Sobotni intervju
Anže Kopitar
Sobota, 31. 8. 2019, 4.05
9 mesecev, 2 tedna
sobotni intervju: anže kopitar
Anže Kopitar se ne želi spet znajti v "lanskem zosu" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,27
1
Anže Kopitar se v začetku tedna spet odpravlja čez lužo, čaka ga 14. sezona lige NHL, v kateri od začetka igra za Los Angeles Kings.
Bolj kot se poletje bliža koncu, bližje je novo slovo trenutno edinega slovenskega NHL-ovca Anžeta Kopitarja od domovine. V že 14. sezono lige NHL se odpravlja mentalno spočit in fizično najbolje pripravljen v zadnjih petih letih. Kje bo po karieri njegov dom, še ne ve, si pa želi upoštevati nasvet kolega veterana in v hokejskem mehurčku vztrajati še lep čas.
"Takrat sploh nisem razmišljal o tem, da mi v ligi NHL ne bi uspelo," se leta 2006 in premiernega odhoda v najkakovostnejšo hokejsko ligo na svetu spominja Anže Kopitar. Bogatejši za 13 let izkušenj iz NHL s ponosom gleda na prehojeno pot, a ne želi spati na starih lovorikah. Ko smo ga ujeli po enem od zadnjih treningov na ledu blejske dvorane, zadnja leta njegovi tradicionalni pripravljalni poletni bazi, je ponovil, da želi še enkrat doživeti občutke ob dvigu Stanleyjevega pokala. Slavljenec, pred tednom dni je praznoval 32. rojstni dan, se je ob hokeju in zahtevni vlogi kapetana razgovoril tudi o življenju v hokejskem mehurčku, premagovanju slabih dni, družini, Sloveniji …
Velik del poletja je preživel na ledu blejske dvorane. Najprej je s Tomažem Razingarjem tam gostil hokejsko akademijo, pozneje, tudi v družbi reprezentantov Roka Tičarja in Žige Jegliča, treniral za novo sezono.
V ponedeljek se vračate čez lužo, v 14. sezono lige NHL z Los Angeles Kings. Se spominjate občutkov, ko ste se leta 2006 prvič odpravljali na največjo klubsko hokejsko sceno?
Morda sem bil malo naiven, a precej samozavesten. Spomnim se, da takrat sploh nisem razmišljal o tem, da mi v ligi NHL ne bi uspelo. Vedel sem, da kakovost imam, moral pa sem to še dokazati. Zdelo se mi je, da bo, če bom pokazal, kar znam, dovolj, da jih bom prepričal.
Izteklo se je zelo dobro. Za menoj je zdaj res že kar lepo število let v ligi NHL. Nekako sem kar ponosen na to, kar sem v 13 letih tam dosegel.
Je bilo težje oditi kot "mulc" na neznan NHL-teren z vedenjem, da se bo treba dokazati, a brez odgovornosti vodje, ali je težje danes, ko imate kot kapetan na svojih plečih velik del odgovornosti?
Nikoli mi ni bilo težko iti. So pa danes zagotovo drugačni občutki, ko odhajam. Prvo, drugo leto, ko še ne veš povsem, kako stojiš, kako se bo vse skupaj odvilo, si morda nekoliko v nevednosti. Kar se tega tiče, je danes pri meni zagotovo več varnosti.
Je pa res, da je danes na meni drugačen pritisk, kot je bil prej. Biti kapetan, sploh po taki sezoni, kot je bila lanska, ni lahko. Zavedam se, da bodo od mene veliko pričakovali. To mi je povsem jasno. Ne nazadnje tudi sam od sebe pričakujem veliko.
Vračam se z velikim veseljem, saj vem, da so za menoj zelo dobre priprave. Zdaj bo treba iti na led in odigrati, kot je treba.
"Spomnim se, da takrat sploh nisem razmišljal o tem, da mi v ligi NHL ne bi uspelo. Vedel sem, da kakovost imam, moral pa sem to še dokazati;" pravi o prvem odhodu v NHL leta 2006.
"Treba bo spet zgraditi kulturo, kot smo jo imeli pred sedmimi leti", večkrat poudarjate.
Da. Kar se tiče pričakovanj, tako individualnih kot klubskih, se ni spremenilo veliko. Vedno vsi stremimo k zmagam. Lanska sezona je bila slaba, to je dejstvo, tako da bomo letos morali nekako ugotoviti, kaj narediti, da se ne bomo znašli v takšnem "zosu", kot smo se lani.
Zamenjali smo trenerja. On bo zagotovo prinesel nekaj svežine. Veliko pa bo na nas igralcih, da se sestavimo skupaj, kot se moramo, da bomo sledili pravi smeri. Izkušeni bomo morali potegniti voz, mlajši pa ga bodo morali od zadaj še bolj potiskati.
Kralji imajo še tretjega trenerja v treh letih. V novi sezoni jih bo vodil Todd McLellan.
Lepo bi bilo, da bi dobro začeli sezono, saj je potem lažje. Samozavest se dvigne, kemija se izboljša, pride še več uigranosti ... Resnično si ne želimo, da bi se spet hitro znašli v neki luknji, iz katere bi morali nato plezati. Upam, da smo vsi imeli dobre priprave, da so se vsi tudi spočili in da se bo sezona začela bolje, kot se je lani.
"V Los Angelesu je vse lepo in prav, dobro mesto, lepo vreme, plaže in vse, a ko pridem v Slovenijo, se zame čas malo ustavi."
Sta bila z novim trenerjem Toddom McLellanom med vašim bivanjem v Sloveniji v stiku?
Nekajkrat sva se slišala, a nič konkretnejšega. Povedal sem mu, da bom tu celotno poletje, on mi je dejal, naj se dobro spočijem in naj bom ob vrnitvi pripravljen. Za poglobljene pogovore bo še čas.
Koliko ste se v Sloveniji, kamor se vračate po vsaki sezoni, mentalno spočili?
Zelo. Zagovarjam to, da je treba malo spremeniti okolje. Saj je v Los Angelesu vse lepo in prav, dobro mesto, lepo vreme, plaže in vse, a ko pridem v Slovenijo, se zame oziroma za vso družino čas malo ustavi, tu najdem več miru. Tempo življenja je precej počasnejši. Kljub zahtevnim pripravam sem pred odhodom mentalno spočit.
Greste lahko na Bledu v miru na pijačo, se je obleganje umirilo ali ga je še veliko?
Včasih je bilo precej bolj "noro", danes ga ne občutim več toliko. Na Bledu smo zdaj že osem let, tako da so se me ljudje že malo navadili.
(Ravno ko je beseda tekla o tem, ali si lahko v miru privošči sprehod in pijačo, je prejel dve prošnji za fotografijo, op. p.).
Da, tudi to se še zgodi, a lokalcem je zdaj že samoumevno, da se tudi jaz kdaj sprehodim tu. Je pa res, da se ne izpostavljam preveč. Nekoč sem naredil napako in šel na blejsko noč. Lahko si predstavljate, da sem hitro zapustil promenado.
Golf in dobrodelnost z roko v roki
Danes bo na Bledu 9. dobrodelni golf turnir, ki ga zadnja leta z roko v roki organizirata Anže Kopitar in poslovnež Joc Pečečnik. Tudi tokrat bosta s Fundacijo Rdeča žoga zbirala humanitarna sredstva za ljudi v stiski. Lani so na dražbi s številnimi artikli znanih športnih imen zbrali rekordnih 164 tisoč evrov, do zdaj so že skoraj pol milijona evrov.
"V ZDA je dobrodelnosti res veliko, precej več kot tu. Kingsi imajo svojo fundacijo, v okviru katere poteka več akcij, tudi golf turnir. Jaz sem ga nekoliko prekopiral in prinesel v Slovenijo, kjer se je lepo prijel. Tudi na to sem zelo ponosen in sem zadovoljen. Pomagati je treba. Nekaj zagotovo pomagamo. Bolje kot nič."
"Morda se bo slišalo klišejsko, a Slovenija je ena od najlepših držav na svetu. Če se gremo turizma, se moramo zavedati, kaj bo to s seboj prineslo."
Koliko se je Slovenija, pa tudi Bled, kjer poleti živite zadnja leta, od vašega odhoda spremenil/a?
Veliko se je spremenilo, sploh ker toliko gradimo na turizmu. Morda se bo slišalo klišejsko, a Slovenija je ena najlepših držav na svetu. Turizem seveda prinese večjo gnečo, ki mene niti toliko ne zmoti, saj sem je vajen iz Los Angelesa. Le morda bi lahko še kakšno cesto naredili (smeh, op. p.). A moramo vzeti dobro s slabim. Če se gremo turizem, se moramo zavedati, kaj bo to s seboj prineslo.
Je Slovenija navdušila tudi ustvarjalce "dokumentarca" o vas, ki so ga poleti snemali tudi tu?
Bi rekel, da jih kar je. Razkazoval jim je sicer nisem prav veliko, saj časa ni bilo na pretek. A vsi, ki jih poznam in so obiskali Slovenijo, pravijo, da se bodo zagotovo še vrnili. Ne vem, ali so bili le tako prijazni (smeh, op. p.), a zdi se mi, da so bili res navdušeni.
V desetminutnem videu se pojavita tudi generalni direktor Los Angeles Kings Rob Blake in predsednik Luc Robitaille, nekoč odlična igralca, tudi kapetana. Sta vam tudi ona pomagala pri učenju o kapetanski vlogi?
Tudi, a za to, kako biti kapetan določene ekipe, ne dobiš priročnika. Do nekaterih ugotovitev sem prišel pozneje, kot sem si mislil, da bom. Določenih stvari se moraš naučiti sam.
Pri meni je zagotovo trajalo nekaj časa, da sem se navadil te vloge. Nisem najbolj glasen kapetan, ekipo raje vodim na ledu v tem smislu, da se igra, kot smo se dogovorili, da da vse od sebe, da je najboljša različica sebe. Na ta način učim mlade igralce.
Imam veliko sreče, da je v naši ekipi Brown (Dustin Brown, op. p.), ki je bil kapetan pred mano. On mi je veliko pomagal. Pa tudi Doughty, Quick, Carter ... To so igralci, s katerimi smo skupaj že zmagovali, igralci, ki dobro vedo, kaj je treba narediti za uspeh. Oni mi pri tem veliko pomagajo in olajšajo delo.
Dejstvo je, da vsak mlajši igralec gleda najprej mene, pa vse, ki sem jih naštel. Opazujejo, kako se pripraviti, kako se obnašati, konec koncev tudi, kako igrati. Vseskozi moraš biti stoodstoten, povsem osredotočen in discipliniran, da vsak dan daš iz sebe največ, kar lahko.
"Včasih bi res vse poslal nekam, a si tega preprosto ne morem privoščiti. Kot kapetan moram biti vsak dan zgled."
Kako težko je biti najboljša različica v tako dolgi in klavrni sezoni, ko že februarja praktično veš, da ne boš videl končnice, ko bi verjetno najraje vse kam poslal, pa je treba kljub temu odigrati do aprila vseh 82 tekem?
Vsekakor je težko. Včasih bi res vse poslal nekam, a si enostavno tega ne morem privoščiti. Kot kapetan moram biti vsak dan zgled. Treba se je zbrati, "naštimati" glavo na igro in se boriti do konca.
Zame oziroma za nas starejše je še malo težje. Vsak dan sproti se moraš dokazovati. Vsako leto imamo nabor, kar pomeni, da vsako leto dobiš minimalno pet novih soigralcev, ki se želijo dokazati. Ti fantje bodo enkrat ogrozili tvojo službo, če lahko tako rečem.
Kot mlad igralec se moraš v takih trenutkih dokazati, da spadaš v to ligo, kot starejši pa je treba vsak dan dokazovati, da še lahko igraš v njej. Iz tega črpaš energijo. Za prav vsakega soigralca lahko povem, da zelo nerad izgublja, tako da je tudi to dodatna motivacija.
Težko je tudi, ker je potovanj res veliko. Še hvala bogu, da obstajajo "Facetime" in podobne stvari, da lahko ostaneš v stiku z vsemi. Včasih se malo nasičiš, a gre.
Prenašate slabo voljo domov? Preklopiti verjetno ni najlažje?
Zelo težko je stvari pustiti v slačilnici, priznam. Lahko rečem, da včasih zagotovo pridem slabe volje domov. A doma so tudi že toliko časa v tem z mano, da so že nekoliko navajeni na te slabe dneve. Je pa tudi res, da sta Neža in Jakob še nekoliko premajhna, da bi povsem razumela. Vsi trije, z ženo Ines, pa tudi Gustl (pes, op. p.) me v slabih dneh poskušajo nasmejati in v večini primerov jim to tudi uspe.
Kopitar v družbi družine ob aprilskem jubileju ob 1.000 tekmi rednega dela NHL:
Koliko otroka, Neža je stara štiri leta in pol, Jakob bo oktobra tri, že dojemata, da ste vrhunski športnik, eden od najboljših hokejistov na svetu?
Kakovosti se zagotovo ne zavedata, dojemata pa, da sem športnik, da moram vsak dan na trening, tako kot gresta onadva v vrtec. Jasno jima je, da je oči v športu. Ko so mi lani pripravili "proslavo" za tisočo tekmo v NHL, sta bila z menoj na ledu. Takrat sta se morda malo bolj zavedala, ker je bilo tako svečano. Mislim, da kar uživata v hokeju.
Ju vleče na drsalke, kažeta zanimanje za šport?
Razumljivo je Jakob bolj zagrizen za hokej. Obema je všeč tudi golf, kar je super. Jakob zadnjih nekaj tednov vse bolj spremlja tudi nogomet. Poskusila bosta, kar jima bo všeč, ne bom pa nikogar silil v šport. Ni pa skrivnost, da bi rad videl, da bi jima bil šport všeč, da bi se s kakšnim ukvarjala, bila aktivna, spoznala še kakšne prijatelje zunaj vrtca, šole.
"Vsaka stvar, ki te lahko odtrga od mobitela in računalnika, je super."
Pa tudi dober umik pred tehnologijo, ki je vse bolj prisotna med mladimi, je lahko šport. Opažate velike razlike med vašo mladostjo in mladino danes?
Razlika je res velika. Morda je bilo zame na Hrušici malo lažje, ker je bilo na vasi, vse je bilo precej majhno. Po šoli smo se zbrali, igrali nogomet, tenis, hokej, košarko ... Vse smo poskusili. A tehnologije takrat ni bilo, kot je danes.
Danes je teh naprav res veliko, pa tudi zdi se mi, da se otroci že v štartu preveč specializirajo le na en šport, kar morda ni najbolje. Je pa res, da je vsaka stvar, ki te lahko odtrga od mobitela in računalnika, super.
Z ženo še vedno z otrokoma govorita slovensko, varuška pa angleško?
Da. Znata oziroma učita se obeh jezikov. Za Nežo lahko rečem, da že povsem dojame, v katerem jeziku govori. Včasih se zna tudi malo "švercati". Angleščina ji je veliko lažja in ve, da z Ines razumeva, tako da nama odgovarja kar angleško.
Sportalovi sobotni intervjuji
Kje bo njegov dom po karieri, še ne ve.
Bo po koncu kariere dom v Los Angelesu ali v Sloveniji?
(smeh, op. p.) Preprosto trenutno ne znam povedati, kaj bo takrat. Otroci bodo tam hodili v šolo ... Mislim, da bi se radi sem preselili, ampak bomo videli, kako se bo vse skupaj odvilo.
Zdaj imam še pet let pogodbe pri Los Angeles Kings, načrt pa je tak, da bi po tem odigral še nekaj let. Tako da bomo videli, kaj bo čas prinesel. Možnosti je več, tudi to, da bi bili malo tu in malo tam. Dokler obstajajo takšne možnosti, so to le sladke skrbi.
Se pogosto ujamete v hokejski rutini? Kako odmislite hokej, glede na to, da se večinoma vrtite v hokejskih krogih?
Rutina je v hokeju zagotovo prisotna. Postaviš si neki okvir, prav velikega odstopanja od tega ni, so le manjše prilagoditve.
Sta pa za to, da odmislim hokej, zaslužna tudi otroka. Z ženo sva prek Neže v vrtcu spoznala kar precej ljudi, tudi dva zelo dobra prijatelja. Glede na to, da smo res vseskozi samo v hokejskem svetu, med sezono prav prija biti malo v nehokejski družbi, obdan z ljudmi, ki ne sprašujejo, kaj je narobe s power-playem, zakaj smo tam odigrali tako in podobno.
Omenili ste, da se morajo starejši dnevno dokazovati, da še lahko igrajo v ligi NHL. Kaj vam telo sporoča pri 32 letih?
Trenutno se počutim morda celo najbolje, kot sem se počutil v zadnjih petih letih. Poletje sem imel res dobro, priprave so bile odlične. Zelo sta mi pomagala oče (znova selektor slovenske hokejske reprezentance Matjaž Kopitar, op. p.) in Gašper (brat, op. p.), ki sta bila z menoj na vseh treningih. Tudi onadva sta me kdaj "zabremzala", če je bilo preveč, včasih, ko sem čutil utrujenost, pa sem sam povedal.
"Trenutno se počutim morda celo najbolje, kot sem se počutil v zadnjih petih letih," je zadovoljen s poletnimi pripravami, nad katerimi je tudi tokrat bedel njegov oče Matjaž Kopitar.
Je pa dejstvo, da potrebuješ nekaj časa, da sploh spoznaš svoje telo. Ni skrivnost, da se, če postavim mejo nekje pri 30 letih, telo spremeni, potrebuje malo več časa za regeneracijo. Kar se tega tiče, je treba treninge nekoliko prilagajati. Manjše detajle sva tako z očetom spremenila. A počutim se fizično in psihično zelo dobro. Zdaj le še čakam, da se sezona in tekme začnejo.
Ni še odkljukal vseh hokejskih ciljev.
Osvojili ste dva Stanleyjeva pokala, si priborili tudi individualne NHL-nagrade, bili na olimpijskih igrah ... Ste ključne hokejske cilje odkljukali?
Težko je odgovoriti na to vprašanje. Res, da imam dva stanleyja, nagrade ..., a še vedno me vsak dan žene želja po zmagi. Ne igram zato, da bi izgubljal. Želim si zmagovati, spet biti v končnici, se boriti za Stanleyjev pokal. Morda ravno zato, ker vem, kako je postati prvak, kako lepi občutki so to.
Prej sem rekel, da je, ko že februarja veš, da ne bo končnice, zahtevno. Takrat se ti je tudi težje vreči pod plošček, blokirati strel. Ko pa si enkrat v končnici, v igri za nekaj več, pa takšne stvari niso težke. To me še vedno žene.
Po letu 2014 in drugem Stanleyjevem pokalu mu niste bili več blizu. Lahko pregoriš v preveliki želji ali to ne bi smela biti težava?
Pet let je že od tega, ko smo zadnjič osvojili naslov, tako da se na preteklost skorajda ne gre več ozirati. Ekipa se je spremenila, tudi način igre se je nekoliko spremenil, tako da bo treba spisati novo zgodbo, ne pa gledati nazaj, kaj in kako je bilo.
Kopitar o Janu Drozgu
Kopitar upa, da je Jan Drozg na pripravljalnem taboru NHL-ovca Pittsburgh Penguins pustil dober vtis.
Na pripravljalnem taboru Pittsburgh Penguins se je avgusta mudil 20-letni napadalec Jan Drozg, ki so ga pingvini na draftu leta 2017 izbrali kot 152. Štajerec, ki je lani igral še v mladinski ligi, bo letos igral med člani. Najverjetneje pri AHL podružnici Pittsburgha Wilkes-Barre/Scranton Penguins.
"Jasno je, da se bo moral dokazati. Najverjetneje bo v začetku igral v ligi AHL. A saj vemo, da lahko hitro pride do kakšne poškodbe v ekipi Pittsburgha, potem pa se lahko zgodi marsikaj in lahko dobi priložnost. Želim, da bi mu uspelo čim prej, da bi se bo dobro dokazal."
"Morda niti nismo ustvarjeni za 'normalen' svet, saj drugega kot hokeja sploh ne poznamo," o tem, da profesionalni športniki med kariero živijo v "mehurčku".
Načrtujete še kar nekaj let igranja. Se kljub temu kdaj zalotite in že razmišljate o življenju po karieri?
Zdaj še ne toliko. Vem, da bo enkrat tega življenja konec, seveda, a ne želim že razmišljati o tem. Živim v sedanjosti, gledam bolj kot ne le za kakšen teden, dva naprej. Pa niti ne želim še razmišljati o tem, kako bo čez šest, sedem, osem let. Bo pa verjetno zelo težko biti brez hokeja. Koliko bom po karieri še vpleten v hokej, zdaj težko rečem.
Mnogi upokojeni profesionalni športniki povedo, da so med kariero živeli kot v nekem mehurčku, saj so se vsi prilagajali njim, da so bili lahko osredotočeni le na šport, realni svet pa so spoznali šele po karieri. Bi se strinjali?
Zagotovo. Z nekim igralcem, ki je že malo bolj v letih, a še vedno igra, sem se prav o tem pogovarjal med sezono. Rekel mi je, naj čim dlje igram hokej, dokler se bo dalo, ravno za to, ker mi morda niti nismo ustvarjeni za "normalen" svet, saj drugega kot hokej sploh ne poznamo. To mi je res ostalo v spominu. S tem bi se strinjal. Tako da bom poskušal čim dlje igrati. Kaj bo pa prišlo po hokeju, bo pa pokazal čas.
Preberite še:
1