Bruins in Rangers nazadnje leta 1972, Ottawa za kanadsko čast

Da je liga NHL že vrsto let veliko bolj nepredvidljiva kot profesionalna košarkarska liga NBA, se je izkazalo tudi v tej sezoni. Po prvem krogu sta se od tekmovanja poslovili drugo- in tretjeuvrščena ekipa rednega dela, Montreal Canadiens in Washington Capitals. Tudi konferenčni polfinale napoveduje izredno napete obračune, strokovnjaki v večini za obe seriji napovedujejo, da bo zmagovalec znan šele po sedmi, odločilni tekmi.

Pittsburgh, ki je pred koncem prestopnega roka pripeljal številne zvezdniške veterane, se je moral za vstop v drugi krog močno potruditi. Strokovnjaki so sicer napovedovali, da bo šlo gladko, 4:0, a je bilo popolnoma drugače. Že res, dve tekmi so dobili zanesljivo, na preostalih dveh pa so do zmage prišli šele v podaljšku. Prav na teh dveh obračunih bi se lahko končalo ravno obratno in bi ekipa Islanders napredovala v nadaljevanje s 4:2 v zmagah. Zadnji so tudi nakazali Ottawi, kako je treba igrati proti "pingvinom". Agresiven 'forecheck', predvsem pa več pozornosti nameniti obema zvezdnikoma, Sidneyju Crosbyju in Jevgeniju Malkinu. Še vedno sta najučinkovitejša igralca ekipe, prvi je zbral devet, drugi 11 točk, vendar pa sta imela ogromno težav. Ker sta bila dobro pokrita, sta predvsem s podajami skušala "hraniti" soigralce. Crosby je hkrati nekoliko bolj pozoren na nalete, saj igra po poškodbi čeljusti z zaščitnim vizirjem. Da je napadu nekaj škripalo, so dokazale tudi nekatere rokade v napadih. Predvsem je velik dolžnik James Neal, ostrostrelec, ki pa je na štirih tekmah dosegel le en zadetek. A tudi zadnjemu se je poznala nekajtedenska odsotnost zaradi poškodbe. Da so bili nosilci igre dobro pokriti, dodatno dokazuje dejstvo, da so tekme odločali igralci, ki sicer niso v prvem planu. Predvsem tu mislimo na branilca Brooksa Orpika in Douglasa Murrayja, ki sta že pozabila, kako je sploh dati gol. Prvi je odločil zadnjo tekmo, drugi pa je prispeval kar dva gola. Trener Dan Bylsma je imel tudi srečno roko s Tylerjem Kennedyjem, ki je zaigral na zadnjih dveh tekmah in prispeval dve točki. Strategu dolga klop omogoča, da je na tribuno poslal Jussija Jokinena. Finca, ki bi v drugih ekipah igral v prvem ali drugem napadu, pri Pittsburghu pa mora zdaj obračune spremljati od daleč. Najšibkejša točka "pingvinov" pa je brez dvoma mesto vratarja. Serijo je v največji meri zapletel Marc-Andre Fleury, ki je dosegel vsaj tri avtogole. Zadnji dve tekmi je dobil priložnost Tomaš Vokoun in delo opravil veliko bolje.

Ottawa je že s prebojem v končnico naredila manjše presenečenje, saj si strokovnjaki tega pred sezono niso napovedovali. Za še večje presenečenje je poskrbela v prvem krogu končnice, ko je ekspresno hitro napredovala v kanadskem obračunu. Montreal, ki je bil po rednem delu drugi, je izločila s 4:1 v zmagah. Če se pri Pittsburghu zanašajo predvsem na posameznike, pa je pri "senatorjih" popolnoma drugače. Krasi jih homogena, ekipna igra. Gonilni sili sta švedska igralca, 40-letni kapetan Daniel Alfredsson in 22-letni branilec Erik Karlsson. Zadnji ima Pittsburgh, natančneje Matta Cooka, v slabem spominu. Sredi februarja je namreč ob ogradi napadalec "pingvinov" z drsalko poškodoval Karlssona, tako da ne bo nobenega presenečenja, če se bo na kakšni tekmi dodatno zaiskrilo. Pri ekipi Senators so odsotnega zvezdnika Jasona Spezzo, slednji naj bi se vrnil tekom serije, odlično nadomestili drugi igralci, ne smemo pa niti pozabiti še na enega zimzelenega igralca, 39-letnega ruskega branilca Sergeja Gončarja. Med vratnicami je odličen tudi Craig Anderson, ki pa ima veliko pomoč soigralcev.

Za obema ekipama je naporna serija, odločala je namreč sedma tekma. "Kosmatinci" so proti Torontu, ki se je po devetih letih vrnil v končnico, izkoristili svoje izkušnje, ki so jim v sezoni 2010/11 prinesle naslov Stanleyjevega pokala. Še najbolj se je to videlo prav na sedmi tekmi. Do 50. minute so zaostajali z 1:4, nato pa pohodili plin, še pred piskom sirene izenačili, v podaljšku pa prišli do "zlatega" gola in napredovanja v naslednji krog. V zmagovalni sezoni je med vratnicami blestel Tim Thomas, ki pa si je letos vzel odmor. Nadomestil ga je enako uspešen Finec Tuukka Rask, s katerim sta sicer v zadnjih letih tvorila izjemen vratarski tandem. Že lep čas je zaščitni znak Bostona ekipna igra, brez izstopajočega igralca. V obrambi je kralj slovaški orjak Zdeno Chara, v napadu pa je v letošnji končnici izjemno učinkovit David Krejci, ki je poleg ostrostrelca Nathana Hortona zadolžen za zadetke. Seveda ne smemo pozabiti na Milana Lucica, univerzalnega napadalca, ki zna brez težav odvreči rokavice. Tu so še Patrice Bergeron, Brad Marchand in Tyler Seguin, ki pa mu za zdaj ne gre vse po načrtih. Le ena podaja na sedmih tekmah je veliko manj, kot se je pričakovalo od številke dve na naboru leta 2010. Ekipa Bruins je pred prestopnim rokom še dodatno okrepila napad. Ko jim ni uspelo pripeljati Jaroma Iginlo, so se znova podali na trg in zvabili Jaromirja Jagra.

Ekipa New York Rangers je po drugi strani predstavljala kar veliko razočaranje po rednem delu. Imeli so ogromno težav, da so se uvrstili v končnico. Pripeljali so Ricka Nasha, od katerega so pričakovali, da bo v veliko jabolko pripeljal Stanleyjev pokal. Začetek je bil spodbuden, nato pa se je začela kriza. Vodstvo se je nepričakovano odzvalo in poslalo Mariana Gaborika, ki je bil v zadnjih letih glavni igralec Rangers, v Columbus. V zameno so dobili tri igralce pri New Yorku, najbolj pa se je izkazal Derick Brassard, ki je tudi v končnici nosilec igre in najučinkovitejši igralec moštva. Nash je trenutno zbral le skromni dve točki. Največja prednost rangerjev je brez dvoma vratar Henrik Lundqvist, ki takrat, ko ekipi ne gre vse po načrtih, drži to v igri. Tudi tokrat ni bilo prav nič drugače. Švedski čuvaj mreže je brez dvoma že lep čas eden najboljših na svetu.

Sicer pa obe franšizi spadata v skupino originalnih šest, se pravi, sta v NHL-ju prisotni od samega začetka. Včasih sta bili hudi tekmici, zanimivo pa je dejstvo, da sta se nazadnje srečali v končnici daljnega leta 1972. Nazadnje je medsebojno serijo zmagala ekipa Bruins. Kako bo tokrat?