S kolesarsko kartico do brezskrbnega kolesarjenja in številnih ugodnosti

Pri profesionalnih kolesarjih je za varnost poskrbljeno z licencami in drugimi članstvi, medtem ko morajo rekreativci in vsi drugi, ki se vozijo s kolesi – ne nazadnje se padci ali nesreče lahko zgodijo tudi pri počasni vožnji v mestu – za varnost poskrbeti sami. Tega se zavedajo tudi na Kolesarski zvezi Slovenije, zato s kolesarsko kartico kolesarjem že za 20 evrov na leto omogočajo osnovno zavarovanje odgovornosti.

S kolesarsko kartico Kolesarske zveze Slovenije bo kolesarjenje bolj brezskrbno, obenem pa lahko s kartico izkoristimo tudi popuste pri različnih partnerjih in hkrati podpiramo mlade slovenske kolesarje. Zavarovanja pa lahko razširimo še na nezgodna zavarovanja v primeru smrti ali invalidnosti, športna zavarovanja v tujini in celo kasko zavarovanje kolesa.

Pomembna novost članske kolesarske kartice je ta, da veljavnost ni več vezana na koledarsko sezono, ampak velja eno leto od dneva sklenitve. Pravi čas za sklenitev je od zdaj pravzaprav kadarkoli oziroma čim prej.

Temelj za še svetlejšo kolesarsko prihodnost

Tomaž Grm priznava, da je bilo vprašanje, kaj kolesar potrebuje na cesti in kako bi mu tako ali drugače olajšali aktivnost, predmet razprav že nekaj časa.

"Nihče ne potrebuje ne policista, ne zdravnika, ne odvetnika, dokler se ne zgodi kaj slabega, nesreča. Ko ga potrebuješ, je mnogokrat že prepozno. Danes je kultura na slovenskih cestah, žal, še vedno taka, da obstaja možnost, da se pripeti nezgoda. Vsak se mora zazreti vase, ne nazadnje smo tudi kolesarji tisti, ki kršimo pravila, to pa velikokrat privede do nesreče. Že ena majhna povzročena praska na avtomobilu lahko povzroči visoke stroške. Zavarovanje je tako iz materialnega kot iz zdravstvenega vidika  torej ključnega pomena. Želeli smo tudi ustvariti družino, v kateri bomo združili kolesarje, tiste, ki jih spoštujejo, in različne bonitetne partnerje, ki lahko kolesarjem olajšajo vsakdan s popusti in ugodnostmi. Vse to hočemo povezati in že združujemo. Gotovo je to dober temelj za prihodnost, si pa želimo še bolj skrbeti za preventivo, obveščanje. Primerov 'črnih lukenj' je v rekreativnem kolesarstvu še vedno ogromno. Opozoril bi tudi na dejstvo – izpit za kolo naredimo nekje okoli 10. ali 11. leta. Kolesarji smo v povprečju stari okoli 40 ali 50 let. Od opravljenega izpita je minilo veliko let. Marsikdo v teh letih ni več razmišljal kot kolesarski udeleženec prometa. Vsekakor nam lahko preventiva in ambasadorji pri tem v prihodnje še pomagajo," je uvodoma dejal sogovornik.

Kolesarjenje in hormon sreče

Tomaž Grm z zadovoljstvom spremlja razmah priljubljenosti kolesarstva pri nas. Posebej v obdobju epidemije je bil ta porast še posebej izrazit.

"Koronaobdobje je zagotovo naredilo tudi nekaj pozitivnega, če se smem tako izraziti. Prvič zato, ker smo bili primorani ostati doma. Veliko športov je bilo prekinjenih, ostala sta tek in kolesarjenje. Tudi na počitnice se ni bilo mogoče odpraviti. Ostali smo doma in številni so tudi ta privarčevani denar vložili v nakup novih koles. Številni so tudi povsem na novo začeli kolesariti. In ko enkrat začneš kolesariti, ko narediš prve kilometre, ko se na kolesu začneš počutiti dobro, si začneš ustvarjati realne cilje, zadovoljuješ tudi tiste hormone sreče, ki te premamijo, da stvar ponoviš. Nedvomno, nedavne razmere so bile morebiti za priljubljenost kolesarstva nekakšen mejnik, a na drugi strani moramo vedeti, da kolesarstvo pri nas že nekaj let raste, tudi ljudje so vedno bolj ozaveščeni o mobilnosti, o trajnostnem razvoju. Kolo je eno izmed prevoznih sredstev, ki so najbolj čista. Ko upoštevamo vse te dejavnike, je povsem logično, da je bilo letos krepko več Slovencev na kolesu kot na primer leto poprej," pripoveduje Tomaž Grm.

"Naj se Rogla in Pogi dogovorita sama!"

Dodaja, je vedno večja priljubljenost tudi posledica uspehov naših kolesarjev. "O številkah še ne moremo govoriti, je pa vsekakor zaznan porast tudi v kolesarskih klubih, tudi pri številu najmlajših, ki se odločijo za kolesarjenje. Ko govorimo o starejših in rekreativnih kolesarjih, je pa dejstvo, da so bile trgovine v spomladansko-poletnem času tako rekoč izropane, vsaj ko gre za kolesa. Narod je dobesedno 'ponorel' (smeh, op. p.). Seveda je to tudi posledica uspehov naših kolesarjev, ne nazadnje so oni glavni ambasadorji kolesarstva. Ko dosegajo take rezultate, si tudi številni želijo postati del te zgodbe, velike družine. Poskušaš se jim približati. To pomeni, da se je treba odpraviti na kolo, malo trpeti ter uživati na drugi strani. Športov v Sloveniji je sicer ogromno, smo športna dežela, imamo veliko zvez, težko si je na eni strani pridobiti otroke za to, da trenirajo določen šport. Kolesarjenje ni eden izmed športov, ki ga začneš trenirati pri šestih ali sedmih letih. Zgodi se lahko, da je to drugi šport, s katerim se začne otrok ukvarjati. Dobro je slišati, da v klubih v zadnjih dveh letih zaznavajo porast, da je vedno več klicev staršev, ki pravijo, da bi njihovi otroci radi kolesarili. Premika se, zagotovo. Povezanost s siceršnjimi uspehi profesionalnih kolesarjev in priljubljenostjo tako zagotovo obstaja. A to ni dovolj. Pomembna je dolgoročna strategija, ne bi smeli zgolj čakati uspehov najboljših, tudi njihovi uspehi niso od zmeraj, najprej so rezultati povprečni, dobri, solidni, šele pozneje res vrhunski," razmišlja.

Uspehe Rogliča, Pogačarja in drugih predsednik kolesarske zveze, jasno, tudi redno in zelo čustveno spremlja: "Če je le mogoče in če mi čas dopušča, se večjih dirk udeležim tudi v živo. Bil sem na Giru, Vuelti, Touru. Nazadnje sem bil ob nedavnem morebitnem trku Pogačarja in Rogliča povsem nervozen." (smeh, op. p.) Napoved letošnjega Toura? Meni, da bomo tudi na koncu prvič imeli Slovenca v rumeni majici. Bo to Pogačar ali Roglič? "Povsem vseeno, naj se dogovorita sama (smeh, op. p.). Sicer pri nas doma vsi spremljamo kolesarstvo, tudi otroci so nad njim navdušeni, kljub temu da za zdaj trenirajo druge športe," pravi.

Kultura kolesarjenja in sobivanje kolesarjev z drugimi udeleženci v prometu

Med državami, ki bi si jih lahko pri kolesarstvu vzeli za vzor, Tomaž Grm navaja predvsem Nizozemsko. "So pa v deželi tulipanov še v osemdesetih imeli velike težave, saj je bilo takrat, vsaj kar zadeva število nesreč, mnogo slabše. Vendar so se nato primerno odzvali ter sprejeli določene zakone, ki so tako ali drugače zaščitili kolesarje. Tudi infrastruktura jim je pisana na kolo. V Sloveniji je vsaj v mestih vzpodbudno, da delež ljudi, ki se v službo odpravljajo s kolesom, raste. Po drugi strani imamo pa vseeno nezanemarljiv delež tistih, ki te možnosti nimajo. Pozitivna stvar, ki bi jo ob tem omenil, je tudi porast električnih koles. Menim, da tistemu, ki mu je mar za trajnostni razvoj, ne bo težava v službo v prestolnico s tovrstnim prevozom priti tudi iz Kranja," razmišlja.

Kaj pa kultura sobivanja med različnimi udeleženci v prometu? "To je vprašanje družbe kot celote. Rekel bi, da smo kot vozniki precej nestrpni. Kolesarja v prometu pogosto še vedno vidijo kot tisto oviro, ob kateri se lahko voznik sprošča, vzroki za to pa so lahko povod za kakšno poglobljeno študijo. Dobro bi bilo, da bi se to spremenilo. Res pa je, da s(m)o tudi kolesarji tisti udeleženci prometa, ki znamo velikokrat kršiti pravila. Kulturo je treba popraviti, mislim pa, da se tako ali tako že izboljšuje, če jo primerjamo s preteklostjo," odgovarja Tomaž Grm, za katerega marsikdo rad reče, da je po funkciji resda direktor, a je po duši navdušen kolesar.

Po funkciji direktor, po duši kolesar

"Kolo uporabim tudi ali predvsem zato, ker se tako 'čistim', si zbistrim glavo. Veliko časa lahko preživiš sam na kolesu. Ko si sam na kolesu, imaš možnost razmišljati, drugače je, ko greš kolesarit v skupini. Ko sem sam na kolesu, in dostikrat sem sam, 'delam', razmišljam o službi, pripravljam razne miselne strategije. To me sprošča, zaradi tega sem miren in zadovoljen. Sicer na letni ravni prekolesarim okoli pet tisoč kilometrov. Največkrat na Javor in na Pance, ker sta mi najbližji, tudi izjemno lepi turi. Na zadnjo večjo kolesarsko turo sem se odpravil na Vršič in Mangart. Nekoč sem se v Prlekijo odpeljal na poslovni sestanek, tudi poslovne vezi rad kombiniram z ljubim hobijem. Slovenija je sicer izjemno lepa, tega se premalo zavedamo. Na kolesarskih turah si lahko priča takim razgledom, da si lahko le rečeš, da živimo v najlepši državi na svetu," pravi.

So zanj pomembni rezultat in številke? "Zagotovo bolj kot moji ženi, ki za svoje športne aktivnosti nikoli ne potrebuje nobene meritve. Seveda to ne pomeni, da imam vsakič na kolesu 'dirko', me pa rezultat vsekakor zanima. Sem človek številk, tako v službi kot tudi na kolesu. Pravim, da je najslajša zmaga tista nad samim seboj. V resnici mi ne gre toliko za čas, temveč za preizkušanje lastnih meja in telesne kondicije. Sicer pa, če karikiram – tudi kot otroci smo pri nogometu vedno želeli zmagati. Igraš zato, da zmagaš? Ni tako? Neka zdrava tekmovalnost mora biti prisotna, v tem ne vidim nič slabega," meni predsednik Kolesarske zveze Slovenije, ki je pri kolesarstvu že doživel tudi nesreče: "Gotovo sem eden od redkih, ki so na Franji padli dvakrat. A nič zato, bistvo vsega je, da se pobereš, tako kot pri vseh padcih v življenju."

Sprememba se začne z nami

Direktor podjetja Butan plin, v katerem že vrsto let izvajajo raznorazne projekte na področju varnosti, ozaveščanja, pravil, pasti, užitkov kolesarstva, se tudi v službo odpravi s kolesom, zgled pa ponavlja tudi, ko se odpravi na razne poslovne sestanke po Ljubljani. Četudi ga pri tem marsikdo začudeno pogleda.

"Zgledi vlečejo. Kolesarstvo res ni samo šport, temveč način življenja. Kot direktor podjetja, ki se ukvarja s plini, sem bil prvi v podjetju, ki je imel avto na plin. Tako sem se pozneje tudi odločil, da kot predsednik kolesarske zveze kolo čim več uporabljam (smeh, op. p.). Imam privilegij, da živim in delujem v Ljubljani, ki je za to ravno prav velika. Pravzaprav lahko s kolesom prideš kamorkoli. Veliko mi pomeni, da opažamo tudi rezultate našega projekta Varno na kolesu. Lepo je videti različne otroke, ki svojim staršem tako predlagajo, da se na izlet namesto z avtomobilom odpravijo s kolesi. Vseskozi se sicer številni na ravni družbe pogovarjajo o tem, da so za spremembe, a po drugi strani bi sam sebe spremenil le malokdo. Moje poslanstvo, poslanstvo naše krovne kolesarske zveze je, da poskušamo ta šport pripeljati v vsak slovenski dom. Ali ga vsaj približati. Ni potrebno, da se s kolesom naredi 5.000 kilometrov na leto ali več. Že to, da se na primer, če imamo za to možnost, kakopak, v trgovino za pičlih 500 metrov razdalje namesto z avtomobilom odpravimo s kolesom. Že to bo pomenilo ogromno," sklene Tomaž Grm.