Slovenskega čudežnega najstnika že poskušajo kopirati

Žiga Lin Hočevar je slalomske tekme spremljal na prizorišču olimpijskih iger. Priznal je, da mu je bilo na trenutke težko, saj bi si bolj želel, da bi bil na štartu z ostalimi. Foto: Osebni arhiv

Kako ste spremljali olimpijski slalom kanuista Benjamina Savška?
Gledal sem z velikim zanimanjem. Beni je zastopal Slovenijo, s tem pa tudi na nek način mene in Luko (Božiča op. p.). Kar se mu je zgodilo, težko razložim, ker nisem videl s pravega zornega kota. Torej ne morem oceniti, ali je bil v liniji, ko je s čolnom oziroma z veslom udaril vrata. Zato mislim, da je najbolj pošteno, da nič ne komentiram. Pritožbe niso mogli podati, ker je v pravilih tako zapisano. Čudno se mi zdi, da jim glavni sodnik ni povedal, zakaj se je tako odločil. Težko kaj pametnega povem, ker nisem bil tam in nisem videl posnetka, ki so ga videli sodniki. Moramo se zavedati, da oni nimajo samo dveh kamer, ampak vsaj štiri in vidijo z vseh zornih kotov. Kar se finala tiče, lahko rečem, da je bil Nicolas Gestin razred zase. Francozi so ga dobro in načrtno pripravili in bil je razred boljši do vseh ostalih. Olimpijske igre z 20 tisoč navijači so vseeno malo drugačne kot ena navadna tekma. In zelo dobro so ga pripravili. Ob vsem tem je treba povedati, da je bilo od 20 najboljših kanuistov na mednarodni lestvici (ICF) na olimpijskih igrah le osem. Mislim, da to pove vse.

Najbolj nervozen je bil, ko je po progi peljala njegova sestra Eva Alina Hočevar. Ta je bila na koncu deveta. Foto: Osebni arhiv Ste bili kdaj v karieri v podobnem položaju, kot se je v finalu olimpijskih iger znašel Benjamin Savšek?
Jaz sem bil v nekoliko drugačnem položaju. Na mladinskem EP v Čeških Budejovicah sem bil drugi, takoj za Titouanom Castryckom, ki tudi tekmuje na olimpijskih igrah v kajaku. Takrat je njegov posnetek šestih vrat čudežno izginil. Nihče ne ve, zakaj, čeprav je vrata peljal zelo na meji. To pove svoje, ampak se s tem ne obremenjujem, ker časa za nazaj ne moremo zavrteti. Mislim, da bo prišel čas, ko bom tudi jaz lahko pokazal svojo kvaliteto. Takrat sem si rekel, da upam, da ga bom lahko kdaj pravično premagal.

Kako ste spremljali nastop svoje sestre, ki se je na olimpijski tekmi dobro odrezala?
Rezultatsko je zelo dobro opravila s tekmovanjem. Finale na olimpijskih igrah ni kar tako. Kar mi je še bolj všeč, da je dobro funkcionirala skozi olimpijske igre. Edino lahko rečem, da je imela smolo v finalu, ko je vrata udarila z repom čolna. Ostalo je res dobro podelala, medtem ko sem pri njeni polfinalni vožnji ostal brez besed. V finalu bi s tem časom imela medaljo. Moram tudi priznati, da sem bil zelo nervozen. Zelo zadovoljen in zelo ponosen sem na Evo Alino. V čolnu je že, odkar pomni. Foto: osebni arhiv

Ste pa pred leti dobili nagrado za fair play, potem ko ste svojemu sotekmovalcu po pošti poslali zlato medaljo z državnega prvenstva, ko ste ugotovili, da ste na tisti tekmi storili dotik. Vam fair play veliko pomeni?
Sam cenim to, da vsako medaljo, ki jo dobiš, jo dobiš zasluženo. Sam mislim, da je včasih treba dati čustva malo na stran in bolj objektivno pogledati na določene položaje. To ne govorim za primer Benjamina Savška, ker kot sem že dejal, ne moremo oceniti njegovega primera, ker nimamo pravega zornega kota. Sodniki so ocenili po svoje in težko karkoli rečem. Olimpijska medalja, tudi, če bi bila zlata, in če bi naredil 50 kazenskih sekund, mi ne bi čisto nič pomenilo. Jaz upam, da če bom kdaj dosegel zelo dober rezultat, ga bom dosegel tako, kot sem ga do zdaj, torej na pravičen način.

Tisto medaljo ste poslali Ateju Zobcu Urbančiču. Sta še vedno sotekmovalca?
Atej še tekmuje. Letos se žal ni uvrstil v mladinsko ekipo. Trenutno ne vem, kaj počne. Kolikor vem, si je vzel nekaj premora, ampak jaz mislim, da bo prihodnje leto spet napadal. Jaz mu želim vse dobro.

V družbi sestre Eve Aline in očeta Simona. Foto: Osebni arhiv Verjetno si nekdaj tudi sami želite nastopiti na olimpijskih igrah. Letos jih spremljate kot gledalec, kako jih doživljate?
Da, letos jih spremljam s tribune ali preko televizije. Jaz mislim, da sem doživel olimpijsko vzdušje. Res je noro videti, koliko ljudi pride gledat tekmovanje. Ta občutek, ko slišiš navijače, je res noro. Vse je zelo dobro izpeljano. Tudi organizator si pri tem zasluži vse pohvale. Lahko pa rečem, da so olimpijske igre moj največji cilj. Kot sami vemo, je to v večini individualnih športov največ, kar lahko športnik doseže. Igre so na štiri leta in popravni izpit je čez štiri leta. Mogoče imaš v življenju le eno priložnost in še to je veliko, če jo imaš. Tri leta imam časa, da se pripravim na borbo za olimpijske igre v Los Angelesu. Zase lahko rečem, da bom dal vse od sebe. Na koncu mi ne bo nič žal, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Moj cilj so olimpijske igre in olimpijska medalja. Mislim, da je to cilj vsakega športnika. Jaz se s tem ciljem zbujam že zelo dolgo časa.

Na letošnjih olimpijskih igrah ste v vlogi gledalca. Bi bili vseeno raje na progi, saj so v kanuju tekmovali tudi tekmovalci, ki niso tako kakovostni, in tudi tisti, ki ste jih letos že premagovali?
Res je. Tako, kot sem že povedal. Od dvajsetih najboljših, jih je na olimpijskih igrah le osem. To je res krutost našega športa. Slovenci imamo med najboljšimi petimi tri kanuiste in samo eden je na olimpijskih igrah. Glede tega ne morem nič. Beni se je povsem pošteno uvrstil na olimpijske igre, kar mu lahko samo čestitam. Lani nisem imel dovolj izkušenj, da bi se lahko boril. Res so bili visoko standardi, ampak kakorkoli … Lani nisem bil dovolj dober, da bi jih lahko izpolnil. Zdaj, ko vidim, kdo je pri kanuistih osvojil medaljo, je malo težko gledati, a takšen je šport. Jaz vseeno mislim, da nas je Beni zelo dobro zastopal, ne glede na to, kakšen je na koncu rezultat. Je pa bilo po eni strani kar težko gledati. Vem, da sem od 95 odstotkov tekmovalcev vsaj statistično boljši. A tako je.

Na domačem EP je postal evropski prvak, na stopničkah pa sta mu družbo delala Luka Božič in Benjamin Savšek. Foto: Aleš Fevžer

V letošnji sezoni ste praktično eksplodirali, ko ste na članskem evropskem prvenstvu postali dvakratni evropski prvak (posamično in ekipno), nato pa še zablesteli na mladinskem svetovnem prvenstvu. Ste si pred letošnjo sezono zamišljali kaj takšnega?
Najprej sem si zadal cilj, da se uvrstim v člansko ekipo. To je pri nas zelo težko, a mi je uspelo. Sicer cilj sem imel jasno zapisan. Medalja na evropskem prvenstvu doma v Tacnu … Ne treniram zato, da bom 14. na evropskem prvenstvu. Na evropsko prvenstvo v Tacen sem šel z mislimi, da bom imel medaljo. Imel sem že tudi scenarij, kako bo, ko bom zmagal. Sicer je bilo to samo eno veliko upanje, ampak za to sem zelo veliko delal. Nekako sem imel cilj, da bi naredil to, kar sem naredil, čeprav se to zdi zelo noro. Lahko po pravici povem, da je bil moj cilj letos, da bom na lestvici ICF med najboljšimi petnajstimi, in glede na to, da sem trenutno peti, sem to nalogo bolje opravil, kot sem si zadal.

Za mladinsko svetovno prvenstvo sem imel cilj, da bi zmagal v kajaku, kanuju in krosu, kar se je zdelo nerealno. Že to, da sem zmagal v kajaku in kanuju, je nekaj, kar se ne bo nikoli več ponovilo. No, mogoče se bo, ampak prepustimo to drugim. To, da sem bil v krosu drugi, pa sem presenetil še samega sebe. To je moja prva medalja v krosu in neka zelo lepa spodbuda za naprej, glede na to, da bo ostala disciplina na olimpijskih igrah. Z zmago na svetovnem pokalu sem presegel tudi svoj mejnik.

Glede na to, da ste že na začetku sezone zablesteli v članski konkurenci, kako ste imeli še vedno dovolj veliko motivacijo za mladinska prvenstva, ki so vendarle po kakovosti nižja raven tekmovanj?
Zelo preprosto. Nikoli v življenju še nisem zmagal v kajaku in kanuju na mladinskem svetovnem prvenstvu. To sem si zelo želel, ker ta cilj sem si postavil že pet let nazaj in nisem hotel razočarati tistega Žige Lina, ki si je takrat to želel. Sam sebi sem šel dokazati, da sem najboljši mladinec na svetu. V življenju si v mladinski kategoriji le štiri leta, član pa si lahko celo življenje. Čez nekaj let si ne bi rad očital, zakaj nisem šel in zakaj tega nisem osvojil. Zdaj sem osvojil vse, kar sem si želel. Mogoče mi bo za prihodnje leto zmanjkalo motivacije, ampak bomo videli. Zagotovo pa mladinska tekmovanja ne bodo več moj prvi cilj. Bomo videli, kako bo prihodnje leto.

Zelo všeč mu je tudi disciplina kajak kros. Foto: Nina Jelenc

Zelo dobro vam gre tudi v disciplini kros, saj ste bili na mladinskem svetovnem prvenstvu srebrni. Se vam zdi, da boste v prihodnosti lahko usklajevali tri discipline, torej kajak, kanu in kajak kros?
Odvisno, kašne pogoje bomo imeli za trening. Če bom želel tekmovati v treh disciplinah na najvišji ravni, bom moral na divji vodi veslati malo več, kot do zdaj. To trenutno v Tacnu ni mogoče. Za kajak kros je zelo slabo, ampak upam, da se bo tudi to premaknilo v boljšo smer. Torej da se vzpostavi trening center in da bi doma v Tacnu opravili vsaj 50 odstotkov treninga na vodi. Težko odgovorim na to vprašanje. Niti ne vem, ali je to moj cilj. Moramo vedeti, da je že z eno disciplino to zelo težko. Benjamin Savšek tekmuje samo v kanuju in lahko vidimo, kako težko je. Če bom lahko usklajeval vsaj dve disciplini, ju bom. Dvomim, da bi mi uspelo v treh disciplinah, vsekakor pa bo treba vzpostaviti boljše pogoje za trening.

Imate glede izbire disciplin že začrtane smernice, ki vas najbolj zanimajo?
Največji užitek mi je veslati v kanuju. Je zelo dober pregled, čoln se bolje obrača in bolj je tehnična disciplina. Kajak kros mi je druga najljubša disciplina, saj tekmovalci tekmujemo drug ob drugemu, kar mi je zelo všeč. Prav tako je zelo fizična, kar mi je tudi zelo všeč. Kajak pride nazadnje. To je verjetno prva disciplina, ki bi jo "odrezal". Ne, da mi ni všeč, ampak sta mi prvi dve bolj.

Od zunaj v vas vidijo kot mladi športni fenomen, ki mu uspeva skoraj nemogoče. A verjetno je za tem veliko dela, kajne, sploh v času pripravljalnega obdobja?
Da, res je. Mi vidimo samo tekme, kar je lažja plat vsega tega. Lahko povem, da v pripravljalnem obdobju opravljam 24 ur treninga na teden, kar je ogromno. Moramo se zavedati, da se vsak dan zjutraj zbudim malce pred šesto, da sem lahko ob 6.30 že na fitnesu in naredim prvi trening, ki traja okrog dve uri. To pomeni minimalno uro in pol dela in trpljenja. Po pravici povem, da v fitnesu ne uživam. Delati štiri serije po 25 vzgibov, ali 70 sklec v eni minuti … Če kdo reče, da v tem uživa, potem po mojem mnenju laže. Mislim, da kaj takšnega najbolj razumeš, če to doživiš. Ko opravim fitnes, še ni konec. Do dveh ali še dlje delam za šolo in potem ni časa, da bi v šoli eno uro jedel kosilo … Takoj grem na trening. Vemo, kakšne so zime v Ljubljani, ko je pogostokrat megla, vlaga in mraz, a je treba opraviti kondicijski trening, ki traja od ure in pol do dve uri. Malo bolje je kot fitnes ob 6.30 zjutraj, ampak v tistem mrazu bi bil mogoče tudi jaz doma in imel kakšno uro zase. Ampak to sem si zbral in imam takšen način življenja. Po treningu je čas za regeneracijo in prvi velik obrok v dnevu, da telo dobi zalogo. Nato me spet čaka delo za šolo, zvečer pa še čas za regeneracijo. Pozimi res ni časa, da bi se ulegel v posteljo, gledal Instagram ali kakšno serijo. Zvečer sledi še raztezanje, kar je ena bolj napornih stvari, ker imaš za seboj že štiri ure napornega treninga. Naslednji dan pa se je treba spet zbuditi … Težko je to opisati. Pozimi ni časa za napake. Moram se obleči tako, da bom zdrav in da mi bo toplo in ne oziram se na to, kako bom videti. A ko se zvečer uležem v posteljo, je res dober občutek. Narediš, kar si moral narediti in še dobro. Zadovoljen sem sam s seboj in bolj ko se bližajo dnevi poletja, boljši so treningi, ker na vodi veliko bolj uživam. Še vedno je naporno, ampak tako uživam na vodi in na tekmah, da mi je vse skupaj zelo dobro. Po navadi se na koncu vse poplača.

Izpustil ni še nobenega treninga, če to res ni bilo potrebno. Foto: Damiano Benedetto

Se vam je v vseh teh letih sploh kdaj zgodilo, da ste spustili trening, ker ste imeli vsega dovolj ali se vam ni ljubilo?
Ne, zaradi tega ne, ker vem, da je vsaka takšna odločitev korak v napačno smer. Se je pa že zgodilo, da sem preveč treniral in moral zaradi tega kakšnega izpustiti. Telo enostavno ni več funkcioniralo. To je vse proces spoznavanja mojega telesa, kar je po mojem mnenju povsem v redu. Na koncu moram vedeti, koliko lahko treniram. Sicer pa se nikoli ne spominjam, da bi izpustil trening, ker se mi ne bi ljubilo.

Vam sploh kdaj uspe iti ven s prijatelji? Ste namreč v letih, ko se vaši vrstniki zabavajo in trenutno uživajo na plaži, vi pa garate in se znojite na treningih.
Bom povedal povsem po pravici. Letos pozimi in poleti nisem šel. Vse, kar je od tega, je po velikih tekmah, ko imamo teden ali dva prosto. Odvisno, kako si sledijo tekmovanja. Nisem šel pa nikdar "žurat". Mami mi je enkrat lepo povedala, da z eno prekrokano nočjo izgubim štirinajst dni treninga, ki sem ga opravil. Vem, koliko truda sem vložil in z enim žurom ne bom tega zapravil. Ne bi se splačalo. Včasih rahlo to pogrešam, ampak imam druge stvari, ki me toliko bolj veselijo. No, včasih bi se tudi jaz rad malo odklopil, ampak če bo to čez nekaj let moja služba, bo to najboljša služba na svetu. Meni osebno je veliko bolje iti na kolo, kot pa se iti zabavati.

Sicer tudi alkohola ni na vašem meniju?
Zelo redko. Kdaj pa kdaj si privoščim kakšen kozarec. To je tako redko in v tako majhnih količinah … Po mladinskem svetovnem prvenstvu sem spil le en kozarec. Vsi vemo, koliko je to v enem mesecu.

Ali sledite smernicam prehranjevanja, ki so v vrhunskem športu v zadnjih letih zelo napredovale? 
Šport gre v to smer, da se išče vsako malenkost. To je moja, ne bom rekel ravno šibka točka, ker, ko je treba paziti na prehrano, res pazim do grama. Vse naredim, da se počutim tako, kot se moram in da je moja teža takšna, kot mora biti. To je stvar, ki jo najbolj pogrešam od običajnega življenja. Lahko rečem, da pazim na vse, do vsake podrobnosti. To včasih peče, ampak se splača. Po velikih tekmovanjih na primer po mladinskem svetovnem prvenstvu, sem si privoščil, ko ni bilo tekem.

Ali program za pripravo na sezono povsem prepustite očetu ali ste tudi sami zelo analitični in se sami pozanimate, kako bi Pri programu povsem zaupa svojemu očetu. Foto: www.alesfevzer.com kakšno stvar lahko še izboljšali?
To prepuščam očetu, ker sem se tudi v to poglobil in ugotovil, da to, kar delamo, da je prav. No, vsak ima svojo filozofijo. Za vsako stvar, ki mi jo oče napiše, vem, zakaj mi jo je napisal, kaj bo treba pred treningom pojesti, da bo trening najbolj učinkovit, kdaj ga moram narediti … Pri teh zadevah sem zelo strikten, ker želim vse narediti 100-odstotno. Želim si trening narediti najbolje, ker mogoče je v tistem trenutku nekdo, ki trening bolje opravi. Ne maram, da kdo dela kaj boljše od mene, sploh v športu. Zato se toliko poglabljam v te zadeve. Vsi skupaj, oče, mami, sestra in jaz delamo na tem. Oba z Evo, vsaj za moje pojme, zelo znanstveno poskušava pristopiti k stvari. Na koncu je to zelo pomembno. Vedno bolj ugotavljamo, da se oče že 30 let nazaj ni motil s programom. Jaz mu za zdaj zelo zaupam, ker če zdržim mladinsko svetovno prvenstvo po že prej zelo napornih tednih, potem delamo nekaj prav. Za zdaj ne mislim veliko stvari spreminjati.

Nekako ste v ta šport prinesli novo tehniko, potem ko v kanuju na zelo poseben način in zelo hitro menjate stran zaveslaja. Se vam zdi, da vas tekmovalci že kopirajo ali pa vsaj poskušajo?
Mislim, da poskušajo, ampak zdi se mi, da se teh stvari lotevajo narobe. Vidim, da se nekateri tekmovalci poskušajo stvari lotevati na identičen način kot jaz … Sam sem res veliko časa vložil v to, da sem podrobno naštudiral, kdaj, kje, kako in zakaj menjati stran zaveslaja. Nekateri to delajo že zelo dobro. Češki tekmovalec Jiri Prskavec me je zelo presenetil in nisem si mislil, da mu bo šlo tako dobro. Jaz verjamem, da si je tudi on vzel veliko časa, da je naštudiral vse skupaj, saj je v kratkem času postal eden boljših kanuistov na svetu. Oče me je že na začetku naučil veslati na obe strani, potem sem vključil še svojo filozofijo in mislim, da nama je kar dobro uspelo.

S sestro Evo Alino sta zelo povezana. Foto: www.alesfevzer.com

Kajak in kanu na divjih vodah je razmeroma drag šport, saj je oprema kar precej draga. Verjetno je vse to na plečih vaših staršev. Se vam ob vaših uspehih in vse večji prepoznavnosti obetajo kakšni novi sponzorji?
So tudi koraki v to smer. Da, res je drag šport. Čoln stane 3.200 evrov … V tem športu ni milijonskih pogodb z zvezo, s klubi ali komerkoli. Če želiš biti najboljši na svetu, moraš imeti najboljšo opremo na svetu. Ob tem se lahko samo zahvalim staršema, ki sta toliko vložila v naju z Evo, da imava lahko, kolikor se le da, najboljšo opremo. Počasi se tudi sponzorji nabirajo, ampak žal je finančno še vedno zelo težko.

Kdaj vas čakajo naslednje tekme, verjetno jih že čakate, saj ste večkrat dejali, da zelo radi tekmujete?
Da, zelo rad tekmujem, čeprav je bilo letos kar veliko tekem. Tekma me čaka 15. avgusta, ko bo na sporedu mladinsko evropsko prvenstvo. Iskreno, nisem prav zelo motiviran, ker kot sem že prej dejal, sem osvojil že tisto, kar sem želel. Nekaj časa bom še užival na olimpijskih igrah, potem pa se bom začel pripravljati, ampak bolj na tekme svetovnega pokala kot na mladinsko evropsko prvenstvo. Pokazal sem že, da sem najboljši mladinec na svetu. Na svetovnih pokalih želim res dobro tekmovati in pokazati tisto, kar znam.

Zelo ga podpira tudi njegovo dekle. Foto: www.alesfevzer.com Ne skrivate, da imate dekle. Verjetno mora biti razumevajoča, ker vas ni veliko doma?
Da, res je zelo razumevajoča, me podpira in mi stoji ob strani. Nikoli se še ni zgodilo, da bi me vprašala, zakaj moram to početi. Vseskozi mi stoji ob strani in mi tudi pomaga s šolo. Drug drugemu poskušava nameniti veliko časa. Vsak trenutek poskušava biti skupaj, ker pridejo obdobja, ko dolgo časa nisva skupaj. Žal je to tudi cena profesionalnega športa in zato cenim vsak trenutek, ko sva lahko skupaj.

Preberite še:

Sportal Tine Urnaut: Bila je dolga in vse prej kot lahka pot #video

Sportal Po 40. letu postal specialkar: Na leto naredim vsaj deset tisoč kilometrov, večino tur v klanec

Sportal Vanja Drkušić. Filmska zgodba o slovenskem nogometnem junaku.