Sobota, 18. 11. 2023, 4.00
9 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: David Škorjanc
Huda nesreča ga je prikovala na voziček, danes mu v Sloveniji ni para
"Življenje se ti v takem trenutku res obrne na glavo," o svoji najtežji preizkušnji pripoveduje slovenski reprezentant v košarki na vozičkih David Škorjanc, ki si je leta 2017 v nesreči zlomil hrbtenico in ostal hrom. V sobotnem intervjuju je med drugim spregovoril o težki preizkušnji in pogledu na življenje, pa tudi o košarki, tujini in posebni zgodbi, ki ga povezuje z Goranom Dragićem.
Davidu Škorjancu se je leta 2017 življenje postavilo na glavo. Mladenič s Planine pri Sevnici, ki bo prihodnji teden dopolnil 24 let, je namreč po nesreči z motorjem z zlomljeno hrbtenico ostal prikovan na invalidski voziček. Kljub težki preizkušnji pa ni obupal, nasprotno, po okrevanju je odkril novo strast v obliki košarkarske žoge, v zadnjih letih pa se ekspresno in v velikem slogu prebil med najboljše slovenske košarkarje na vozičkih. Trenutno v državnem prvenstvu nosi dres Celja, hkrati je pomemben člen slovenske reprezentance, pogodbo pa ima tudi z avstrijskim Gradcem. Z izjemnimi predstavami je nase opozoril tudi evropske velikane, ki vztrajno trkajo na njegova vrata.
"Po takšni nesreči iskreno lahko rečem, da veliko bolj cenim stvari, ki so bile prej samoumevne," nam je v več kot uro dolgem pogovoru med drugim povedal slovenski športnik z veliko začetnico, ki nas je z neverjetno zgodbo in veliko željo z obilico optimizma večkrat pustil odprtih ust.
David, začniva pri trenutku, ki vam je za vedno spremenil življenje. Leta 2017 ste doživeli nesrečo, ki vas je prikovala na invalidski voziček. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Pri 17 letih sem padel z motorjem, zlomil sem si hrbtenico. Oporna nogica motorja, ki jo uporabiš za to, da motor, ko ga parkiraš, stoji, se je med vožnjo odprla, in ko sem šel v levi ovinek, se je naslonila na tla, zato sem izgubil nadzor nad motorjem in padel. Bil sem pri zavesti, tistim, ki so bili na kraju nesreče, sem še povedal telefonsko število svoje mame. Odnesel sem jo brez ene same praske, nisem imel nobenega drugega zloma. Bolel pa me je hrbet, zato sem dejal, naj me ne premikajo, tako da sem potem ležal v meter in pol visokih koprivah, dokler niso prišli zdravniki (smeh, op. p.).
Leta 2017 je utrpel hudo nesrečo z motorjem.
Po 14 dneh v bolnišnici v Celju sem šel naravnost na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča. Tam sem preživel tri mesece in zgodba se je tam končala. Potem pa sem poskušal ogromno narediti še sam, veliko sem telovadil, hodil na fizioterapije. Stanje se je od nesreče nekoliko izboljšalo, najprej namreč od pasu navzdol nisem čutil nič, zdaj imam do kolena nekaj malega občutka, a res malo, medtem ko od kolen navzdol ne čutim nič.
Nesreče, invalidnost so za večino ljudi še vedno nekakšna tabu tema. Pogosto se takšnim temam izogibamo oziroma se o njih ne znamo pogovarjati ali pa imamo občutek, da so to teme, o katerih moramo molčati, da ne bo ljudem še težje. Vam je o tem težko govoriti?
Moram priznati, da mi o tem dogodku zdaj ni težko govoriti. No, nič več. Na začetku je bilo težko, a kot sem rekel, sem se z nastalim položajem hitro sprijaznil, sprejel sem ga kot del življenja. Po takšni nesreči iskreno lahko rečem, da veliko bolj cenim stvari, ki so bile prej samoumevne. Malenkosti, ki jih prej morda sploh ne bi opazil. Po tem šoku sem potreboval nekaj časa, da sem se sprijaznil z novo realnostjo in se navadil. Življenje se ti v takem trenutku res obrne na glavo. Ko sem nekako predelal začetni šok, sem se posvetil šolanju. Končal sem strojno šolo, potem pa sem v Celju, kjer sem nekaj časa tudi živel, opravil še šolanje za inženirja. Vse skupaj pa je močno olajšal opravljen izpit za avto.
Po nesreči je svojo strast našel v košarki na vozičkih.
Ob nesreči ste imeli šele 17 let. Kako ste se spopadli s celotno zadevo?
Meni osebno je bilo tistih prvih 14 dni v bolnišnici najtežjih. Potem v Soči mi je bilo nekoliko lažje, ker si obkrožen z ljudmi, ki prestajajo enako kot ti. Ko sem šel iz Soče domov, sem ugotovil, kaj vse lahko še počnem, ne pa, česa ne morem. Sam verjamem v to, da se ti bodo, če razmišljaš samo negativno, potem dogajale samo slabe stvari. Ogromno je v glavi, sploh na začetku mi je bilo pomembno, da sem se z nečim čim bolj zamotil.
Kar zadeva šolanje, bi verjetno brez te nesreče kar takoj po srednji šoli šel v službo, potem pa sem nekako spoznal, da bom tudi zaradi svoje poškodbe težko delal v kakšni izmed proizvodenj, zato sem se vpisal na fakulteto in jo tudi uspešno končal. Zatem sem se zaposlil v podjetju Tajfun, kjer zadnja tri leta delam v razvoju, v pisarni.
Kaj pa krog ljudi okoli vas? Pogosto slišimo, da človek v nesreči spozna prijatelja.
Da, hitro se ustvari neki filter, da vidiš, kdo so res pravi prijatelji, ki s tabo ostanejo tudi po letu, dveh, treh … Tisti pravi prijatelji so mi res ogromno pomagali, tudi s šolo, in sem jim res hvaležen. Tudi za družino je bil na začetku to velik šok, kar je običajno, a ko so videli, kako sem se sam spoprijel s tem, je bilo tudi njim nekako lažje. Če bi me videli zamorjenega in žalostnega, bi bilo povsem drugače. Res nisem hotel, da bi se komu smilil. Tako kot jaz sam je seveda tudi družina potrebovala čas, da je sprejela novo realnost. Iskreno pa za preostale stvari težko rečem, da se je kaj bistvenega spremenilo, razen seveda košarke.
Glede na slišano ste bili ves čas izjemno pozitivni.
Večina teh stvari je res odvisna od pristopa in pogleda na življenje. Vsi so me spraševali, kako sem lahko tako hitro spet tisti stari, nasmejani jaz. Seveda sem imel vmes dneve, ko nisem bil najboljše volje ter se spraševal in premišljeval o marsičem, tudi zdaj imam še kakšen tak dan, a glavo poskušam vedno usmeriti v neke cilje, se zamotiti in potem je vse skupaj vedno lažje. Že pred nesrečo sem imel načrte, kaj bom počel v življenju, in za to si tudi prizadevam.
Kdaj pa je potem v zgodbo prišla košarka na vozičkih?
Takoj po poškodbi sem se vpisal v društvo, ker ti potem 24 dni na leto pripada obnovitvena rehabilitacija. S tem namenom sem šel tja. Potem pa sem dobil klic enega od dobrih prijateljev, ali bi prišel in se preizkusil na treningu. Nekaj časa sem odlašal, predvsem zato, ker nisem imel izpita za avto in sem bil odvisen od drugih. Po opravljenem izpitu sem šel na svoj prvi trening in nikoli nisem odšel (smeh, op. p.). Trening zdaj zamudim samo, če sem bolan, v košarko sem se zaljubil.
Je pa res, da sem tudi s psihičnega vidika s športom doživel veliko olajšanje. Še zdaj je šport zame velik odklop in ventil za vse težave. Ko enkrat dobiš svoj dres, sploh tistega z reprezentančnim grbom in svojim priimkom, pa vse skupaj dobi dodaten smisel. Mislim, da sem tudi zaradi športa hitreje odrasel, šport mi je že do zdaj dal res veliko. Veliko so mi pomagali tudi soigralci oziroma kar prijatelji, ker je večina od njih tudi prestala nesreče, od nesreč z avtomobili, motorji do skokov v vodo. Lažje je, ko si med sabo deliš izkušnje. Ko sem sam pristal na vozičku, so mi fantje, ki so že več let v takšnem položaju, svetovali, kako ravnati v določenih primerih. Da se ne opečeš, da se pozimi dovolj oblečeš, ker nič ne čutiš, ozebline pa lahko še vedno nastanejo. Težava je, če nastane kakšna rana, ker se vse skupaj veliko dlje celi, kot bi se sicer.
"Še zdaj je šport zame velik odklop in ventil za vse težave," pravi.
Pa ste se že pred nesrečo ukvarjali s športom?
Prej sem se s športom ukvarjal bolj kot ne samo rekreativno, pravzaprav je bilo to bolj v slogu preživljanja časa s prijatelji, a smo vedno igrali samo nogomet. Prej praktično nikoli nisem igral košarke, ves čas le nogomet in odbojko. Sem pa od nekdaj zagreto spremljal šport, sploh reprezentančni, zdaj še toliko bolj. Vedno so mi bili pri srcu ekipni športi z žogo.
Ko smo se dogovarjali za termin intervjuja, je bilo kar težko najti dan, ko niste na treningih ali tekmah. Kje vse ste trenutno dejavni?
V državnem prvenstvu igram za Celje, sem del slovenske reprezentance, s katero smo sicer kot klub prijavljeni še v regionalni ligi NLB. Igram tudi za avstrijski Gradec, s katerim imam sklenjeno pogodbo. Za to sem tudi plačan, medtem ko v Sloveniji tega ni oziroma vse spada pod rekreacijo. Praktično ves čas, ko nisem v službi, sem tako na parketu. Igra je v Avstriji res na višji ravni.
V tujini so te stvari urejene drugače kot pri nas, pri nas so klubi društva, medtem ko so v tujini klubi sami zase, imajo sponzorje in so ločeni od vsega. Zato lahko potem tudi kupujejo igralce in je vse skupaj še na višji ravni.
Tedne imam tako res zapolnjene, ob sredah treniram z reprezentanco, ob četrtkih sem v Celju, potem pa se konec tedna odpravim v Avstrijo, kjer me čakajo treningi in tekme. Zdaj sem že drugo sezono zapored v Avstriji, kjer je ritem res veliko bolj zgoščen in tudi pripravljalnih kampov je veliko več. Pravzaprav se treningi ne razlikujejo dosti od treningov preostalih košarkarjev. Pred sezono je ogromno dela za kondicijo, tako da dolgo časa žoge sploh ne vidimo, potem pa pride piljenje taktičnih zamislic in postavljanje na parketu. Tudi položaju so enaki, sam sem na krilu. Je pa igra res intenzivna, pogosto gre voziček na voziček, veliko poka (smeh, op. p.).
V državnem prvenstvu igra za Celje, je del slovenske reprezentance, s katero so kot klub prijavljeni še v regionalni ligi NLB, pogodbo pa ima sklenjeno tudi z avstrijskim Gradcem.
Moram reči, da v zadnjih letih, odkar se sam udejstvujem v košarki na vozičkih, ta pridobiva veljavo. Dejansko je veliko prenosov tekem, vse več se o tem govori in tudi piše, da se mogoče pokaže, da tudi mi ogromno treniramo, da je tudi pri našem športu ogromno odrekanja in dela ter da vse skupaj res ni preprosto, kot je mogoče videti na prvi pogled. In da vse skupaj ni samo neki hobi.
Kako pa je prišlo do dogovora z Gradcem?
Oni so stopili v stik z mano. Imel sem tudi že nekaj drugih ponudb iz Italije, Grčije, zanimanje je bilo tudi iz Francije. A to bi bile vse res profesionalne pogodbe, kar bi pomenilo, da bi moral življenje tu pustiti za sabo, hkrati pa finančno ne gre za take številke, da bi bil to vzvod za selitev. Imel sem ponudbe iz Kalabrije in Sant Stefana, a sem za zdaj rekel, da bom še počakal. Ampak nikoli ne reci nikoli, odprt sem za vse, veliko pa je odvisno od ponudb, sploh zdaj, ko imam še službo. Imam srečo, da so v podjetju razumevajoči in da lahko zaradi košarke vzamem dopust, izkoristim proste ure, lahko imam tudi neplačan dopust, samo prej moram delodajalca o tem obvestiti.
Posebna zgodba, v katero je vpleten tudi Goran Dragić, je povezana z vašim košarkarskim vozičkom, kajne?
Goranu smo res hvaležni, lani nam je podaril tri vozičke. Lahko rečem, da me je že samo ta voziček, kar zadeva igro, dvignil raven višje. Pri vozičkih je res velik razkorak, sploh ker so nekateri narejeni po merah do centimetra. Takšni vozički stanejo od šest do deset tisoč evrov. Praktično nemogoče je, da bi si moral takšne stvari kriti sam. Je pa res neverjetna razlika. Ko si enkrat na takšnem vozičku, z njim postaneš eno, na igrišču si lahko osredotočen samo na igro in pozabiš na preostale okoliščine. Goran je res izvrsten košarkar, a še veliko boljši človek.
"Goran je res izvrsten košarkar, a še veliko boljši človek."
Kar zadeva samo igro na vozičkih, je za večino javnosti še vedno velika neznanka, čeprav se konec koncev ne razlikuje veliko od navadne košarke, kajne?
Da, razen dvojnega vodenja so pravila enaka kot pri košarki. Posebnost so klasifikacijske točke, ki jih prejme košarkar glede na vrsto telesne okvare. Igralci z oceno 4,5 so podvrženi minimalni invalidnosti, lahko hodijo ali imajo amputirano okončino. Nižja ko je klasifikacijska ocena, bolj je tekmovalec podvržen invalidnosti. Maksimalen seštevek klasifikacijskih točk peterke na igrišču je na mednarodnih tekmovanjih 14,0, na državnih pa 14,5. To je namenjeno temu, da na parketu niso samo igralci, ki so fizično najbolj sposobni. Če je v peterki ženska, lahko na mednarodnih tekmovanjih igramo s 15 točkami, na državnih pa s 16.
Sam imam klasifikacijo tri, je pa veliko odvisno od tega, česa si s telesom sposoben. Na evropskem prvenstvu te mednarodni sodnik pregleda in določi klasifikacijo. Potem te spremljajo tudi na tekmah, da preverjajo, ali se je kdo na pregledu pretvarjal, da česa ne zmore, v želji, da bi dobil nižjo oceno.
Sam se spomnim svojega prvega treninga. Prišel sem tja in samo gledal, kaj se dogaja. Gledaš, ker nič ne znaš. V tem času sem se res naučil ogromno. Ni preprosto, veliko je odvisno tudi od poškodbe. Če si klasificiran pod enico, je res težko, sploh ker v takšnih primerih ni nobenega ravnotežja v hrbtu in je dlje kot v raketi res težko sploh vreči na koš. Sam imam hrbet vsaj delno zdrav, tako da si pri metu lahko pomagaš tudi s tem delom hrbta. A vseeno je vreči trojko z mesta praktično nemogoče, drugače je, če se zapelješ.
Lani ste z reprezentanco sodelovali na evropskem prvenstvu, na katerem ste se iz divizije C prebili v divizijo B. Kako so sicer organizirana velika tekmovanja?
S tega vidika je košarka na vozičkih res razvita. Tu so olimpijske igre in svetovna prvenstva, kar pomeni, da se moraš za uvrstitev tja v Evropi prebiti med najboljših osem reprezentanc. Že razlika med evropskimi prvenstvi divizij A in B je ogromna, na koncu se vsako leto za obstanek borijo iste ekipe, nekako se je sistem kar nekoliko zaprl. Vsaki dve leti so evropska prvenstva, reprezentance pa smo razdeljene v tri kategorije: A, B in C. A je najmočnejša, mi smo se na zadnjem evropskem prvenstvu prebili iz kategorije C v B. Vsa ta prvenstva so narejena v obliki turnirjev.
Je pa res, da imajo večje reprezentance tako kot v košarki nasploh večji nabor igralcev in jim je že zaradi tega veliko lažje. Oni dejansko izbirajo najboljše, medtem ko je pri nas tako, da sodeluje, kdor le lahko. Sam sem že štiri sezone najmlajši v klubu, na območju Balkana smo verjetno najmlajša ekipa.
Košarka na vozičkih pa ni edini šport, v katerem ste se preizkusili. Lani ste nastopili tudi z rokometno reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Egiptu, kjer ste na koncu odnesli celo odličje. Kako to, da ste sodelovali?
Da, ta priložnost se je ponudila povsem nepričakovano, dejansko sem začel trenirati približno dva meseca pred odhodom, na koncu pa smo osvojili bronasto odličje. Večinoma smo se ponudbi odzvali vsi košarkarji, na koncu pa je bila izkušnja vrhunska. Tudi tu so bile namreč kadrovske težave, saj je igralcev premalo. Vsako tekmo smo bili boljši, ker smo se na vsaki tekmi kaj novega naučili, tako da je bila ta medalja na koncu samo pika na i.
Kakšni so vaši načrti in ambicije, glede na to, da šele prihajate v za košarko najboljša leta?
Sam si želim predvsem še napredovati, biti boljši. Potenciala je ogromno, letos se res pozna, da sem že pred začetkom sezone veliko dela opravil sam. Drugače pa trening, trening, trening. Kot sem rekel, nisem odpisal tujine, za to navija tudi moj reprezentančni trener, imam veliko spodbude z vseh strani. Očitno marsikdo v meni vidi velik potencial in tega nimam za samoumevno. Je pa res, da bi se mi v tem primeru življenje spet povsem obrnilo na glavo. Še vedno sem star le 23 oziroma skoraj 24 let, veliko je odvisno tudi od tega, kdaj si začel. Mislim, da bom na vrhuncu tam nekje pri 30 letih, tako fizično kot tudi mentalno. Iskreno si ne znam več predstavljati življenja brez tega. Na račun košarke včasih trpijo druge stvari, druženje s prijatelji, a na koncu vem, zakaj v to vlagam, kar vlagam, in res sem vesel, da sem v košarki našel svojo ljubezen.
Več iz rubrike Sobotni intervju: