Selektor ni pristaš študija v ZDA, čeprav ima prednosti, ki so za nas znanstvena fantastika

Miha Potočnik, selektor slovenske plavalne reprezentance in dolgoletni trener Sare Isaković, je v trenerske vode zaplaval že pred dvema desetletjema. Kot pravi sam, je trenersko delo celodnevni poklic, v katerem čas razporejaš med dopoldanske treninge, popoldanski fitnes in večerni trening, konci tedna so rezervirani za plavalna tekmovanja, počitnice za priprave. "Težko se najde čas za dopust," pravi, a če so zraven plavalci kalibra Sare Isaković in temu primerni uspehi, potem je tudi ta tempo mogoče zdržati. S Potočnikom smo se pogovarjali ob robu poslovilne novinarske konference naše plavalke z največ trofejami Sare Isaković, ki je potekala na radovljiškem bazenu, kjer je Potočnik tudi glavni trener Plavalnega kluba Gorenjska banka Radovljica, zato je logično, da se omembi Isakovićeve nismo izognili.

Lani sta na svetovno prvenstvo v Barcelono odpotovala le dva plavalca, Damir Dugonjić in Tjaša Oder, na evropsko prvenstvo v Berlin jih odhaja 11. Je to znak pozitivnega napredka v vrstah slovenskih plavalcev ali zgolj odsev dejstva, da je EP vendarle nekoliko nižji rang kot SP? V Barcelono bi moralo odpotovati pet ali šest plavalcev, ki so izpolnili normo, vendar sta na tekmovanje zaradi poškodb ali drugačnih odločitev odpotovala le dva. Evropsko prvenstvo je tekmovanje nižjega ranga kot svetovno, zato so tudi norme nižje. Dve plavalki sta se odločili, da namesto v Berlin odpotujeta na olimpijske igre mladih v Nanjingu, eden pa je bil zaradi slabe pripravljenosti umaknjen iz ekipe.

Velik del slovenskih plavalcev študira ali je že doštudiral v ZDA. Tam praviloma dosegajo odlične rezultate na akademskem področju (Sara Isakovič je diplomirala iz športne psihologije, Damir Dugonjić iz ekologije, Jernej Godec je celo doktoriral iz imunologije, op. a.), na plavalnem pa stagnirajo ali celo nazadujejo. Kako vi kot trener gledate na to dvojnost? Sam nisem ravno pristaš študija v ZDA, čeprav je pozitivno to, da tam plavalci študij končajo v štirih letih, kar je za vrhunskega športnika v Sloveniji znanstvena fantastika, poleg tega jim uspe plavalce zadržati v plavanju, kar nam v Sloveniji ne uspeva vedno. Po drugi strani pa želenih rezultatov v plavanju ni bilo. Ne pri slovenskih in ne pri hrvaških plavalcih na študiju v ZDA.

Pa vendar ameriški plavalci dosegajo vrhunske rezultate. Razlikovati moramo med študentskim plavanjem in ameriško plavalno reprezentanco, to sta dve ločeni stvari. Študentsko plavanje je naravnano na tekmovanje NCAA, ki se odvija konec marca in poteka v 25-jardskih bazenih. To tekmovanje pomeni nekakšen konec športnega dela, študentje nato do sredine maja nadaljujejo akademsko delo, medtem ko so pravi plavalci takrat v pomembni fazi treninga pred najpomembnejšimi nastopi v letni sezoni. Slovenski plavalci se običajno v Slovenijo vračajo konec maja in so praviloma vedno zelo slabo pripravljeni.

Je razlog v večjih skupinah, kjer se trenerji preprosto ne morejo posvečati posameznemu plavalcu in piliti fines? Ravno skupinsko delo je na primer Dugonjić izpostavil kot plus treningov v ZDA, medtem ko v Sloveniji večinoma trenira sam. V ZDA je celotna zgodba naravnana na ekipni uspeh. Univerze med seboj tekmujejo, posameznik v ameriških študentskih ekipah pa ni tako pomemben. Po drugi strani pa so plavalci, ki se potegujejo za mesto v ameriški reprezentanci, deležni povsem drugačnega pristopa. Tudi naši najboljši plavalci morajo za pridobitev štipendije v ZDA odplavati vrhunske rezultate, ki so plod individualnega pristopa, tega pa v ZDA v taki meri niso deležni.

Omenili ste že, da pri slovenskem plavanju pogrešate ekipni duh, ki ga je v ameriških univerzitetnih ekipah bržkone precej več. Ekipni duh je v ZDA zelo močan, medtem ko se Slovenci – vemo, kakšni smo po naravi – ne znamo spraviti skupaj. Plavanje je sicer res individualni šport, ampak v ZDA so te zadeve precej bolj urejene kot pri nas.

Osem let ste sodelovali s Saro Isaković, brez dvoma ste ogromno prispevali tudi k osvojitvi srebrne olimpijske medalje v Pekingu. Se vam zdi, da bi se Isakovićeva morala aktivno vplesti v slovensko plavanje? Sama je dejala, da je pripravljena na to. Sara ima prav gotovo ogromno mednarodnih izkušenj, tako na plavalnem področju kot na področju obmejnih znanosti, zato bi bila v določenih trenutkih vsekakor dobrodošla. Bi se pa morali v plavalnem klubu in Plavalni zvezi Slovenije odločiti, kakšne bi te naloge bile. Prav gotovo pa bi lahko bila s svojim znanjem in izkušnjami tistim plavalcem, ki jih največja tekmovanja še čakajo, v precejšnjo pomoč.

Ali mlade generacije še vedo, kdo je Sara Isaković? Navsezadnje sta od njenega zadnjega nastopa na velikem tekmovanju minili že dve leti. Sara je z olimpijsko sezono 2008 in olimpijsko medaljo v slovenskem prostoru dobila dobro prepoznavnost, tako da jo v plavalnih krogih in krogih zunaj plavanja kar dobro poznajo.