Nedelja, 5. 4. 2020, 4.00
1 leto, 9 mesecev
Skok v športno preteklost
Rekord "malega" kavalirja, ki bi lahko ostal za vedno #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,41
Pretekli teden je minilo 26 let od strelskega rekorda hokejskega virtuoza Wayna Gretzkyja. The Great One je 23. marca 1994 dosegel 802. zadetek v ligi NHL in na vrhu večne lestvice strelcev, kjer je še danes, prehitel Gordieja Howa. Prav tako 23. marca, a več kot štiri desetletja prej, pa je padel še en NHL-rekord, ki bi lahko vztrajal večno. Pod njega se je podpisal Bill Mosienko, osrednji lik tokratnega Skoka v športno preteklost.
Če ob omembi Wayna Gretzkyja prikimavajo tako starejše kot mlajše generacije ljubiteljev hokeja, je ob spominih na junaka današnje zgodbe nekoliko drugače.
Bill Mosienko ni osvojil štirih Stanleyjevih pokalov, pravzaprav ni nobenega, nima kopice nagrad za najkoristnejšega NHL-ovca, ni v ožjem krogu izbrancev, ko beseda nanese na največja imena najkakovostnejše hokejske klubske scene. Je pa (p)ostal hokejski ponos Winnipega, za mnoge sinonim hitrosti, vztrajnosti in dobrosrčnosti, legendarno desno krilo Chicago Blackhawks, pa tudi avtor najhitrejšega hat-tricka (treh zadetkov) v zgodovini lige NHL.
Eden od desetih sinov ukrajinskega imigranta
Mosienko se je rodil v Winnipegu novembra 1921 v veliki ukrajinsko-kanadski družini, ki je štela 14 otrok. Življenje v severnem delu mesta, takrat znanem po revščini, kriminalu in kopici vzhodnoevropskih imigrantov, ni bilo lahek zalog. Mladenič je težave poskušal odmisliti s kanadskim nacionalnim športom. Zapisal se mu je pri desetih letih.
Opazil ga je poznejši soigralec
Someščana je še kot najstnika na enem od drsališč na prostem opazil branilec Chicago Blackhawks Joe Cooper in vodstvu predlagal, naj bo pozorno na hitrega hokejskega napadalca nizke rasti. Kmalu so mu ponudili priložnost za dokazovanje. Zagrabil jo je z obema rokama, navdušil na trening kampu in si pri 19 letih prislužil profesionalno pogodbo.
Sportalovi Skoki v športno preteklost
Strup v majhni steklenički
Sprva ga je kolektiv iz vetrovnega mesta poslal v nižjo ligo, pozimi 1942 pa je zaradi odhodov nekaterih igralcev na bojišče druge svetovne vojne le debitiral v ligi NHL. Na prvih sedmih tekmah je dosegel sedem zadetkov, prva dva v razmiku zgolj 21 sekund. K številki, s katero se je pozneje vpisal v knjigo rekordov, se bomo še vrnili.
Navijači so ga, tudi ali pa predvsem zaradi miniaturne postave, s katero je prišla hitrost, ekspresno vzljubili. Visok je bil le 173 centimetrov, pa še o tej višini so številni dvomili, imel pa je le okoli 70 kilogramov. Na pravi NHL-preboj je moral sicer še počakati. Wee Willie, kot so ga klicali, je standardni NHL-ovec postal v sezoni 1943/44, ko je na 50 tekmah zbral 70 točk, kar je bila rekordna znamka "novinca" vse do leta 1981.
S Clintom Smithom in Dougom Bentleyjem v napadu je takrat podiral številne NHL-mejnike ter bil tisto leto najbližje Stanleyjevemu pokalu (izgubili so v finalu), a največji strup je predstavljal, ko je drsal skupaj z bratoma Bentley v napadu. Trener Johnny Gottselig je po vrnitvi Maxa Bentleyja v Chicago tega postavil k Dougu in Mosienku. Trojica, v kateri nihče ni bil višji od 175 centimetrov, je zaradi svoje konstitucije dobila vzdevek Pony Line in postala ena od najhujših nevarnosti za nasprotnikova vrata. Kljub individualnim prispevkom pa Chicago v tistih letih ekipno ni bil dovolj dober, da bi resneje posegel v zadnji boj za sveti gral.
Z bratoma Bentley je sestavljal t. i. Pony Line, napad, ki je bil strah in trepet za nasprotnikova vrata:
Footage of the first National Hockey League All-Star Game, Toronto 1947. Max Bentley, Doug Bentley, and Bill Mosienko represented the Blackhawks on the All-Star Team. Library and Archives Canada. @CheerTheAnthem @Blackhawk_Up @BIackhawkNation pic.twitter.com/YBDTDTFJVl
— Jeff Nichols (@backwards_river) January 12, 2018
V 14 sezonah zgolj 121 kazenskih minut
Mosienko je veljal za izjemno poštenega hokejista, ki se je, verjetno tudi zaradi svoje postave, izogibal pretepom. Po nekaterih podatkih je bil vpleten v zgolj enega, čeprav so se nasprotniki pogosto spravljali nanj. V dveh polnih NHL-sezonah na 90 tekmah ni prejel niti ene kazenske minute, v vseh 14 sezonah pa je zbral zgolj 121 kazenskih minut. Za svoje kavalirstvo si je prislužil tudi nagrado.
Šov v praznem Madison Square Gardnu
Chicagu se v Mosienkovih letih, ko je nastopalo zgolj šest klubov, pogosto ni uspelo prebiti v "končnico", zaključni boj četverice. Podobno je bilo 23. marca 1952, ko sta se v starem Madison Square Gardnu udarila odpisana kluba New York Rangers in Chicago Black Hawks. To je bila zadnja tekma rednega dela, po kateri sta omenjena kluba končala sezono, Detroit Red Wings, Montreal Canadiens, Toronto Maple Leafs in Boston Bruins pa so nadaljevali boje za Stanleyjev pokal. Osvojil ga je Detroit.
"Kakšna škoda, da je bilo ob prvem sodniškem metu v dvorani zgolj 3.254 gledalcev in da v tem rekordnem večeru ni bilo zapolnjenih vseh 15.925 mest," je v enem od spominov zapisal 88-letni hokejski strokovnjak, zgodovinar, voditelj, pisatelj in profesor Stan Fischler.
Gol, gol, gol in 21 sekund
Newyorčani so na led prišli zdesetkani. Manjkala sta prva vratarja Chuck Rayner in Emile Francis, tako da je še na tretji tekmi vskočil Lorne Anderson, branilski as Hy Buller pa je imel težave z gležnjem, a je stisnil zobe. Gostitelji so v zadnjo tretjino vstopili z vodstvom 6:2, vse je kazalo, da se bodo poslovili z zmago, a Bill Mosienko in "centralni" kolega v napadu Gus Bodnar sta imela drugačne načrte.
V 21 sekundah sta poskrbela za neverjeten rekord. Mosienko je v času med 6.09 in 6.30 zadnje tretjine ob izenačenih močeh trikrat zadel, vselej pa je akcijo pripravil in se med asistente vpisal Bodnar. "Mosey" se je prvi prvem in drugem zadetku (6.20) uspešno otresel Bullerja in "prerešetal" mladega Andersona, ki je po srečanju končal kratko NHL-kariero (tri tekme).
Kot pravijo zapisi, je imel Mosienko 45 sekund pozneje izjemno lepo priložnost za četrti zadetek v razmiku zgolj 66 sekund, a mu ni uspelo zadeti skorajda praznega gola. "Hej, Mosie, kaj je narobe s teboj, si v zatišju?" se je takrat pošalil trener Ebbie Goodfellow, čigar varovanci so nato zadel še dvakrat in po popolnem preobratu zmagali s 7:6.
Še danes v knjigi rekordov
"Bil sem omamljen od vseh čustev, tako da sem komaj dojel, kaj mi je uspelo. Lahko bi rekel, da sem dobro in hitro ujel strele v pivsko steklenico. Le nekaj dni pred tekmo sem si pri prijatelju ogledoval knjigo rekordov in si mislil, kako lepo bi bilo med hokejskimi velikani videti tudi svoje ime," je Mosienkove besede prenesel Fischler.
Brayden Point je avtor najhitrejšega hat-tricka v tem tisočletju. Dosegel ga je v 91 sekundah.
Njegovo ime v knjigi rekordov vztraja še danes, saj dosežka v 68 letih ni uspelo izboljšati nikomur. In zdi se, da bo, tudi zaradi sprememb v hokejski igri, ta rekord ostal za vedno.
Nekateri vanj ne verjamejo ali pa mu zaradi sodelovanja zgolj ustanovnih šestih klubov (danes jih je 31, s Seattlom jih bo 32) ne pripisujejo večjega pomena, a Mosienkov hat-trick v 21 sekundah ostaja najhitrejši hat-trick v zgodovini lige NHL.
V tem tisočletju je tri zadetke najhitreje dosegel Brayden Point, novembra 2018 mu je to uspelo v 91 sekundah, kar je šesti najhitrejši dosežek. Najbolj se je Mosienkovi številki leta 1955 približal Jean Beliveau, ki je mrežo nasprotnika trikrat zatresel v 44 sekundah.
Mosienko je v ligi NHL vztrajal do leta 1955, ves čas je igral za Chicago, deset let zatem pa so ga sprejeli v hokejski hram slavnih. Za vselej se je poslovil leta 1994, ko je izgubil bitko z rakom.
Preberite še:
