Nikoli ni pozabil, kdo mu je pomagal, ko ni imel niti za hrano

James J. Braddock s svojo družino. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Vsej prej kot navadna pot do naslova svetovnega prvaka

Čeprav je James J. Braddock sam sebe označil kot človeka, ki ima več v rokah kot v glavi, se je v najtežjih trenutkih znašel in tudi znal izkoristiti priložnost, ki se mu je ponudila. Po daljšem premoru se  je namreč znova znašel v ringu in pozneje postal celo svetovni prvak v težki kategoriji. Njegova pot do tega naslova pa je bila vse prej kot navadna.

James J. Braddock se je rodil leta 1905 staršema irskih korenin (Joseph Braddock in Elizabeth O'Toole Braddock), ki sta se izselila v ZDA. Odraščal je skupaj s štirimi brati in dvema sestrama. Bil je povsem navaden fant, ki se je rad igral s frnikolami, igral bejzbol in sanjal, da bi nekoč postal gasilec ali strojevodja.

Pri 21 letih se je odločil, da gre med profesionalce. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Leta 1926 doživel boleč poraz in hudo poškodbo

V letih od 1919 do 1923 je opravljal različna dela, a v tem času je odkril tudi veliko ljubezen do boksa. Nekaj let je bil uspešen amaterski boksar, leta 1926 se je kot 21-letnik odločil, da gre med profesionalce v poltežki kategoriji. Leta 1929 se je  celo boril za naslov svetovnega prvaka, ko je boksal proti Tommyju Loughranu in izgubil po petnajstih rundah – po sodniški odločitvi. Doživel je veliko razočaranje, poškodoval pa si je tudi desno roko, ki ga je ovirala pri nadaljnji karieri.

V času finančne krize je moral požreti svoj ponos

Še ne dva meseca po tem dvoboju, natančneje 3. septembra, se je v ZDA  začela velika finančna kriza ("Great Depression"). Braddock je bil eden tistih, ki so izgubili praktično vse. Ker takrat ni bilo dela, se je trudil, da bi zmagal kakšen dvoboj in na ta način ženi ter svojim trem otrokom zagotovil hrano. A tako, kot je ameriško gospodarstvo doživelo zlom, se je nekaj podobnega zgodilo tudi z njegovo boksarsko kariero. Izgubil je kar šestnajst od dvajsetih dvobojev. Moral je požreti svoj ponos. Boksarske rokavice je obesil na klin in zaprosil za državno pomoč, da bi na ta način lahko nahranil svojo družino.

Levica, ki je presenetila nasprotnike

Ko se je moral odpovedati svoji prvi ljubezni, je opravljal dela v pristanišču. Tam je spoznal, da je njegova desna roka povsem neuporabna, kar je pomenilo, da je moral vse moči usmeriti v levo roko. Pozneje se je izkazalo, da mu je to v ringu prišlo še kako prav, saj nasprotniki niso bili vajeni, da je levica postala njegov najmočnejši adut.

Po čistem naključju se je znova znašel v ringu in presenetljivo zmagal

Leta 1934 je povsem po naključju dobil povabilo (nasprotnik je tik pred zdajci odpovedal dvoboj, op. p.), da se v težki kategoriji pomeri proti Johnu "Cornu" Griffinu. Ta dvoboj naj bi bil namenjen temu, da bi si Griffin na ta način utrl pot do odmevnejših dvobojev. A bil je to račun brez krčmarja, saj ga je Braddock premagal po treh rundah. Začela so se mu odpirati vrata do novih dvobojev. V naslednjih dveh dvobojih sta pod njegovo močno levico klonila še Art Lasky in John Henry Lewis.

Presenetil svetovnega prvak, ki ga je podcenjeval

S tema dvema zmagama se je povzpel med najboljše boksarje in tako dobil možnost, da se bori za naslov svetovnega prvaka proti Maxu Bearju, bokserju, ki je bil v takrat najboljši, in ki je, po mnenju mnogih, takrat podcenjeval svojega nasprotnika. Bear je slovel po tem, da je imel dinamit v svojih rokah. Leta 1935, 13. junija, sta se pomerila v Madison Square Gardnu, kjer je Bear veljal za velika favorita.

Tako kot je pred leti Tommy Loughran 'naštudiral' njega, je Braddock 'naštudiral' boksanje Beara. Uspešno se je izmikal nasprotnikovi močni desnici in v neverjetnem dvoboju po 15 rundah postal svetovni prvak. V naslednjih dveh letih je Braddock boksal v številnih revialnih dvobojih.

Leta 1937 je James J. Braddock izgubil proti Joeju Louisu. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Leta 1937 je pod vplivom zdravil izgubil naslov svetovnega prvaka

Leta 1937 je James J. Braddock izgubil proti Joeju Louisu, ki ga je v osmi rundi spravil na tla in je s tem izgubil naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji. Čeprav ni tega nikoli obešal na veliki zvon, je takrat le malo ljudi vedelo, da je v tistem času Braddock jemal zdravila za artritis. Zaradi tega je med dvobojem komaj dvigoval svojo levico, saj je zdravilo omrtvičilo njegove roke. Tisti večer so mnogi uživali v dvoboju. In čeprav ga je Braddock izgubil, je bil to zagotovo eden njegovih najboljših dvobojev v njegovi boksarski karieri. Bil pa je tudi zelo finančno donosen dvoboj, saj je na podlagi njega v naslednjih dveh letih dobil 150 tisoč dolarjev, kar danes pomeni približno dva milijona dolarjev (1,7 milijona evrov).

Kariero končal tako, kot si je najbolj želel

Svojo kariero je vendarle želel zaključiti na poseben način. Leta 1938 je po desetih rundah premagal Tommyja Farra. Po tem dvoboju je boksarske rokavice obesil na klin in se dokončno poslovil od profesionalnega boksa. V svoji karieri je boksal 82 dvobojev in dosegel 51 zmag.

James J. Braddock je tudi v starejših letih ostal v formi. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Nikoli ni pozabil, kdo mu je pomagal v najtežjih časih

Do konca svojega življenja se je spominjal časov velike finančne krize, ko je zaprosil za državno pomoč, da je lahko nahranil svojo ženo in tri otroke. Ob svoji iskrenosti in empatiji, ki jo je imel, je pozneje, ko si je finančno opomogel, tudi odplačal dolg ter še naprej podpiral katoliške organizacije, ki so mu pomagale, ko mu je bilo najtežje.

Po končani karieri sta se leta 1942 James J. Braddock in njegov menedžer Joe Gould prijavila v ameriško vojsko. Po njuni vrnitvi pa je pomagal zgraditi most Verrazano in delal kot dobavitelj opreme – generatorjev in varilne opreme. S svojo ženo Mae sta vzgojila tri otroke: Jaya, Howarda in Rosemarie. Umrl je leta 1974, star 69 let.

Sportal Žalosten propad hokejske legende

Sportal Z razlogom napadel Prevca in ga podrl na tla