Nekdanji vaterpolist, ki se je znašel v gostinskih vodah

Erik Bukovac je kariero začel in sklenil v kranjskem Triglavu, s katerim je bil pred leti kar nekajkrat na pragu uvrstitve v elitno ligo prvakov. Pot ga je nato zanesla v tujino, kjer je dosegel tudi največji klubski uspeh v karieri, ko je leta 2003 v najelitnejšem klubskem tekmovanju osvojil tretje mesto s Primorjem s hrvaške Reke. V bogati karieri je deloval tudi v Italiji in Turčiji, zaigral pa je tudi za oba najtrofejnejša slovenska kluba – poleg matičnega Triglava še za Koper. Po koncu igralske poti je sprejel nov izziv in od očeta prevzel vodenje picerije v Tenetišah, vseeno pa z enim očesom še vedno pogleduje tudi proti bazenu.

Po očetu je prevzel vodenje picerije, ki je le nekaj minut iz Kranja. Foto: Ja. M.

Kaj vam je kot nekdanjemu vaterpolistu za nadaljnje življenje dal šport?

Šport mi je dal zelo veliko − neko konstanto, marljivost, vztrajnost in iznajdljivost. Torej, vrline, ki jih vsak potrebuje tudi v življenju nasploh.

Vemo, da vaterpolo ni ravno šport, ki bi slovel po svoji priljubljenosti in prepoznavnosti v svetu. Zakaj ste se torej odločili zanj?

Mislim, da je vaterpolo v zadnjem času padel na neko raven, na katero nismo pričakovali, da bo. Ko sem začel s treniranjem vaterpola, je bil to šport, ki je bil veliko bolj podprt s sponzorji, kot je danes. Tudi prepoznavnost je bila večja in veliko več igralcev je dobilo tudi možnosti za naprej. Stalno se je pojavljal na malih zaslonih, tako da se je bilo takrat veliko lažje odločiti za ta šport. Tudi tribune so bile v tistih časih vedno polne, sploh na primer olimpijski turnirji. Poleg tega je vaterpolo bil oziroma je še vedno eden najbolj tradicionalnih športov v Kranju. Poleg plavanja drugega športa na takem nivoju dejansko takrat tu ni bilo.

Poleg tega sem se tudi odlično znašel v vodi. Preizkušal sem se v več športih, a vaterpolo je bil na koncu tisti, kjer sem se našel, zato odločitev, da ostanem v tem športu, ni bila težka.

Igrali ste seveda tudi za dva slovenska kluba – Koper in domači kranjski Triglav, v katerem ste začeli in tudi končali kariero. Kakšni so vaši spomini na začetek kariere?

Začetek kariere je bil odličen. Stalno smo se uvrščali na velika tekmovanja, vedno smo bili prisotni tako na kadetskih kot tudi na mladinskih evropskih prvenstvih. Na teh prvenstvih so nastopali igralci, ki so kasneje postali zvezde tega športa.

Če se ozrem na člansko kariero, mislim, da smo imeli v Triglavu res zelo dobro ekipo, ki je bila sestavljena iz več generacij. Klub si je ves čas prizadeval, da smo imeli dobre pogoje in opremo ter kakovostne tekme. Žal se nam ni uspelo prebiti v ligo prvakov, a dvakrat ali trikrat smo bili res zelo blizu temu, saj nam je zmanjkal največkrat le zadetek. In malo športne sreče.

V Sloveniji je poleg matičnega Triglava nastopal tudi pri Kopru. Foto: Vid Ponikvar

Kot na večino kranjskih vaterpolistov je tudi na vas zagotovo zelo vplival trener Rado Čermelj, ki je že nekaj časa "zaščitni znak" kluba in brez katerega si Triglava pravzaprav sploh ne moremo predstavljati.

Ja, Rado je bil izjemno pomembna oseba v mojem življenju in razvoju. Že prej je veljal za zelo dobrega trenerja, ki je "ustvaril" veliko dobrih igralcev, ki so zdaj že starešine kluba. Takrat so bili, tako kot pri vzgoji otrok, različni prijemi, ki se razlikujejo od današnjih. Menim, da je bilo takrat lažje "narediti" igralca s trdo roko, kot je denimo danes. A še vedno mislim, da Rado ostaja pomemben člen Triglava.

Več iz rubrike Druga kariera

Poleg klubske kariere zagotovo zavzema posebno mesto tudi igranje za reprezentanco, ki ste jo v določenem obdobju (na žalost do zdaj v njenem zadnjem) vodili kot kapetan moštva. Kako gledate na celotno situacijo v slovenskem vaterpolu?

Reprezentanca je bila veljala za "neko priporočilo" vsakemu igralcu. Nekako si imel možnost, da si z reprezentančnimi srečanji dobil možnost igranja za klube iz tujine. Vaterpolo je tak šport, ki nima nekih menedžerjev in ne agencij, ki zastopajo igralce. Zato je bila reprezentanca tista, s pomočjo katere smo se lahko pokazali največjim klubom, največjim imenom v vaterpolu in največjim vaterpolskim strokovnjakom z namenom, da dobimo povabilo v njihov klub. Sam sem se zato vedno trudil, da sem v reprezentanci pokazal dobre predstave in se udeleževal reprezentančnih akcij.

Glede trenutne situacije v slovenski vaterpolski reprezentanci pa bi želel vodstvu sporočiti, ne kritizirati, da se mora vse skupaj premakniti na nivo nekega športnega razmišljanja. S tem mislim predvsem na "lov" za rezultati. Če ne bomo dosegali rezultatov, potem je vse brez smisla.

Reprezentanca je zagotovo motiv vsakega športnika … Mladi vaterpolisti pa karierne priložnosti po končani srednji šoli oziroma fakulteti iščejo drugje, saj tega motiva trenutno ni. Kako gledate predvsem na to, da je Slovenija že osem let brez članske reprezentance?

Glede na to, da trenutno stanje klubov ni idealno, menim, da se da še vedno marsikaj storiti z nekim entuziazmom, s katerim bi reprezentanco ponovno oživili. Kot sem že omenil, je bila reprezentanca neka odskočna deska za odhod v tujino. Ker tega zdaj ni, fantje dejansko nimajo možnosti, da bi se pokazali tujim klubom in morda za kakšno leto odšli tudi igrat v tujino ter si razširili obzorja. Zato je povsem razumljivo, da se odločajo za druge poklice. 

Še danes velja za zadnjega kapetana članske reprezentance. Foto: Vid Ponikvar Nam zaupate kakšno zanimivo prigodo iz svoje kariere?

Milijon jih je. A trenutno se res ne spomnim niti ene.

Pa kakšen nasvet za mlade vaterpoliste in nasploh za športnike?

Vztrajnost je na prvem mestu. Ljubezen do športa je ključna, treba pa je seveda vztrajati, če hočeš priti do nekega rezultata.

Verjamem, da vaterpolo še vedno spremljate. Kakšna je vaša napoved glede olimpijskega turnirja?

Prej sem ga bolj spremljal, zadnje čase pa malo manj. Mislim, da bi, glede na vse prikazano, formo in preostalo, Srbi morali ubraniti naslov, ki so si ga priborili na olimpijskih igrah v Riu leta 2016.

V piceriji najdemo tudi zbirko časopisnih izrezkov iz časa njegove kariere. Foto: Ja. M. Se lahko zdaj še malo vrneva v obdobje po vaši karieri. Prevzeli ste vodenje picerije, ki je le nekaj minut oddaljena od Kranja. Kakšen je bil razlog, da ste se odločili tako?

Glavna je bila tradicija, za katero se je trudil moj oče. Se pravi, sam nekako nadaljujem s tem, saj picerija obstaja že več kot 30 let, in res bi bilo škoda, da se ta tradicija prekine. Moja želja pa je, da to nato prevzame naslednji rod.

V zadnjem času ste začeli ponujati tudi nekoliko drugačne jedi. Zasledil sem, da ste vse zasnovali tudi s pomočjo poznanstev, ki ste jih pridobili med igranjem v Italiji, in da zdaj od tam uvažate tudi nekatere sestavine.

Čas epidemije covid-19 nas je prisilil, da smo zamenjali "prestavo". V teh negotovih časih je bilo treba pošteno zavihati rokave. Da nismo propadli, smo uvedli nekaj novosti. Tu so v ospredje prišle vse vrline iz športne kariere – vztrajnost, delavnost, natančnost … Vse, kar mi je dal šport, sem nekako izkoristil tudi pri poslu. Tako kot v športu sem sledil aktualnim trendom in novostim. Ni se mi bilo težko naučiti se tudi nekaj novega, predvsem to, kar je nepogrešljivo tudi v športu. Na koncu koncev pa se je vse tudi obrestovalo.

Vam je kdaj žal, da po končani športni karieri niste šli morda v kakšne druge vode? Ali je bil vedno prisoten načrt, da nadaljujete svoje poslanstvo v gostinstvu?

Kariero je sklenil pri matičnem Triglavu iz Kranja. Foto: AVK Triglav Kranj Žal mi je, da niti en klub v Sloveniji ni imel neke vizije, da bi me angažiral. Na žalost po moji bogati karieri ni prišla prav nobena ponudba in tudi nisem imel nobenega konkretnega razgovora s klubom ali pa z vaterpolsko zvezo. Mislim, da smo s Teom Galićem in Matejem Nastranom zelo veliko dosegli in bi zato lahko bili odlični trenerji.

Sam menim, da sem eden izmed igralcev, ki so imeli na vsem svetu ene najboljših vrhunskih trenerjev, s katerimi sem sodeloval kot vaterpolist, enako velja tudi za Nastrana.

Vseeno pa kljub natrpanemu urniku verjetno ostajate tudi v stiku s športom in predvsem z vaterpolom. Igral ga je tudi vaš brat Žiga, vaša partnerka Sanja pa je trenerka plavanja, zato se bazenu verjetno še vedno ne morete izogniti?

Ja, vseeno so mi vaterpolo in plavanje ter vodni športi nasploh posebej pri srcu. Mislim, da je to nekaj, kar mi bo ostalo do konca življenja. Vedno, ne glede na to, kje bom in kaj bom počel, bom z enim očesom pogledoval proti bazenu.