Boštjan Boh

Torek,
28. 10. 2014,
12.30

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Dejan Testen kajak kanu Luka Božič

Torek, 28. 10. 2014, 12.30

8 let, 7 mesecev

Odpovedal je zmenek z dekletom, a mu ni bilo nikoli žal

Boštjan Boh

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
"Vseeno sem bil le fant s hribov, ki je želel veslati in mu šport ni bil predstavljen na pravi način," pove Dejan Testen, ki je Most na Soči spravil na zemljevid sveta.

Malokdo je slišal za Dejana Testena, ki je glavni krivec, da se v majhnem kraju, kot je Most na Soči, kujejo svetovni prvaki. Zadnji uspeh je naslov svetovnih prvakov Luke Božiča in Saša Taljata v dvojcu. Ob velikih uspehih se raje drži bolj zadaj, a njegove zasluge za razvoj kajaka na Mostu na Soči so velike. Verjel je v svoj način dela in kot kažejo rezultati, mu zelo dobro uspeva. Pogoji za delo so vse prej kot dobri, a pri njih dokazujejo, da se s pravim delom in voljo da veliko postoriti. Dejči, kot ga kličejo v kajakaških krogih, se nima za vrhunskega trenerja, sebe vidi bolj kot neke vrste socialnega delavca.

Kdaj se vam je porodila misel, da boste na Mostu na Soči ustanovil podružnico Kajak kanu klub Soške elektrarne? Sam sem bil včlanjen v Kajak kanu klub Soške elektrarne, vendar sem večino časa treniral sam. Seveda, če si sam, potem vedno iščeš ljudi okoli sebe. Že ko sem tekmoval, sem imel zraven prijatelje, vendar se nobeden ni resno ukvarjal s kajakom. Odločil sem se, da naredim malo večji tečaj. Dobil sem skupino 12 fantov, med njimi pa je bil že svetovni prvak Lovro Leban. Prihodnje leto je prišlo še šest fantov in med njimi je bil že tudi Luka Božič. Praktično sem že v prvih dveh skupinah dobil zelo dober "material". Pozneje se je to samo stopnjevalo, tako da sem moral kmalu končati svojo tekmovalno kariero.

Kdaj ste začeli s tečaji? Prvi tečaj sem organiziral leta 1999, leta 2000 pa sem že končal tekmovalno kariero.

Se spominjate, kdo je bil vaš prvi član v klubu? Seveda se spominjam. Zagotovo je bil prvi Alen Kovačič … Spominjam se, da je Lovro Leban zamudil prvi tečaj. Nato ga je neko nedeljo pripeljal oče. Odpovedal sem zmenek s punco in šel z Lovrom na vodo. Še danes mi ni žal (smeh). No, čez osem let je postal svetovni prvak. Včasih se sprašuješ, ali si je vredno vzeti čas za sočloveka … Moraš si ga vzeti.

Koliko tekmovalcev imate danes v klubu? Trenutno imamo na Mostu na Soči 50 tekmovalcev, za katere skrbijo trije profesionalni trenerji in dva, ki sta plačana po urah.

Vas je dovolj trenerjev? Za takšno število tekmovalcev nas je dovolj. Težava je, da sva dva tudi reprezentančna trenerja. To pomeni, da sva 90 dni v letu odsotna, vendar s principom dela, ki ga imamo pri nas, se to še da nekako speljati.

Je kajak in kanu prvi šport na Mostu na Soči? Upam si trditi, da je. V celotni soški dolini ni svetovnih prvakov, razen kajakašev in kanuistov. A želim poudariti, da v osnovi delamo športnike in ne samo kajakaše in kanuiste. Menim, da je to tudi naša prednost, ki jo imamo pred drugimi.

Na katere uspehe ste najbolj ponosni v svojem dozdajšnjem delu? Vemo, da Luka in Sašo nista edina, ki osvajata medalje na največjih tekmovanjih. Zagotovo sem najbolj ponosen na to, da nam je uspelo v naš šport pritegniti toliko otrok. Pomembno je, da smo ves čas trdno na tleh in da nas ne prevzame evforija. Imamo ogromno staršev, ki nam pomagajo. Uspelo nam je obdržati vso energijo. Po moje je to največji uspeh.

Kako vam uspeva v takšnih pogojih, praktično imate v klubu le dva zabojnika? Kot sem še uvodoma povedal, kot prvo, mi delamo športnike. Nismo preveč specifično usmerjeni. Naš odprti program se imenuje ŠPON (Šport, prijateljstvo, otroci, narava). Učimo se praktično vseh športov. Luka (Božič, op. p.) je lep primer. Uspešno se udeležuje maratonov, igra košarko, nogomet … Lovro Leban je postal svetovni prvak v spustu na divjih vodah, v osnovi pa je treniral slalom. Omenim lahko še Nejca Rutarja, ki je šel skozi našo šolo, danes pa je uspešen kolesar.

Od kod takšna ideja? Že pred tem, ko sem sam treniral, so bili moji vzorniki norveški tekači, kot so bili Vegard Ulvang, Bjørn Dæhlie … norveški način razmišljanja sem gojil tudi naprej. Šport, narava, biti pošten do svojega telesa … potem ne potrebuješ več veliko. Kot trener sem šport spoznal do vseh razsežnosti. Kot tekmovalec sem skrbel samo za sebe in še to slabo. Nisem imel pravega vpogleda in prav to hočem zdaj dati našim tekmovalcem. Vseeno sem bil le fant s hribov, ki je želel veslati in mu šport ni bil predstavljen na pravi način. Še danes gledam, kako imajo Norvežani urejene vrtce, kako se obnašajo njihovi olimpijski prvaki … Njihove vrednote so zelo človeške. Ne vem, zakaj ne bi česa takega bili zmožni tudi mi. Ogromno ljudi ima bogato infrastrukturo, vendar nimajo pravih vrednot. Pod vašim vodstvom ste na jezeru vzgojili svetovna prvaka na divjih vodah, to je že prava umetnost. Po eni strani je to res, po drugi strani pa nam je to razširilo obzorja. Če bi imeli eno umetno progo, potem bi trenirali verjetno samo na eni progi. Če pogledam tujce, ki trenirajo na umetnih progah, so zelo omejeni. Narejeni so zelo specifično in tudi proga na zadnjem svetovnem prvenstvu v ZDA jim je delala kar nekaj težav. V naši šoli kajaka se moramo prilagajati razmeram in na koncu je to lahko celo naša prednost.

Ste vi krivec, da ste Saša Taljata in Luko Božiča posedli v isti čoln? Glavni krivec je bilo mladinsko svetovno prvenstvo v Solkanu leta 2006. Imeli smo ogromno otrok in bali smo se, da ne bomo imeli nobenega v slovenski reprezentanci. Zato smo se dve leti prej odločili, da Luko in Saša posadimo v dvojec. Njuna zgodba se je začela predvsem iz bojazni, da naš klub ne bo imel nobenega predstavnika na svetovnem prvenstvu.

Kdaj ste ugotovili, da sta material, ki lahko posega po medaljah? To je rastlo počasi. Po vsaki tekmi smo rekli, da lahko še kaj izboljšamo. Prav zares smo začeli z njimi delati po letu 2008. Takrat smo začeli verjeti v njiju. Leto pozneje sta na svetovnem prvenstvu v La Seu'd Urgellu osvojila bronasto medaljo. Letos smo delali zelo podobno. Ko imamo svoj mir, potem se znamo dobro pripraviti. Sam delam veliko tudi z mladinsko ekipo in ta mir težko najdem. In ko mi zdaj pravijo, da sem vrhunski trener … Ne, nimam se za vrhunskega trenerja, ampak bolj za neke vrste socialnega delavca, ker res veliko delamo z otroki in mladino. To delo mi tudi bolj ustreza. Lepo je delati v okolju z mladimi, ker vidiš, da jim lahko veliko daš.

Se trenerji obračajo na vas za nasvete? Da, z nekaterimi se veliko pogovarjam. Saj ne, da bi koga učil, ampak treba se je dopolnjevati. Pri nas so trije profesionalni trenerji, ki smo si različni. Že na začetku našega sodelovanja smo se zmenili, da si bomo pomagali in dopolnjevali. In dejansko nam to dobro uspeva. Jernej (Jernej Regent Župančič, op. p.) dela program za fitnes. Priznam, mene je fitnes prerasel. Jernej naredi boljši program kot jaz in s tem nimam težav. On pa od mene verjetno dobi kakšno drugo stvar.

Sta si Luka in Sašo dovolj podobna ali ravno prav različna, da se ujameta v čolnu? Na začetku tega nisem opazil. Sprva sta se mi zdela precej podobna, pozneje, ko so se začeli treningi stopnjevati, so se začele razlike večati. Ko sta že odrasla in že po svoje razmišljala, so prišle razlike še bolj na plan. Moja naloga je bila, da jih spravim spet skupaj.

Kolikokrat ste morali poseči vmes, če je prišlo do prerekanj? Mi se veliko pogovarjamo. V bistvu delujemo dosti blago. Naša psihologinja nam velikokrat prav, dajte se prepirati. Sam ne vidim potrebe po tem, če se lahko pogovorimo. Dostikrat je veliko stvari zadržanih, a verjemite mi, da slej kot prej pridejo stvari na dan. Mislim, da smo vsi dovolj zreli, da se lahko pogovorimo.

Sta Luka in Sašo v svoji karieri zaradi prepira predčasno končala trening? Ne, nikoli. Zmeraj smo naredili trening do konca.

Zdi se, da Luka in Sašo stojita precej na trdnih tleh. Je to stvar njunega karakterja ali športne vzgoje? Luka in Sašo sta trdno na tleh že od začetka. Pri nas otrok nimamo v vati. Otrok ne kupujemo, ampak jih poskušamo učiti živeti.