Torek, 13. 8. 2019, 20.28
5 let, 4 mesece
Mina Markovič pred nastopom na svojem osmem svetovnem prvenstvu
Zdravstvene nevšečnosti so preteklost, plezalna iskra še vedno gori #intervju
Ena najuspešnejših športnih plezalk v slovenski zgodovini, 31-letna Mina Markovič, dobitnico petih odličij s svetovnih prvenstev, na svoje osmo svetovno prvenstvo odhaja neobremenjeno, a z eno veliko željo. Je to njeno zadnje svetovno prvenstvo?
31-letna Mina Markovič, v Sežani živeča Ptujčanka, članica ŠPK Plus, je z naskokom najbolj izkušena v slovenski plezalni vrsti. Svetovno prvenstvo v Hačiodžiju na Japonskem je že njeno osmo, skupaj je na največjem tekmovanju osvojila že pet odličij (tri bronasta v kombinaciji težavnosti in balvanskega plezanja ter srebro in bron v težavnosti), od njene prve kolajne je minilo že deset let.
Kaj od prvenstva pričakuje letos, je to njeno zadnje veliko tekmovanje in kako, če sploh, so jo prizemljile zdravstvene težave pred začetkom njene paradne discipline, težavnosti?
To je vaše osmo svetovno prvenstvo in s prvenstev se običajno ne vračate praznih rok. Ste si letos naložili dodatno breme ali bo na prvenstvu povsem sproščeno?
Za svetovna prvenstva sem bila od nekdaj zelo dobro pripravljena in običajno sem jih tudi zelo dobro odplezala. Na prvenstvo na Japonsko odhajam precej sproščeno in neobremenjeno, z veliko izkušnjami in veliko željo po plezanju. Mislim, da je tak pristop lahko zelo pozitiven.
Je to vaše zadnje svetovno prvenstvo?
Takšne napovedi so zelo nehvaležne in v tem trenutku jih ne bi želela komentirati. Zadnje zagotovo ne, vedno pa je vprašanje, v kakšni obliki.
Balvansko sezono ste v celoti izpustili, v težavnosti pa ste nastopili na zgolj eni tekmi, v Brianconu, kjer ste kljub težavam s poškodbo zapestja, ki ste jo pridelali na treningu v Innsbrucku, zasedli solidno 12. mesto. Občutite tekmovalni manko?
Ne. Res je sicer, da sem izpustila prvi dve tekmi za svetovni pokal v težavnosti, sem pa vseeno tekmovala na master tekmovanjih in državnih prvenstvih ter bila prisotna na mnogih dogodkih, kar pomeni, da sem stalno v stiku s tekmovalci in mednarodnimi dogodki. Dogajanje je bilo kljub vsemu zelo pestro …
Poleg Janje Garnbret, ki je danes osvojila naslov svetovne prvakinje v balvanih, se bodo za polfinalno vstopnico potegovali še Tjaša Kalan, Martin Bergant in Luka Potočar, ki bodo tako kot Mina nastopili samo v težavnosti.
Lučka Rakovec, Mia Krampl, Vita Lukan, Jernej Kruder, Domen Škofic, Anže Peharc in že omenjena Garnbretova, pa bodo nastopili v vseh treh disciplinah (balvani, težavnost in hitrost) in se potegovali tudi za razvrstitev v olimpijski kombinaciji ter s tem za eno od sedmih olimpijskih vstopnic v vsaki od konkurenc, ženski in moški.
Torej spremljate tudi mladi azijski val 15-letnic, ki so se na zadnjih tekmah zlahka uvrščala v finale in na stopničke tekem svetovnega pokala. Dogajalo se je celo, da je bila Janja Garnbret z 20 leti najstarejša tekmovalka v finalu. Kako se počutite ob tem pri svojih 31 letih?
Letos se je ta trend res obrnil, ampak to se redno dogaja, vsakih pet, deset let. Na sceno pride povsem nova generacija, to se je vedno dogajalo in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo spet.
Pa so to muhe enodnevnice ali prišleki, ki bodo v svetovni konkurenci vztrajali še dolga leta?
Da, običajno se kar lepo zasidrajo v svetovno konkurenco. Gre za celo skupino petih, šestih tekmovalk, ki druga drugo potiskajo naprej. Takšne skupine se običajno obdržijo na dolgi rok. Meni se to zdi super, tudi v mojem primeru in primeru moje generacije je bilo podobno. Obrnile smo sceno, a starejše tekmovalke so nam bile še vedno vzor.
Tudi vaše kolegice v reprezentanci so dokaj rosno mlade (18, 19 let) ... Iščejo vašo pomoč?
Zagotovo si stojimo ob strani, se pogovarjamo o smereh v stenah in na tekmah druga drugo sproščamo.
Ravno pred začetkom sezone v težavnosti so se na vas zgrnile zdravstvene težave, od poškodbe zapestja do težav z zobom, ki so bile vse prej kot nedolžne. Za koliko časa vas je to prizemljilo?
Ne za dolgo, mislim, da sem se že tri dni po udarcu vrnila v steno, poskusno sicer, po petih pa sem se že lahko premikala po njej. No, bolj sem se prekladala, a bolje to kot nič.
Zdravstvene težave me niso v posteljo položile za nič dlje kot tri dni. Glede na to, kaj vse se mi je zgodilo, je bolje, da se je zgodilo na kupu, če se je pač že moralo. Saj vemo, težave običajno pridejo naenkrat, lahko, da se telo malo sprosti in takrat na površje izbruhne še marsikaj. Sicer pa bolje, da se je to zgodilo pred prvenstvom in doma kot pa nekje v Aziji, kjer morda ne bi vedeli, kako ukrepati. Lahko rečem, da sem imela srečo v nesreči.
Preberite še: