Prišel je njegov čas za slovo

Valverde o svoji največji zmagi:

"Moj čas je prišel," je dejal 41-letni kolesar Movistarja. Odločitev Alejandra Valverdeja je stoodstotna, kar pomeni, da se bo njegova športna pot zaključila po kar 21 letih profesionalnega kolesarjenja.

"Čeprav sem telesno še vedno dobro pripravljen, nima smisla, da bi še podaljševal kariero. Kaj bi si še želel? Moj čas je prišel," je v radijskem šovu Sports Radiogaceta dejal uspešni Španec.

Sportal Umik človeka, ki je zaznamoval enega od najbolj dramatičnih dni v svetu športa

Zaveda se, da ni več konkurenčen za največje dosežke na Grand Tourih, saj Movistar upe polaga na Enrica Masa, a še vedno meša štrene najboljšim. Na sloviti dirki Tour de France ga ne bomo več videli, zato pa misli usmerja proti španski tritedenski Vuelti: "V zadnji sezoni bi rad užival. Nimam še natančno določeno, kje bom dirkal, a jasno je, da me na Touru ne bo. Rad bi nastopil na Vuelti, prav tako pa bomo preučili traso Gira. Tu so še klasike in vse španske dirke, ki bodo na koledarju."

Po upokojitvi bo ostal del španske ekipe Movistar, saj ga pogodba veže še dve leti. V tem času bo pomagal ekipi na najboljši možni način, zlasti pri učenju mladih kolesarjev. "V tem uživam," izpostavlja priljubljeni španski kolesar, ki ima v svojem arzenalu ogromno kolesarskega študijskega materiala.

Leta 2019 je Valverde na zmagovalnem odru španske Vuelte v središču Madrida stal v družbi dveh Slovencev, zmagovalca Primoža Rogliča in takrat novinca na tritedenski dirki, komaj 21-letnega Tadeja Pogačarja. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kdo sploh je Alejandro Valverde in kako močno je zaznamoval svet profesionalnega kolesarstva?

Valverde se je rodil pred 41 leti v kraju Las Lumbreras v pokrajini Murcia na jugovzhodu Španije.

Njegov oče Juan je bil amaterski kolesar, s kolesarstvom pa se je ukvarjal tudi njegov brat Juan Francisco.

Alejandro je tekmovalni adrenalin prvič okušal na dirki v kraju Jumilla v domači Murcii in dirko končal na drugem mestu. Že naslednji teden je zmagal. Legenda pravi, da je med 11 in 13 letom zmagal na več kot 50 kolesarskih dirkah, zaradi česar si je prislužil vzdevek El Imbatido ali Neporažen.

Na najpomembnejši dirki v svetu kolesarstva, Dirki po Franciji, je bil najvišje uvrščen leta 2015, ko je osvojil tretje mesto. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kalil se je v amaterskih ekipah Puente Tocinos (1989−1998), Banesto Amateur (1999) in Kelme–Costa Blanca Amateur (2000–2001), nato pa v sezoni 2002, pri 22 letih, potrkal na vrata profesionalnega kolesarstva.

Dirkal je za ekipe Kelme–Costa Blanca (2002–2004) in Illes Balears–Banesto (2005–2010), ki se je pozneje preobrazila v Movistar, kjer vztraja še danes.

V karieri Alejandra Valverdeja ni manjkalo izstopajočih dosežkov, in tudi ne padcev ter z dopingom povezanih namigovanj.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Zloglasni hladilnik "dopinškega" zdravnika Fuentesa

V sezonah 2010 in 2011 ni tekmoval, saj je moral odslužiti dveletno kazen zaradi kršitev, povezanih z dopingom, čeprav nikoli ni bilo povsem jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Dlje časa so ga povezovali s španskim "dopinškim" zdravnikom Eufemianom Fuentesom in mu leta 2008 sodelovanje tudi dokazali. Vzorec, ki so mu ga predstavniki italijanske protidopinške agencije odvzeli na prost dan Dirke po Franciji, ko je ta zavila v Italijo, so primerjali z vzorci, ki so jih našli v več kot 200 vrečkah krvi in plazme v Fuentusovem zloglasnem hladilniku (Operación Puerto). Vzorci so se ujemali.

Povezovali so ga z "dopinškim" zdravnikom Eufemianom Fuentesom. Valverde je bil zaradi zlorab, povezanih z dopingom, suspendiran v sezonah 2010 in 2011. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Po dolgotrajnem sodnem žongliranju o vprašanju pristojnosti, so Valverdeju naložili dveletno prepoved tekmovanj in mu izbrisali vse dosežke v letu 2010, vključno z zmago na Dirki po Romandiji. Španec je kazen zelo tiho in diskretno odslužil kazen ter se leta 2012 vrnil v karavano. Pri Movistarju so ga pozdravili odprtih rok. O tej temni epizodi svojega življenja ne želi govoriti, se pa trudi, da bi spomine nanjo izbrisal z izjemnimi dosežki.

In teh ni bilo malo. Že leta 2011, leto po suspenzu, je zmagal na etapi dirke Pariz−Nica in tudi na etapi francoskega Toura, leto pa sklenil s skupno drugim mestom na španski tritedenski dirki Vuelta in bronom na svetovnem prvenstvu.

Julija 2017 je grdo padel na uvodni kronometrski etapi Dirke po Franciji, tako da se je moral od dirke posloviti. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

14 mesecev po hudem padcu na Touru do naslova svetovnega prvaka

Ko je leta 2017 v ovinku razmočenega asfalta na uvodnem kronometru Dirke po Franciji grdo padel in si huje poškodoval koleno, ga je marsikdo odpisal, a se je vrnil še močnejši.

Septembra 2018, 14 mesecev po padcu na Touru, je pri 38 letih doživel največji uspeh v svoji karieri – v Innsbrucku v Avstriji je na zahtevni, kar 258,5 kilometra dolgi trasi, osvojil svoj prvi in edini naslov svetovnega prvaka v cestni vožnji.

Kako močno si je želel tega naziva, so videli vsi, ki so ga spremljali v cilju, kjer je kar hitel objemati vse ljudi, ob tem pa še glasno vzklikal. "Velikokrat sem jokal, moram pa priznati, da je zelo čustveno, ko postaneš svetovni prvak. Celo večnost sem lovil zlato medaljo. Imel sem jih šest, nikoli pa ne zlate," je hitel pripovedovati v cilju ter se zahvaljevati španski ekipi.

Septembra 2018, 14 mesecev pozneje, je v Innsbrucku v Avstriji osvojil svoj prvi in edini naslov svetovnega prvaka. Foto: Vid Ponikvar

Medaljo mu jo podelil trikratni svetovni prvak Peter Sagan. Foto: Vid Ponikvar