Dopinški grešniki na prvih straneh, zmaga pa je komaj vredna omembe

Marko Baloh je eden tistih ljudi, ki bi, če bi slučajno kdaj povišali ton glasu, šokirali okolico. Tudi na RAAMu, najtežji kolesarski preizkušnji na svetu, ki menda najbolj razgali človeški značaj, ni nikoli kričal na svojo ekipo. Raje bi se znesel sam nad sabo kot pa nad drugimi. 48-letni Baloh je oče treh otrok, kolesarski trener, aktualni svetovni prvak v 24-urnem kronometru (zmagal je z rekordom trase, 808 kilometri) in lastnik številnih rekordov. Nastopil je na sedmih dirkah RAAM, leta 2008 je v dvojici s Tomažem Perčičem zmagal, njegov najboljši individualni čas na 4835-kilometrski dirki pa je devet dni in dve uri.

Vemo, kaj pomeni, če naslov svetovne prvakinje osvoji Tina Maze, kako pa odmeva naslov svetovnega prvaka v 24-urnem kronometru? Če ga ocenjujem glede na objave v medijih, gre kar za precej odmeven dosežek, če pa ga ocenim s svoje perspektive, je to zgolj ena izmed dirk. Osebno mi več pomenijo nekateri drugi rezultati, na primer lanska zmaga na dirki Silver State 508, ki v svetu ultrakolesarskih preizkušenj velja za klasiko, hkrati pa je tudi prva kvalifikacijska dirka za RAAM (Race Across America – dirka čez Ameriko, op. a.).

Me je pa tokrat s čestitko počastil sam predsednik državnega zbora Milan Brglez.

Ne pa predsednik Borut Pahor? Ne, ta se ni spomnil. Se je pa tako kot vedno name spomnil Jože Mermal iz BTC Cityja.

Se pa spomnim zanimivega dogodka pred leti, ko je predsednik Danilo Türk na sprejem povabil Jureta Robiča, ki je na RAAMu tisto leto odstopil, mene, ki sem bil na dirki tretji, pa ne. Ob to sem se na svoj način obregnil na družbenih omrežjih in že naslednji dan dočakal klic iz urada predsednika države, zakaj se pritožujem. Ko sem jim pojasnil zadevo, so tudi mene povabili na sprejem (smeh, op. a.). Predsednik se je tudi pozanimal kako in kaj, tako da imam lepe spomine. Prejle smo pogovor neformalno začeli z odnosom med veslačema Luko Špikom in Iztokom Čopom (intervju se je zgodil na isti dan, ko je Špik napovedal slovo od tekmovalne kariere, op. a.), ki je kljub enakim dosežkom v določenem obdobju v javnosti odmeval različno. Zdi se, da tudi vajin z Juretom Robičem. Nista sicer dirkala za isto ekipo, sta pa bila istočasno na sceni. Kakšen je bil vajin odnos in kako ste občutili to dvojno pojmovanje vajinih dosežkov? Z Juretom sva bila na začetku najine kariere res zelo dobra prijatelja, potem pa bolj kolega, pa ne vem, zakaj.

Začelo se je takrat, ko sva prvič istočasno vozila na RAAMu. Jure je malce zamrznil odnose in ko sva se pozneje večkrat pogovarjala o tem, je trdil, da je to zahtevala ekipa. Ne vem.

Je pa hkrati tudi res, da je on takrat presedlal med profesionalne kolesarje, jaz pa sem še vedno hodil v službo in niti nisem imel toliko časa za skupne treninge.

Še vedno sva se sicer družila, ampak na dirkah sva vozila vsak zase, kar je logično.

Sva si pa, če je prišlo do težav, nesebično pomagala. Jaz sem mu na primer posodil mehanika, on pa je bil meni pripravljen posoditi zdravnika.

Medijska pozornost je bila vedno bolj usmerjena v Jureta kot v vas. Zakaj mislite, da je bilo tako? Zaradi njegovega značaja? Morda. Kar pa zadeva uspehe, je res, da je bil na RAAMu uspešnejši od mene, a na drugih dirkah so bili dosežki na moji strani.

Lani ste pustili redno službo v javni upravi, za katero ljudje pravijo, da svoje zaposlene ščiti kot kočevske medvede, in se podali na negotovo pot kolesarskega trenerja. Ko sva se januarja nazadnje pogovarjala, takrat ste se ravno vrnili iz Omana, ste dejali, da se vam ta odločitev finančno še ne pokrije. Se vam zdaj že? Da, zdaj sem približno na isti finančni ravni kot prej.

Kako težka je bila odločitev za ta korak? Ste preračunali vse pluse in minuse? Res je bila. Posvetoval sem se z ženo, ki je bila do tega razumevajoča in me je pri tem podpirala. No, sem pa s tem precej presenetil svojo mamo. Kar solze so jo oblile, ko sem ji povedal.

Še vedno večinoma trenirate s tujimi kolesarji? Še vedno. Za tujino sem sicer za svoje storitve postavil neko srednjo ceno, ki pa je, kot kaže, za slovenski trg previsoka. Sicer pa v primeru zanimanja ceno pogosto tudi znižam.

Koliko strank imate trenutno? Na vaši spletni strani ste zapisali, da sta meseca oktober in november najboljša za začetek kolesarskih priprav. Se pravi, da zdaj pričakujete naval? Trenutno jih imam pet. Dva izmed njih, Američan in Avstralec, se pripravljata na RAAM, idealno pa bi bilo, če bi jih imel deset.

Med vašimi varovanci je tudi Anna Mei, italijanska kolesarka, ki je pred kratkim postavila svetovni rekord na tisoč kilometrov. Kako jo je bilo spremljati ob stezi, kjer je 24 ur doživljala vzpone pa tudi padce? Naporno. Na stezi je prekolesarila štiri tisoč krogov, dolgih 250 metrov.

Na katerem krogu se ti začne mešati, če se izrazim povsem po domače? (smeh, op. a.) Saj se ti niti ne. Na tej isti stezi sem tudi sam postavil 24-urni rekord, tako da sem vedel, kaj se dogaja.

Anna je sicer ta rekord nekoč že naskakovala, a se je ustavila pri 904 kilometrih, zato jo je tokrat skrbelo. Neupravičeno.

Podrla je kar štiri rekorde od petih zastavljenih. Tudi na 100 in 200 milj ter 12 ur, potem pa jo je zdelala prebava. Ta dostikrat odloča. Kalorije, ki jih porabiš, moraš nekako spraviti v telo. Prazna vreča ne stoji pokonci. Dobro voljo pa je kljub temu ohranila vse do konca.

Zdaj si je vzela nekaj časa premora od kolesarstva, vendar še vedno sodelujeva.

Letos ste RAAM prvič okusili v trenerski koži. Večina športnikov, ki se preusmeri v trenerske vode pravi, da je to neskončnokrat težji izziv. Je bil tudi za vas? Da. Težje je. Zdaj še bolj cenim ekipo, ki me je spremljala vsa ta leta.

Prihodnje leto si želite spet sami nastopiti na dirki čez Ameriko (RAAM). Na spletu že zbirate sredstva za financiranje odprave. Kako uspešni ste in ali ste razmišljali, da bi jih zbirali na eni od platform za množično financiranje? Tako kot ste to počeli, ko ste želeli vašo avtobiografsko knjigo Nedokončana zgodba izdati v angleškem jeziku. Videl sem, da so se za takšno obliko zbiranja odločile naše alpske smučarke (na spletni platformi zbirajo sredstva za financiranje fizioterapevtov , op. a.), vendar se sam za to vsaj za zdaj nisem odločil.

V bistvu se zbiranja še nisem prav intenzivno lotil. Bilo bi sicer lepo, če bi imel zadevo finančno urejeno že do decembra (dirka je na sporedu junija 2016, op. a.), ampak za zdaj mi to ni še nikoli uspelo.

Koliko potrebujete? Najmanj 40 tisoč evrov. Za štartnino, ki je vredna štiri tisoč evrov, za letalske vozovnice, spremljevalna vozila …

Kaj vas vleče nazaj na RAAM? Prihodnje leto bo to že vaš osmi nastop na tej dirki. Kaj pa vem, rad bi …

Zmagal? Da, ampak to se čudno sliši. Bolj mi gre za to, da bi enkrat rad odpeljal optimalno dirko. Vem, da je Christoph Strasser v idealnih razmerah dirko sposoben odpeljati v manj kot osmih dneh in da sem po tej plati težko konkurenčen.

Upam si napovedati, da bi RAAM prevozil v osmih dneh in pol, če se mi vse poklopi, morda celo blizu osmih. Pa vendar, zadovoljen bi bil že s tem, da bi odpeljal najboljšo dirko v življenju.

Je pa zanimivo, ko sem leta 2006 zaključil svojo prvo dirko, sem si rekel: Nikoli več. Pa poglejte zdaj (smeh, op. a.). Potem pa se vrneš domov in vidiš, kaj vse bi se dalo izboljšati, te hitro vleče nazaj. Na zadnjih dirkah, ko sem končal kot tretji, pa sem že na zmagovalnem odru razmišljal o tem, kaj bi lahko naredil drugače.

Kje še imate rezerve? Morda v tem, da bom imel vrhunskega šefa ekipe, oziroma se z njim še dogovarjam. Američan Kerry Ryan, letos je z mano nastopil na Dirki okrog Slovenije (DOS), je izredno izkušen in upam, da bo pristal na to, da bi bil prihodnje leto na RAAMu vodja moje ekipe.

Njegova teorija je, da bolj ko počivaš na začetku, več lahko potegneš iz sebe na koncu.

Pa je na vseh RAAMih kriza na isti dan? Da, približno. Prva dva dneva je čisti užitek. Včasih me kdo vpraša, zakaj se hodim mučit. Pa saj se ne, mučenje je samo zadnja dva dneva. Tudi za ekipo.

Menda nikoli ne povzdigujete glasu. Do zdaj še ne (smeh, op. a.) Raje mučim sam sebe.

Ko ste se leta 2013 odpravljali na RAAM, ste dejali, da ta dirka za vas pomeni 22 ur užitka na dan, 22 ur na dan početi tisto, kar počnete najraje, kolesarite. Res je, tistih devet dni je nekaj najlepšega, tudi deset mesecev priprav je luštnih, povsem druga zgodba pa je zbiranje denarja. To mi povzroča največ stresa.

Ali občutite pritisk sponzorjev, da bi šli tudi z glavo skozi zid? To niti ne, večji pritisk je to, da običajno še maja ne vem, ali bom uspel zbrati dovolj sredstev ali ne. Tako smo na primer leta 2006, ko sem videl, da ne bom uspel zbrati dovolj denarja, odpovedal avtodom in se v ZDA odpravil samo s štiričlansko ekipo. Z dvema Američanoma sem se dogovoril v ZDA in je kar nekako šlo. Je pa res, da moram, namesto da bi razmišljal o tem, kako bom treniral, razmišljati predvsem o tem, kako naj zberem še tistih nekaj tisočakov, ki mi še vedno manjkajo.

Kaj je največji stres na dirki? Ga ni. Ko enkrat sedeš na kolo, je vse v najlepšem redu. Kamenje se še kar lep čas kotali z ramen. Bolečine sicer so, a se jih navadiš.

O tem ste pisali v vaši knjigi. Da te RAAM nauči vztrajati kljub bolečini. Da. Največ težav je z bolečinami v zadnjici. Ker tega ne veš, te najbolj "ubije" na prvem RAAMu. Ne vem, zakaj je tega toliko, morda zaradi cest. Noben sedež in nobene hlače ti pri tem ne bodo pomagale (smeh, op. a.)

Mnogi so me spraševali, kaj storiti, da se temu izogneš. Nič, samo navadiš se. Je pa res, da sem kljub temu imel ogromno težav na svojem sedmem RAAMu, ko sem bil zaradi bolečin že tik pred odstopom. Eno postajo sem praktično odpeljal stoje, se prijokal do spremljevalnega avtomobila in ženi povedal, da se tega ne grem več. Potem so me začeli prepričevati. Najprej vodja ekipe, ki mu ni uspelo, potem pa mi je neka Američanka, prav tako žena kolesarja, z besedami na lep način prepričala. Oba sva se zjokala, ponudila mi je antibiotične kreme, s katerimi smo premazali zadnjo plat, pa je spet kar nekako šlo.

Čudežne kreme. Jih imate še? (smeh, op. a.) Seveda.

Kako to, da kljub uspehom niste vztrajali v kolesarstvu in ste se zaposlili v javni upravi? Zato, ker tam ni bilo denarja. Dve leti sem še vozil za KK Krka, tam je bilo še najbolj profesionalno urejeno in smo dobivali plačo, povprečno slovensko plačo. Pa tudi s premijami se je dalo nekaj zaslužiti.

Ko so na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih ukinili ekipni kronometer, jaz pa sem bil specialist ravno za to disciplino, mi je začelo zmanjkovati motivacije, poleg tega sem vedno bolj razmišljal o prihodnosti. O tem, da bi se vpisal na fakulteto in sem tudi se.

Ko sem pri 29 letih dobil priložnost v Novi Ljubljanski banki, sem jo sprejel in se zaposlil. Sem pa zraven še vedno tudi treniral.

Kako ste iz nekaj ur trajajočih dirk preskočili v 12- ali 24-urne dirke? Zaradi RAAMa. Z Juretom sva že leta 1992 gledala film o prvem Avstrijcu, ki je zmagal na tej dirki, Franzu Spillauerju, in se navdušila, a kar nikoli ni bilo časa. Takrat sem poleg službe še vedno vozil za razne manjše klube in hodil na dirke. No, ko pa se je leta 2000 Fredi Virag kot prvi Slovenec udeležil RAAMa, me je prijelo.

Do takrat še nikoli nisem slišal zanj, a sem se kar zapeljal do Idrije, kjer je živel. Bil je zelo prijazen in pripravljen pomagati. Ko sem mu povedal, da se želim kvalificirati na RAAM, me je vprašal, ali imam posebno krmilo za kronometer. Ker ga nisem imel, je šel takoj v klet, ga razstavil s svojega kolesa in mi ga podaril. Kar nisem mogel verjeti.

Takrat sem se tudi kvalificiral. Kvalifikacije sicer veljajo tri leta, jaz pa sem si začrtal, da se na RAAM odpravim leta 2001. Pa nisem šel. Finančno se mi kar nekako ni izšlo. Pripravljen pa sem bil odlično. Tako sem šel na dirko čez Alpe in 24-urno v Avstriji ter osvojil prvo in drugo mesto.

Leta 2001 sem si rekel, RAAM mi očitno ni naklonjen, grem raje na svetovno prvenstvo. Ravno na dan, ko sem pripravljal prtljago, me je poklical kolega, naj kar neham zlagati v kovček, še prej pa naj prižgem televizijo. To je bilo 11. septembra, na dan terorističnega napada na ZDA. Kar nisem mogel verjeti. Seveda nisem šel.

Sem pa leta 2002 v Novem mestu postavil svetovni rekord v 12-urni vožnji na čas. Tudi to je bilo medijsko precej odmevno, čeprav mi osebno drugi dosežki precej več pomenijo.

Kaj se dogaja v glavi, medtem ko vozite 24-urni kronometer? Drama? Dolgčas? Niti ne. Če dirkam, je drugače, ker sem obkrožen s kolesarji in razmišljam samo o tem, kako se jih otresti ali jih dohiteti.

V cilju svetovnega prvenstva v ZDA ste povedali, da zmago posvečate očetu, ki je pred mesecem dni umrl za posledicami tumorja na možganih. Za vami je brez dvoma težko leto. Je bilo kolo tisti odmik, ki vas je vsaj nekoliko razbremenil? Da, "bicikel" me je reševal. Treniral sem sicer toliko, kot sem si zamislil, sem pa izpustil nekaj dirk. Nameraval sem naskakovati Strasserjev 24-urni rekord na cesti – prej ga je imel Jure, pa se ga kar nisem hotel lotiti – za kar moraš biti stoodstotno prepričan vase. Jaz pa letos preprosto nisem bil z glavo pri stvari.

Sem bil pa dovolj pripravljen za nastop na svetovnem prvenstvu, odločitev se je izkazala za pravo.

Je bil oče velik kolesarski oboževalec? Da, vse je spremljal pa tudi zaskrbljen je bil precej. Da se mi ne bi kaj zgodilo, ko pa me doma čakajo trije otroci. Precej ga je prizadelo, kadar so mediji omenili Jureta, name pa pozabili.

Skleniva pogovor z RAAMom. V knjigi ste zapisali, da je to šola za življenje. Kaj je ta šola dala vam? Vztrajnost. Da veš, da če si nekaj zadaš, se te poti tudi držiš.