Druga kariera
Primož Roglič
Nedelja, 12. 8. 2018, 12.04
6 let, 3 mesece
Druga kariera (67.) - Primož Čerin
Prvi Slovenec, ki je dokončal francoski Tour; tri tedne v istem dresu #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,32
56-letni Primož Čerin je bil drugi Slovenec, ki je nastopil na francoskem Touru, a prvi, ki je dirko dokončal. Leta 1986 je v svoji prvi sezoni med profesionalnimi kolesarji v generalni razvrstitvi zasedel 32. mesto. Istega leta je bil na Giru 19., pred 30 leti, leta 1988 pa je na etapi Vuelte zasedel 2. mesto.
"Preveč nesrečnih zgodb sem videl, zgodb, v katerih so športniki kariero končali pri 35 letih, potem pa niso znali živeti," o razlogih, zakaj je uspešno športno kariero sklenil že pri 28 letih, razmišlja Primož Čerin, prvi slovenski profesionalni kolesar in prvi Slovenec, ki je slovito francosko pentljo, Tour de France, prevozil do cilja na Elizejskih poljanah v Parizu. Pred njim je čast nastopa na prestižni dirki med slovenskimi kolesarji pripadla samo Ljubljančanu Francu Abulnaru, leta 1936, ki pa je odstopil v 9. etapi. S 56-letnim Čerinom smo se pogovarjali o prehodu med civiliste, ki je bil vse prej kot tekoč, o razlogih za zgodnje slovo od kolesarstva in dveh soimenjakih, eden mu je v veliko čast, drug pa mu greni življenje.
Na dan, ko se na evropskem prvenstvu v Glasgowu na Škotskem najboljši kolesarji stare celine merijo za naslov evropskega prvaka, v 67. ediciji Druge kariere gostimo Primoža Čerina, nekdanjega vrhunskega kolesarja, ki ima, kljub temu da je športno kariero sklenil že pri 28 letih, bogat kolesarski življenjepis.
Med drugim je bil državni prvak, balkanski prvak, med amaterji je zmagal na dirki Po Jugoslaviji, dvakrat je v žep pospravil zmago na jugoslovanski dirki Alpe-Adria. Zmagal je na petdnevni dirki po Venetu, bil šesti v ekipnem kronometru (100 km) na svetovnem prvenstvu, dosegel je etapno zmago na dirki po Avstriji, tretje mesto v generalni razvrstitvi na Dirki po Avstriji, 2. mesto na dirki Giro delle Regione v Italiji, nastopil pa je tudi na olimpijskih igrah v Los Angelesu 1984 (35. mesto na cestni dirki, 9. mesto na ekipnem kronometru na 100 km).
Že v svoji prvi sezoni med profesionalci (1986, nosil je dres ekipe Malvor - Bottecchia) je nastopil na Giru (19. mesto v generalni razvrstitvi) in francoskem Touru, ki ga je končal na 32. mestu. Tri leta pozneje je bil v skupni razvrstitvi v dresu ekipe Carrera Jeans - Vagabond 40. Na svojem računu ima tudi drugo mesto na etapi Vuelte (1988). Bil je prvi, ki je v Sloveniji odprl zasebno trgovino s kolesi in kolesarsko opremo, ki jo z ženo Špelo uspešno vodi še danes.
Če boste v Google vpisali njegovo ime, boste našli tudi kup zadetkov v zvezi z umorom albanskega poslovneža Fatmirja Bajramija (2011). Gre za drugega Primoža Čerina, ki pa je prav tako kot "naš" Čerin kolesar, med drugim tudi zmagovalec največje rekreativne dirke pri nas, maratona Franja. Tokratni gost rubrike Druga kariera o tej temi nerad govori. Rane in težave, ki jih je imel zaradi človeka z istim imenom in priimkom, so preveč pekoče ... Precej raje govori o drugem soimenjaku, Primožu Rogliču, ki ga s svojimi predstavami navdušuje.
"Ko sem leta 1986 dirkal na svojem prvem Touru ob progi ni bilo jugoslovanskih navijačev. Vse, kar je dišalo po domačem na obeh Tourih, ki sem se ju udeležil, sta bila napis Adria, ki je promoviral prikolice, in Avsenikova glasba. Oboje mi je dalo dodatnega zagona."
Dva tedna letošnjega Toura ste spremljali na prizorišču, bili ste tudi na slovenskem ovinku na etapi s ciljem na Alpe d'Huez, kjer je mrgolelo slovenskih zastav, spodbudnih besed, namenjenih Primožu Rogliču, slovenske glasbe … Sami ste dvakrat dirkali na Touru, ste bili deležni jugoslovanske podpore ob progi, je sploh bila?
Kje pa! To so bili povsem drugi časi, na dirki ni bilo ne jugoslovanskih, kaj šele slovenskih kolesarjev. Vse, kar je dišalo po domačem na obeh Tourih, sta bila napis Adria, nekje v bližini so imeli Adrijine prikolice (smeh, op. p.), in Avsenikova glasba. Oboje mi je veliko pomenilo in mi je dalo dodatnega zagona.
S soimenjakom Primožem Rogličem. "Čestitam mu za vse, kar je dosegel na letošnjem Touru. Neverjetno!"
Letošnji Tour je minil v znamenju vašega soimenjaka Primoža Rogliča. Kdaj ste ga prvič ujeli v svoj radar?
Že ko je pristopil k Adrii. Ker se pogosto slišimo, so mi omenili, da imajo nekoga, ki ima fizično potencial, le nad tehniko vožnje niso bili preveč navdušeni. Primož je bil namreč kar naprej na tleh, na treningih in tekmah. So pa poudarili, da gre za izjemno zanimivo osebo, zelo učljivo v primerjavi s številnimi, ki so na kolesu zrasli in mislijo, da znajo vse.
Mislim, da je Primož res poseben tip športnika, ne poznam nikogar, ki bi tako hitro dojel zakonitosti kolesarskega sveta. Niso enostavne, veliko je taktik, raznih komponent, ki ti pomagajo izkoristiti formo. Čestitam mu za vse, kar je dosegel na letošnjem Touru. Neverjetno!
Mislim, da takega fanta ne bomo več dočakali, no, vsaj jaz ga ne bom dočakal. Saj ne rečem, imamo odlične kolesarje, vsi so super fantje, a oni so na kolesu že od nekdaj, Primož pa je vse to osvojil v petih, šestih letih! Fizično je mogoče marsikaj, da pa osvojiš tehniko tako, da se lahko voziš z 90 km/h, je neverjetno.
"Primož je res nekaj posebnega. Mislim, da takega fanta ne bomo več dočakali, vsaj jaz ga ne bom."
Je bila taktika ekipa LottoNL-Jumbo, ki je na Touru ves čas stavila na dva konja, če se lahko tako izrazim, zgrešena?
Definitivno. Če bi Primož imel več pomoči, bi bil zlahka tretji. Tako pa so stavili na domačega tekmovalca (Stevena Kruijswijka), ga postavili za liderja ekipe … Če bi malo drugače razmišljali, če bi imeli več zmagovalne mentalitete, želje po 3. mestu, in če bi se ob razvoju dogodkov odzvali pravilno, bi lahko bilo drugače. Še posebej v etapi, v kateri je Primož zmagal, tam bi Froome lahko nabral večji zaostanek. Lotto je kiksnil tudi na ekipnem kronometru … Se pa strinjam, da so dosegli več, kot je kdo pričakoval, in s tem so lahko zadovoljni.
Kolesarska oprema nekoč in danes je, kot bi primerjali noč in dan. Čerin je na primer svoj prvi Tour prevozil v enem dresu.
Kolesarstvo in pogoji v tem športu so bili v vaših časih povsem drugačni, kot so danes.
Da, to je bil povsem drug svet. Trenirali smo sami, kakor smo vedeli in znali, danes vidim, da je bilo to količinsko preveč. Na leto smo prevozili po 35 tisoč kilometrov in več. Prvo sezono med profesionalci (1986) sem vozil Giro, Tour, ta je takrat potekal brez dneva počitka, Dirko po Švici, vse klasike v Belgiji ... Ko danes gledam nazaj, se mi to zdi povsem nelogično. Danes novinca ne bi poslali niti na eno tritedensko dirko.
S kakšno opremo ste razpolagali?
Čelade smo nosili samo na belgijskih cestah in na etapah s kockami, etape smo si lahko pogledali narisane na listu papirja. O ogledu videoposnetkov in luksuznih avtobusih smo lahko le sanjali. Prevažali smo se s kombiji, na Touru pa z miniaturnimi avtodomi. Ko sem prestopil h Carreri, je bilo udobje že večje, vozili smo se z večjimi avtodomi.
Tudi pralnih strojev za pranje dresov nismo imeli. Prali smo jih na roke. Prvi Tour sem odpeljal z enim dresom, z enimi hlačkami, ki sem jih po vsaki etapi opral in posušil. K sreči je v času Toura vroče, zato s tem ni bilo težav. Težje je bilo na Giru, kjer je bilo hladno in smo drese sušili na luči. Če si pozabil nanj, je dres zgorel.
"Kolesarji iz vzhodnega bloka smo bili kot ovce, kot 'kanon futer' na cesti."
Danes je tudi v ozadju prehrane cela znanost. Kaj ste na dirki jedli v vaših časih?
Pred dirko čim več testenin in riža, na postajah pa smo dobivali majhne sendviče s šunko in sirom, tudi z ananasom, banano, nutello … Prvi napitki so se pojavili šele konec osemdesetih let, ko sem presedlal med profesionalce. Imeli nismo niti merilcev srčnega utripa, polar se je pojavil šele ob koncu osemdesetih let.
Od leta 1988 do 1990 je dirkal za italijanski klub Carrera.
Maserji?
Maserjev, razen na tritedenskih dirkah, nismo imeli, niti jih nismo bili vajeni. Spomnim se, da sem po masaži na dirki naslednji dan čutil večje bolečine, kot bi jih brez masaže. Lahko bi rekel, da smo bili kolesarji z vzhodnega bloka kot ovce …
"Kanon futer"?
Povsem tako, da. Porabili so nas za vse.
Danes je uvrstitev v ekipo za Tour pokazatelj izjemne pripravljenosti, skorajda gre za čast. Vi ste si mesto na Touru prislužili že v svoji prvi sezoni med profesionalci. Kako ste že takrat prišli zraven?
Ne vem, tega sem si močno želel, to je bil moj cilj. Dirke sem spremljal prek časopisov, tudi na manjših dirkah smo se veliko pogovarjali o tem, želeli smo vedeti, kako dirka Bernard Hinault, Eddy Merckx ... Bilo pa mi je v zadoščenje, da sem lahko štartal z njimi.
Če pa sem povsem iskren, niti nisem vedel, kaj me čaka v svetu profesionalnega kolesarstva, enako je veljalo za trenerje. Niso imeli pojma! Šlo je namreč za zaprt krog. Med profesionalce sem si želel zato, da bom doživel nastop na Giru in Touru in na preostalih večjih dirkah, želel sem dirkati z največjimi kolesarji. Ni šlo za denar.
"Ko sem vstopil v svet profesionalnega kolesarstva, nisem imel pojma, kaj me čaka. Sem si pa želel v ta svet vstopiti zato, ker sem si želel doživeti nastop na Touru, Giru, največjih dirkah v svetu kolesarstva ..."
Pot v tujino je bila pred tremi desetletji vse prej kot enostavna.
Da, dolga leta mi v tujino sploh niso dovolili, zato sem že pri 22, 23 letih razmišljal o koncu kariere. Nato mi je predsednik kluba Rog, kjer sem treniral, dal izpisnico iz domačega kluba, kar mi je omogočilo, da sem se za eno sezono preselil med amaterje (v ekipo Fior), medtem ko sem za vstop med profesionalce potreboval še izpisnico iz Beograda. Takrat sem vedel, da poti nazaj ni. Če grem v tujino, se lahko vrnem samo kot civil.
V tujini sem se znašel med samimi tujci. V času Gira in Toura mesec dni nisem slišal niti ene slovenske, jugoslovanske besede. Pri teh letih je bilo to kar zoprno, a sem se navadil in potem ni bilo težav. Je pa res, da me nihče ni spodbujal, bolj kot ne sem bil prepuščen sam sebi.
V njegovi servisni delavnici je tudi pravi mini kolesarski muzej. Lično ima shranjene in razstavljene majice številnih kolesarjev, med njimi tudi Primoža Rogliča, Mateja Mohoriča, Jana Polanca, Kristijana Korena, Vincenza Niballija ...
Prvi novinar, ki je spremljal moj nastop na Touru, je bil Delov novinar Vito Divac, ki je na lastno pest pripotoval v Francijo spremljat Tour. Spomnim se, kako presenečen sem bil, ko sem ga srečal pred hotelom nekje v Alpah, mislim, da je bilo pod Galibierjem.
Zakaj vas je to presenetilo?
Ker me je po moji odločitvi za tujino novinarsko-športni lobi postavil na stranski tir. Češ, da sem se prodal. Takrat je odločitev za profesionalizem pomenila, da si se prodal za denar, čeprav ga, roko na srce, ni bilo prav veliko.
Koliko težja je bila takrat vaša pogodba? Približno, za lažjo predstavo?
Če preračunam iz lir v nemške marke in v evre, bi rekel, da okrog 18 tisoč evrov na sezono. S tem sem si moral plačati vse, tudi prevoz do lokacij, kjer me je pobrala ekipa.
Množice ob progi Toura so tam od nekdaj, kaj pa dopinške kontrole, ste jih bili deležni?
Po mojih opažanjih so bile dopinške kontrole nekaterim namenjene bolj, drugim manj, peščici pa sploh ne.
Hrani tudi rumeno majico Chrisa Frooma, štirikratnega zmagovalca Dirke po Franciji.
S peščico mislite na najboljše?
Da. Države so imele neke svoje šampione in so jih želele ohraniti. Za vse, ki so bili v mojem obdobju v vrhu, se je pozneje, ko so dopinške kontrole poostrili, izkazalo, da so bili vpleteni v nečednosti.
Pred njimi pa so odkrivali v glavnem ovce iz vzhodnega bloka. Treba je bilo dokazati, da se na tem področju nekaj počne. Sam sem bil na Touru 32., pa sem bil na kontroli. A samo med dirko, zunaj sezone nas niso testirali. Dogajale so se tudi menjave krvi, a tega takrat še niso jemali kot doping. Francesco Moser je pozneje priznal, da si je dal zamenjati kri, tik preden je popravil svetovni rekord v vožnji na eno uro.
Kariero ste končali precej zgodaj, pri 28 letih. Ste imeli že takrat jasno vizijo, kaj si želite početi v prihodnje?
Na dirkah in med masažami sem večkrat razmišljal o tem. Prenehal sem dobesedno čez noč …
Kaj je pomenilo kapljo čez rob?
Dojel sem, da bom moral nekatere stvari delati na drugačen način, da bom moral plavati s preostalimi, recimo temu zaplavati v gnojnico ali pa trpeti, biti sam svoj in biti zadovoljen s tem, da pomagam drugim, do vrhunskih rezultatov pa priti vsake toliko, ko bi imel dovolj sreče. To me je začelo žreti, potem sem še padel, opažati sem začel, da imam ogromno dirk na koledarju in da sem v ekipi predviden za "kanon futer", o dopustu sploh nisem mogel razmišljati.
"Ko sem dojel, da bom moral določene stvari delati na drugačen način, da bom moral plavati z ostalimi, recimo temu zaplavati v gnojnico ali pa trpeti, biti sam svoj in biti zadovoljen s tem, da pomagam drugim, do vrhunskih rezultatov pa priti vsake toliko, ko bi imel dovolj sreče, me je to začelo žreti. Takrat sem se odločil, da kariero končam."
Potem pa se je zgodilo, da sem na eni dirki ves brezvoljen štartal, se potem vmes že zmotiviral, nato pa je skupina pred menoj padla, jaz pa z njimi in takrat sem imel vsega dovolj. Direktorju Carrere sem vrnil kolo in se vrnil domov. V ekipi so me sicer prepričevali, naj razmislim, si premislim, pa si nisem. Moram jih pohvaliti, vseskozi so bili zelo pošteni do mene. Plačali so mi vso sezono, čeprav je nisem izpeljal do konca, plačo sem dobil tudi za obdobje, ko sem bil poškodovan …
Skratka, da se vrnem k vprašanju, nisem vedel, kaj bi počel, sem pa vedel, da če se želim postaviti na lastne noge, moram to začeti čim prej.
Preveč nesrečnih zgodb sem videl, zgodb, ko so športniki kariero končali pri 35 letih, pa potem niso znali živeti. Končali so s samomori, alkoholizmom, razpadom družine …
Pred 28 leti ste odprli kolesarsko trgovino, prvo zasebno v Sloveniji, in kolesarski servis. Koliko vam je pri tem poslu pomagalo ime?
V Sloveniji bolj malo, sem pa imel srečo, da so me v tujini imeli radi in da sem pozneje z njimi zelo dobro sodeloval. Na začetku je bilo zelo težko, približno deset let je trajalo, da sva splavala iz hudega.
"Razmišljal sem tudi o tem, da bi delal kot trener, a se z domačimi ekipami nismo mogli dogovoriti."
Ste kdaj razmišljali o trenerskem delu?
Da, razmišljal sem o tem, da bi se vrnil v Rog, da bi na primer treniral mladinsko ekipo, člansko je treniral Polončič, pa se nismo mogli dogovoriti. Zame ni bilo prostora. Poskusil sem tudi v Astri, v svojem prvem klubu, a so me zavrnili, kjer sem se od tam preselil v Rog in je bila med nami neka zamera.
Koliko ste danes še na kolesu?
Danes kolesarim za svoj užitek, pogosto tudi z ženo. Pred svetovnim amaterskim prvenstvom v Ljubljani (bil je 3. v svoji kategoriji, pozneje pa je zaradi izločitve kolesarja pred njim zaradi dopinga napredoval na 2. mesto). Letno naredim med štiri tisoč in pet tisoč kilometrov.
Leta 2014 je na svetovnem amaterskem prvenstvu osvojil 3. mesto, po diskvalifikaciji tekmovalca pred njim zaradi dopinga, je napredoval na drugo mesto.
Je kolesarstvo danes čist šport?
Tekmovalno kolesarstvo je po mojem mnenju precej čisto, se pa v Italiji najde marsikaj, tudi na nižjih stopnjah.
