Ponedeljek, 18. 6. 2018, 18.03
6 let, 5 mesecev
Boštjan Mervar
Nekdanji trener najbolj vročega slovenskega kolesarja je v strojništvu ujel zadnji vlak
Boštjan Mervar je eden ključnih mož v kolesarski preobrazbi Primoža Rogliča. Čeprav je konec lanskega leta zajadral v povsem drugačne vode, dirke Po Sloveniji, ki jo je zaznamoval na prav poseben način, s tremi rekordi, tudi letos ni izpustil.
Boštjan Mervar je bil pri ekipi Adria Mobil eden prvih trenerjev Primoža Rogliča. 45-letni Boštjan Mervar je tesno povezan z dirko Po Sloveniji. Nastopil je že na prvi izvedbi leta 1993, v statističnih kategorijah pa kar na treh področjih zaseda prvo mesto. V žepu ima največ etapnih zmag (sedem), medtem ko ima njegov nekdanji varovanec Primož Roglič tri, največ kilometrov je odpeljal v rumeni majici vodilnega v skupni razvrstitvi (950 km), lahko pa se pohvali tudi z najvišjo povprečno hitrostjo. Prolog v Novi Gorici je leta 1999 odpeljal s povprečno hitrostjo 56,6 kilometra na uro.
Mervar je kariero, v kateri je vozil za ekipe Krka - Telekom Slovenije, Formaggi Pinzolo in Perutnina Ptuj, sklenil leta 2007, od takrat pa opravljal delo trenerja v klubu Adria Mobil. Od leta 2007 do leta 2013 je bil pomočnik športnega direktorja in trener ekipe, leta 2014 pa je prevzel položaj športnega direktorja. Od konca lanskega leta je kot tehnolog zaposlen v podjetju Adria.
Pred letošnjo dirko je večina zvenečih imen kot favorita za zmago v skupni razvrstitvi omenjala Primoža Rogliča in izkazalo se je, da so imeli prav. Vi ste bili njegov prvi trener.
Da, najprej se je sicer želel pridružiti Rogu, kjer so mu samo pripravili načrt treningov, potem pa je prišel k nam v Adrio Mobil. Naučil sem ga dirkanja, taktike, njegov trener, ki mu je pisal načrte, pa je bil Miran Kavaš.
Roglič je na jubilejni 25. dirki Po Sloveniji upravičil pričakovanja.
Kako danes gledate nanj, kje so njegove omejitve?
Pozna se mu, da športne kariere ni začel kot kolesar, ampak je na kolo presedlal s skokov. Mogoče je to dobro, mogoče ni, je pa prav zaradi skokov bolj eksploziven, še posebej glede na svojo težo in višino. Če bi bil prej kolesar, ne bi negoval teh hitrih vlaken. Drugače je vzel ta šport.
Kje so njegove omejitve?
Morda mu manjka samo še to, da "natrenira" glavo, ki je ključna pri tritedenskih etapnih dirkah. Tam je ključno, da si tri tedne maksimalno osredotočen. Takoj, ko narediš eno napako, je zgodba končana.
Primož si je lani izbral nekaj etap na Touru, kjer je stavil na rezultat, vse preostalo pa je vzel bolj tako, z možgani na pašo in ni bil pod takim pritiskom. Biti tri tedne zbran pa je zelo naporno.
Da bi bil sposoben zmagati na tritedenski dirki, jih moraš odpeljati nekaj in si pridobiti izkušnje ter podaljševati koncentracijo. To pa vsekakor ni preprosto.
Decembra lani ste se poslovili s položaja športnega direktorja kolesarske ekipe Adria Mobil. Kaj je bil razlog za takšno karierno spremembo?
Za spremembo sem se odločil predvem zato, ker nisem čutil, da bi delo, ki sem ga opravljal v kolesarstvu, lahko opravljal do konca delovnega obdobja. Da bi na primer do 65. leta moral hoditi naokrog, vse konce tedna preživljal na dirkah in podobno. Vedel sem, da bom, če se želim lotiti nečesa drugega, najprej moral pridobiti izkušnje. Mislim, da sem se v zadnjega pol leta že naučil ogromno in ujel zadnji vlak za delo v strojništvu.
Mervar je kolesarsko kariero sklenil leta 2007, od takrat pa opravljal delo trenerja v klubu Adria Mobil. Od leta 2007 do leta 2013 je bil pomočnik športnega direktorja in trener ekipe, leta 2014 pa je prevzel položaj športnega direktorja. Od konca lanskega leta je kot tehnolog zaposlen v podjetju Adria.
Po izobrazbi sem diplomiran inženir strojništva in trenutno delam v podjetju Adria, v sektorju Tehnologija in investicije, kot tehnolog na vanih, avtodomih, ki so predelani iz kombijev.
Višjo šolo sem končal že pred desetimi leti, visoko pa pred tremi leti. V času svoje kolesarske kariere sem študiral bolj počasi. Moj trener ni odobraval kombinacije športa s šolo. Postavil mi je celo ultimat in moral sem se odločiti za eno stvar. Takrat sem izbral kolesarstvo. Občasno sem moral celo lagati, da hodim k zobarju, v resnici pa sem bil na predavanjih.
Danes je seveda glede tega povsem drugače. Kolesarje spodbujam, da študirajo, zraven pa še trenirajo. Kdor ima zapolnjen urnik, nima časa za neumnosti (smeh, op. p.).
Čeprav ste se od kolesarstva poslovili, ste še vedno nekako zraven. Tudi na dirki Po Sloveniji. Kaj počnete?
Da, za nekaj fantov pri Adrii Mobil še vedno pišem načrte treningov, tako me je prosil Bogdan Fink, na dirki Po Sloveniji pa sem bil predvsem vez med menedžerjem, ki se je dogovarjal z ekipami, in Bogdanom. Bil sem v stiku z ekipami, koordiniral sem ekipo za radio, urejal dovoljenja in podobno.
Organizator si je prizadeval, da bi na dirko Po Sloveniji pripeljali tudi Nizozemca Toma Dumoulina, lanskega zmagovalca Gira in svetovnega prvaka v kronometru.
Ste si letos prizadevali še za kakšno posebno ime? Pa ne da jih že zdaj ne bi bilo v izobilju.
Da, z ekipo Sunweb smo se pogovarjali, da bi v Slovenijo pripeljali Toma Dumoulina, pa se potem to ni zgodilo. Mislim, da je trenutno na višinskih pripravah za Tour.
V statističnih kolonah slovenske pentlje ste prvi kar v treh kategorijah. Kot zmagovalec največ etap (7), nosilec rumene majice največ kilometrov in kolesar z največjo povprečno hitrostjo na prologu. Kakšni so vaši spomini?
Predvsem na to, da sem sedemkrat zmagal, pa da sem bil še več kot desetkrat na etapi drugi. Velikokrat je šlo za centimeter, zmag bi lahko bilo še več.
Spomnim se, da mi Beltinci nikoli niso bili usojeni, če je bil tam šprint, sem bil vedno drugi. Velikokrat sem zmagal v Novem mestu, pa v Novi Gorici, Ljubljani, Hrastniku in leta 2002 v Kranju z vmesnim vzponom na Vršič.
Zadnja leta je kolesaril zgolj z gorskim kolesom, specialko pa si je kupil zaradi sina.
Kaj so vam te etapne zmage prinesle?
Samo to, da sem zadovoljil cilje ekipe, ki mi je pomagala in verjela vame. Pred dirko Po Sloveniji sem vedno čutil pritisk in odgovornost. Želel sem si zmagati vsaj na eni etapi.
Katera zmaga vam pomeni največ?
Vse zmage v Novem mestu. Ko zmagaš pred domačim občinstvom, je to vredno največ, vsi te pridejo spodbujat, starši so v cilju …
Leta 2007 ste kolesarsko kariero končali. Koliko ste danes še na kolesu?
Zadnja leta razen na gorskem kolesu nič, sem si pa pred kratkim kupil specialko, pa še to bolj zato, da bom lahko svojega sina, ki trenira kolesarstvo, spremljal na treninge na Otočec. Tako ga bom lahko marsikaj naučil. Sin je zelo resno zgrabil kolesarstvo, pa ga v to nihče ni silil. Že od malega ga je to zanimalo.