekmovalec v biatlonu. Takrat tudi če smo imeli prost dan, nismo kaj veliko doživeli, ali si treniral ali pa počival, no, zdaj skušam izkoristiti vse priložnosti.

Drinovec je leta 2018 nastopil na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu. Foto: Stanko Gruden, STA

Prej ste omenili, da ste upali, da boste v biatlonu tako uspešni, da si boste zagotovili eksistenco. Zakaj mislite, da vam to ni uspelo? Kaj vam je zmanjkalo, da do tega ni prišlo? Rekli ste, da ste v šport vlagali vse.

Kaj je zmanjkalo? Dobro vprašanje. Ne vem, morda je šlo za to, da sem dosegel svoj maksimum. Ko sem na koncu premleval o svoji karieri, bi lahko rekel, da ni bilo slabo, ni pa se mi uspelo uvrstiti med top 10. Ne vem, kot mlajši sem bil na zelo visokem nivoju, ko pa sem se pridružil članom, se je kar ustavilo. Koga kriviti, ali sebe ali sistem ali trenerja, nima smisla razmišljati. S to zgodbo sem zaključil in nima smisla obnavljati dogodkov za nazaj. Je, kakor je, vrnil se v preteklost ne bom.

Nenazadnje moja kariera ni bila slaba, tekmoval sem v svetovnem pokalu in se udeležil olimpijskih iger. Tega sicer sam pri sebi nikoli nisem dojemal kot ne vem kakšen dosežek, a zdaj vidim, ko nanese debata in omenim, da sem bil na olimpijskih igrah, kako v tujini gledajo na to. To jim res ogromno pomeni.

Niste nikoli imeli želje, da bi delali v biatlonu, na primer kot trener?

Nekaj časa sem razmišljal, da bi pomagal v servisu za smuči, nikoli pa nisem razmišljal o tem, da bi bil trener.

Foto: Ana Kovač

Obstaja kakšna skupna točka med kolesarstvom in biatlonom?

Oba športa sta zelo garaška, je pa razlika v dolžini trajanja. Pri biatlonu je maksimalna dolžina tekme od pol ure do 50 minut, v kolesarstvu pa so dirke precej bolj razpotegnjene, je pa vprašanje, koliko časa je maksimum napora. Povezava je tudi v tem, da smo v biatlonu pred začetkom sezone ogromno časa preživeli na kolesu, konec aprila do julija bi rekel, da sem bil napol kolesar (smeh).

Imate časovnico, kako dolgo boste še vztrajali v kolesarstvu?

Nimam časovnice, imam pa v načrtu, da bi tudi v prihodnje delal, kar počnem zdaj.

Preberite še:

Sportal Ob iskanju službe se je prijavljala na vse mogoče

Sportal "Ko enkrat odpelješ Tour, nisi nikoli več zares utrujen"

Sportal Slovenski reprezentantki je vabilo v ZDA življenje obrnilo na glavo

Sportal Klemen Mohorič: Videti napredek in uspeh človeka, s katerim delaš, je za trenerja nekaj najlepšega

Sportal Postati je želel zobozdravnik, pa je dal prednost kolesarstvu

Sportal Gluhota ga ni ustavila: drugim odprl vrata v vsakdanji svet in ne bi rad bil eden in edini