V ZDA je bil tarča posmeha, v Evropi pa je zaslovel

• Vse o ZOI v Pjongčangu 2018

Če so tribune na številnih olimpijskih prizoriščih v Pjongčangu bolj ali manj samevale, je bila dvorana za umetnostno drsanje vselej polna. Vsak dogodek na ledeni ploskvi in ob njej je hitro postal svetovna novica, v Aziji so na ta šport nori.

"Ne moreš verjeti, kako velika stvar je to umetnostno drsanje na olimpijskih igrah," nam je po prihodu iz Južne Koreje razlagal naš olimpijski poročevalec Martin Pavčnik. Zimski športi, ti ki jih imamo v Sloveniji najraje, se v svetu po priljubljenosti z umetnostnim drsanjem ne morejo kosati.

Tessa in Scott, par, ki na ledu prikaže več kot vsa trilogija 50 odtenkov sive

Izumitelju umetnostnega drsanja so se smejali

Za očeta umetnostnega drsanja, kot ga poznamo danes, velja ekscentrični ameriški baletnik Jackson Haines (1840–1875). Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Začetki umetnostnega drsanja pa takšnega razcveta vsekakor niso napovedovali. Za očeta umetnostnega drsanja, kot ga poznamo danes, velja ekscentrični ameriški baletnik Jackson Haines (1840–1875), ki pa je bil sprva zaradi svojih akrobacij na ledu tarča posmeha in v ZDA pogosto izžvižgan.

Umetnostno drsanje ali bolje rečeno figurno drsanje (v angleščini figure skating) je bilo pred Hainesovimi inovacijami nekakšna dolgočasna in formalna predstava. Drsanje v t. i. angleškem stilu ni bilo nič drugega kot drsanje v krogih, osmicah ali kakšnih drugih "figurah", ki so jih zahtevali gledalci. A Haines je stvar spravil na višjo raven, omislil si je glasbeno spremljavo in uvedel tekoče plesne gibe, tem pa dodal še akrobatske elemente, skoke, piruete, vrtenje …

V Evropi navdušil

Hainesov šov pa v ZDA ni naletel na odobravanje. Med drsalnimi puritanci, se pravi pristaši angleškega stila, je postal tarča posmeha, pa čeprav je svoj program nadgrajeval z vse težjimi elementi, zaradi katerih je poskrbel za še eno inovacijo. Drsalke je namreč za lažje in varnejše skakanje pritrdil neposredno na čevelj. Izumil je torej drsalni čevelj. Prej so bile drsalke le dodatek, v katerega so drsalci vpeli svojo normalno obutev.

Podjetni Haines se ni dal, srečo je poskusil v Evropi. V Veliki Britaniji je bil odziv na novost takšen kot v ZDA, zato pa je navdušil avstrijski dvor, seveda z uporabo dunajskega valčka. Počasi je postal senzacija, prepotoval staro celino po dolgem in počez, pečat je pustil tudi v Rusiji. Veljal je za vrhunskega zabavljača, kar mu je prineslo slavo in bogastvo.

O njegovem življenju se je kasneje spletlo veliko mitov in legend, pa tudi njegova smrt zaradi tuberkuloze je bila je bila vse preveč običajna za okus njegovih ljubiteljev. Ti so raje spletli legendo o popotovanju od St. Petersburga do Stockholma. Na saneh. Pozimi. V snežnem viharju. Pokopala pa naj bi ga pljučnica.

Takole je bilo umetnostno drsanje videti na prvih zimskih olimpijskih igrah (Chamonix 1924):

Dediščina

Haines se je hvalil, da je leta 1864 osvojil naslov ameriškega prvaka v umetnostnem drsanju. Ampak ameriškega prvenstva v umetnostnem drsanju takrat sploh še ni bilo. Je pa kriv za ustanovitev sploh prve organizacije tega športa. Mednarodno drsalno zvezo so namreč leta 1892 ustanovili njegovi učenci z Dunaja. Že leto prej je bilo v Hamburgu organizirano prvo evropsko prvenstvo v umetnostnem drsanju, leta 1896 pa prvo svetovno. Ta šport je bil v olimpijskem programu še pred prvimi zimskimi igrami, leta 1908 v Londonu, na poletnih igrah.

Današnje umetnostno drsanje je torej Hainesov izum. Na ledu se pleše ob glasbeni spremljavi, izvaja se težke akrobatske elemente, drsalci in drsalke nosijo posebno obutev, skoraj vsi pa še vedno izvajajo tudi njegov element, sedeče vrtenje z eno iztegnjeno nogo.