Nedelja,
13. 5. 2018,
13.36

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,54

2

Natisni članek

Natisni članek

Druga kariera Druga kariera

Nedelja, 13. 5. 2018, 13.36

6 let, 6 mesecev

Druga kariera (54.) – Maja Pohar Perme in Andrej Pohar

Nekdanja športnika dokazujeta, da je mogoče. On je odvetnik, ona profesorica statistike.

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,54

2

Brat in sestra Andrej Pohar in Maja Pohar Perme, ki sta v slovenskem badmintonu prevladovala v 90. letih, sta zgleden dokaz, da je vrhunsko športno kariero mogoče združevati s študijskimi obveznostmi. 43-letni Andrej je danes odvetnik pri Odvetniški družbi Čeferin, leto dni mlajša Maja, po izobrazbi doktorica statistike, pa je izredna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani.

Brat in sestra Andrej in Maja Pohar sta kljub športni karieri dokončala študij. On je končal pravo, ona pa je študij matematike nadgradila še z doktoratom iz statistike.  | Foto: Urban Urbanc/Sportida Brat in sestra Andrej in Maja Pohar sta kljub športni karieri dokončala študij. On je končal pravo, ona pa je študij matematike nadgradila še z doktoratom iz statistike. Foto: Urban Urbanc/Sportida


Andrej Pohar in Maja Pohar Perme sta badmintonu posvetila večino svoje mladosti. V 90. letih sta bila v Sloveniji tako rekoč nepremagljiva. Zbrala sta več kot 30 naslovov državnih prvakov (v treh disciplinah), Maji se je uspelo uvrstiti tudi na olimpijske igre v Sydneyju (to je med slovenskimi igralci badmintona uspelo samo še Maji Tvrdy), kjer je med posameznicami zasedla 17. mesto.

Treninge, potovanja in turnirje sta uspešno združevala s študijem prava in matematike. Kako jima je uspelo, ko pa je iz športnih vrst večkrat slišati, da to ni mogoče?


Andrej in Maja Pohar sta bila v 90. letih vodilna slovenska igralca badmintona. Oba sta zbrala po več kot 30 naslovov državnega prvaka, v mešanih dvojicah sta se na svetovni jakostni lestvici gibala okoli 25. mesta. | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Andrej in Maja Pohar sta bila v 90. letih vodilna slovenska igralca badmintona. Oba sta zbrala po več kot 30 naslovov državnega prvaka, v mešanih dvojicah sta se na svetovni jakostni lestvici gibala okoli 25. mesta. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kdo od vaju je prvi zagrizel v badminton, če se lahko tako izrazim? Je starejši navdušil mlajšo?

Maja: Pri nas se je to zgodilo dokaj spontano. Tudi starša sta se ukvarjala s športom in bilo je samoumevno, da se začneva ukvarjati z badmintonom. Vanj sta bila vpeta tudi starša, oče je bil dolga leta predsednik badmintonskega kluba Olympija.

Kako sta šport usklajevala s šolskimi obveznostmi?

Andrej: V srednji šoli sva se pri večini predmetov lahko dogovorila z učitelji in ni bilo težav, študij na fakulteti pa sva iz različnih razlogov nekoliko podaljšala.

Maja: Res je, tri leta sva obveznosti opravljala v roku, potem pa sem v obdobju, ko sem na carini dobila zaposlitev, zaradi kariere študij nekoliko podaljšala. Služba mi je namreč omogočila, da sem se lažje posvečala treningom. Pred tem sem zaradi želje, da bi ohranila Zoisovo štipendijo, ki mi je pripadla tudi zaradi zlatega Vegovega priznanja, morala ohranjati čim višje povprečje ocen.

"Starši so naju vzgajali z zavedanjem, da je šola na prvem mestu, sčasoma nama je to postalo samoumevno." | Foto: Urban Urbanc/Sportida "Starši so naju vzgajali z zavedanjem, da je šola na prvem mestu, sčasoma nama je to postalo samoumevno." Foto: Urban Urbanc/Sportida Vama je bilo to, da v času športne kariere študija ne postavite na stranski tir, samoumevno ali so to poudarjali vaši starši?

Maja: Starši so naju od nekdaj vzgajali z zavedanjem, da je šola na prvem mestu, sčasoma pa nama je to postalo samoumevno.

Andrej: No, če sem povsem odkrit, sem sam imel tudi drugačne ideje, razmišljal sem celo o tem, da bi se posvetil samo športu.

Takrat se mi je zdelo, da bi mi to omogočilo veliko drugih možnosti, na primer, trenersko delo, a starša nad tem nista bila preveč navdušena.

Maja: Sama sem se s tem vprašanjem prvič soočila v 8. razredu osnovne šole, ko sem se uvrstila na svoj prvi članski turnir A-kategorije, hkrati pa sem se uvrstila tudi na občinsko tekmovanje iz matematike in obe zadevi sta bili na sporedu isti dan.

Nisem se mogla odločiti, ali naj dam prednost šoli ali športu. Mama je predlagala, naj se udeležim tekmovanje iz matematike, oče je glasoval za badminton, češ da mi je uvrstitev na turnir lahko v čast, tudi Andrej je navijal za slednje.

Nazadnje sem se odločila za matematiko in še danes mislim, da je bila to res pametna odločitev, saj me je matematika potem res močno zagrabila.

Občasno se je še dogajalo, da sem se morala odločiti za eno od teh dveh stvari, a večino časa sva lahko usklajevala oboje, ne da bi eno motilo drugo.

Je badminton eden tistih športov, kjer se to dvoje da usklajevati, ali je šlo preprosto za to, da sta izbrala smer študija, kjer je to usklajevanje mogoče?

Andrej: Mislim, da je študij prava za športnika eden najlažjih v smislu prisotnosti oz. odsotnosti, saj ti ni treba biti prisoten na predavanjih.

Maja: Mislim, da je pri športu pomembno predvsem to, da izbereš študij, ki ne zahteva stalne prisotnosti.

Maja je bila prva slovenska igralka badmintona, ki se je uvrstila na olimpijske igre (Sydney 2000). Brat Andrej jo je spremljal kot trener. | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Maja je bila prva slovenska igralka badmintona, ki se je uvrstila na olimpijske igre (Sydney 2000). Brat Andrej jo je spremljal kot trener. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Zahteva pa to veliko samodiscipline.

Andrej: Točno tako, moraš vedeti, kaj počneš, sicer pa sem prepričan, da imaš kot športnik povsem dovolj časa za študij.

Tako ali tako si moraš vzeti čas za sprostitev in nič ni narobe, če se v prostem času učiš. Zakaj pa ne?

Mislim, da se lahko športniki, s predpogojem, da vedo, kaj hočejo, v času, ko morajo počivati, naučijo marsikaj. Tuji jezik, karkoli. Fizični in umski del gresta prav lepo z roko v roki – z enim si odpočiješ od drugega in nasprotno.

To dvoje se da združiti, je pa res, da ti to urnik zapolni do zadnjega in da je nujno, da spoštuješ vse dogovore. Brez načrta ne gre.

Na pravni fakulteti se večino snovi lahko naučiš sam …

Maja: Pri matematiki pa je pomembno, da narediš veliko vaj in dojameš finte, to pa lahko počneš kjerkoli. Tudi med potjo na turnir. V osmih urah se da storiti marsikaj.

"Kot športnik imaš dovolj časa za študij. Študiraš lahko na poti na tekmovanja ali v času počitka." | Foto: Urban Urbanc/Sportida "Kot športnik imaš dovolj časa za študij. Študiraš lahko na poti na tekmovanja ali v času počitka." Foto: Urban Urbanc/Sportida Je kakšna popotnica iz športa, ki sta jo prenesla v poklic?

Maja: Da, načrtovanje, zavedanje, da zmoreš, in psihična trdnost. Meni je na primer pri športu pomagalo zavedanje, da če mi ne bo uspelo na turnirju, bom pa čez nekaj dni odpisala izpit. Če imaš več stvari v ognju, si manj nervozen.

Andrej: Se strinjam.

Maja: Študij je na neki način preprost – če boš vanj vložil veliko energije in časa, ga boš zagotovo končal, medtem ko v športu trud ni nobeno zagotovilo. Včasih lahko vložiš celo preveč. Pred izpitom nikoli nisem bila živčna, pred turnirjem bistveno bolj.

Tekmovala sta v dvojicah, tudi mešanih (miks), in v konkurenci posameznikov. Kje sta se počutila najbooj domače?

Andrej: Meni je miks vedno najljubša disciplina, počutil sem se domače, v katerikoli dvorani na svetu.

Maja: Pri meni se je ta preferenca menjavala, je pa res, da sva v miksu imela prednost, ker sva se zelo dobro poznala in razumela drug drugega.

Poleg tega je Andrej od nekdaj zelo dobro razumel taktiko v miksu, zato sva tam hitreje napredovala kot med posamezniki.

V miksu sva prehitevala tudi tiste igralce, ki so naju v konkurenci posameznikov prehiteli. Vedno sva se vrtela okoli 25. mesta na svetu, kar je dokaj visoka uvrstitev v športu z izredno močno konkurenco. Po drugi strani pa se denimo v ženskih dvojicah nikoli nisem dobro počutila, sem se pa zelo dobro znašla tudi v posamični konkurenci.

Maja Pohar Sydney 2000 | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Maja, uspelo se vam je uvrstiti tudi na olimpijske igre v Sydneyju leta 2000, kar je med slovenskimi igralci badmintona uspelo samo še Maji Tvrdy, medtem ko moškega predstavnika v badmintonu na olimpijskem turnirju še nismo imeli.

Maja: To je bila velika stvar in vanjo sem res veliko investirala. Zame je bil olimpijski turnir absolutna prioriteta in tisto sezono sem tudi študij postavila na stranski tir. Če se je slučajno izšlo, da sem bila na dan izpita prosta, sem ga opravljala, sicer pa ne.

Spomnim se, da je bila tista sezona izredno težka, že kvalifikacije so bile posebna zgodba in za nekoga iz Slovenije je bila uvrstitev na olimpijske igre res velik zalogaj. Kriterij so bile namreč točke, zbrane na ekipnih tekmah. Ker smo bili Slovenci ekipno dokaj šibki, pot na olimpijske igre ni bila enostavna.

Andrej: Da, tekmovalke, ki jih je Maja praviloma redno premagovala, so bile zaradi ekipnih predstav na svetovni jakostni lestvici uvrščene na mesta pred njo.

Del slovenske olimpijske odprave v Sydneyju.  | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Del slovenske olimpijske odprave v Sydneyju. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Koliko je do olimpijskega turnirja zmanjkalo vam?

Andrej: V mešanih parih sva bila peta rezerva, v singlu pa nekje med 10. in 15. rezervo.

Maja: Nisi bil tako daleč!

Andrej: Navijal sem, da bi Maja še nekaj časa vztrajala, da bi se morda v miksu kvalificirala na OI leta 2004 …

Maja: Samo ni šlo, takrat sem ga pustila na cedilu (smeh). Na fakulteti za medicino so mi ponudili položaj mlade raziskovalke in priložnost sem sprejela. V tistem trenutku se mi ni zdelo vredno znova vlagati toliko truda v nov olimpijski cikel, kajti napredek ni bil več tako skokovit, poleg tega me je tudi telo že opozarjalo na posledice treningov … Ko sem ugotovila, da imam v tem času v žepu lahko že magisterij, odločitev ni bila težka. Kariero sem končala leta 2002.

Maja Pohar: V mešanih dvojicah sva imela prednost, ker sva se zelo dobro poznala in razumela drug drugega. | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Maja Pohar: V mešanih dvojicah sva imela prednost, ker sva se zelo dobro poznala in razumela drug drugega. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Nekateri športniki se po koncu kariere v velikem loku izogibajo športne panoge, ki so ji posvetili vse življenje. Plavalci, na primer. Kako je pri vama? Ali na družinskih piknikih še kdaj poprimete za lopar za badminton?

Andrej: Ne, na prostem ne igrava. To nima smisla, pogoji so povsem drugačni kot v dvorani …

Maja: Ja, res je, to je brezveze. Na prostem nimaš nobene kontrole in prav nič ti ne pomaga dejstvo, da si badminton treniral 20 let (smeh).

Andrej: No, malo že.

Maja: A je čisto drugače. Tudi s plastično žogico nikoli ne igram, saj leti kar nekam po svoje, to je živ obup (smeh).

"Moji sošolci na fakulteti niso mogli razumeti, da sem nastopu na svetovnem prvenstvu dal prednost pred prvim izpitnim rokom iz rimskega prava." | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl "Moji sošolci na fakulteti niso mogli razumeti, da sem nastopu na svetovnem prvenstvu dal prednost pred prvim izpitnim rokom iz rimskega prava." Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Kako sta zakorakala na drugo stran življenja, v drugo kariero?

Andrej: Leta 2004 sem prenehal igrati v singlih in potem še dve leti vztrajal v dvojicah, a to zame ni bil več profesionalni šport.

Profesionalec si takrat, ko vse vlagaš v šport in imaš v tem visoke ambicije, ko pa se hraniš z učinki preteklega dela, to ni več isto.

Maja: Tudi jaz sem še nekaj let tekmovala v ligi, vendar to ni enako.

Kako je videti življenje profesionalnega športnika v vajinem primeru? So za vse postranske stvari skrbeli drugi?

Maja: Tako da vse planiraš tako, da boš lahko izvedel optimalno količino treninga. Da boš za vsak trening optimalno spočit, nahranjen, naspan …

Andrej: Študij je v vmesnem času v planu B in se mu posvečaš le, če ne ovira plana A.

Moji sošolci na faksu na primer niso mogli razumeti, da sem nastopu na svetovnem prvenstvu dal prednost pred prvim izpitnim rokom iz rimskega prava. Za naju je bil študij vedno plan B.

Oba sta še vedno povezana z badmintonom. Vi, Andrej, ste že drugi mandat predsednik Badmintonske zveze Slovenije in član upravnega odbora evropske badmintonske zveze, Maja, vi ste dejavni v klubu.

Maja: Da, pomagam pri organizaciji v klubu in delam kot kot trener. Težko da bi ga povsem opustila, badminton je bil in bo del mojega življenja.

Oba sta še vedno vpeta v badminton. Andrej kot predsednik Badmintonske zveze Slovenije in član upravnega odbora evropske badmintonske zveze, Maja pa je dejavna na klubski ravni. | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Oba sta še vedno vpeta v badminton. Andrej kot predsednik Badmintonske zveze Slovenije in član upravnega odbora evropske badmintonske zveze, Maja pa je dejavna na klubski ravni. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Andrej: Že v najinem paru sem bil vedno zadolžen za operativne zadeve, za dogovore v odnosu z zvezo in podobno …

Maja: Da, Andreja je ta del vedno zanimal, mi je pa žal, da ne dela več kot trener. V tem je bil namreč izredno dober … Imel je izjemen občutek. V tem pogledu sem ga maksimalno izkoristila (smeh). Starejši brat z odličnim smislom za treniranje mi je dal ogromno, bojim se, da sem jaz njemu bistveno manj. V tej navezi sem jaz odnesla veliko več.

Andrej: Trenersko delo me je zelo veselilo in zelo resno sem razmišljal o tem, da bi se kot trener preizkusil v tujini. Zdaj to ni več možno, moja služba je nepredvidljiva, nikoli ne vem, kako dolg bo delovnik. Za trenerja pa je ključno, da je vedno prisoten.

Ta konec tedna v Sloveniji poteka mednarodno člansko prvenstvo v badmintonu FZ Forza Slovenia International 2018, ki se ga udeležuje 210 igralcev iz 37 držav. Turnir, ki šteje za točke svetovne jakostne lestvice, poteka v športni dvorani Medvode.

Edini Slovenki, ki sta se uvrstili v četrtfinale turnirja, sta sestri Lia in Iza Šalehar, ki živita in trenirata na Danskem. Njuno zgodbo smo predstavili v rubriki Slovenci v tujini.

Andrej Maja Pohar | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Vaju je zelo demotiviralo, ko sta se na lastne oči prepričala, v kakšnih pogojih trenirajo igralci iz na primer azijskih držav, kako spoštovani so igralci badmintona tam?

Andrej: Seveda me je to marsikdaj jezilo, še vedno me. Še posebej ko vidim, da se v Sloveniji na badminton gleda slabšalno, kot da se s tem ukvarjajo samo Azijci.

A če pogledamo širše, lahko ugotovimo, da se z badmintonom v resnici ukvarja ogromno ljudi. Na Kitajskem, v Indiji in Indoneziji, kjer je badminton zelo priljubljen, živi kar 40 odstotkov svetovne populacije, njihovi igralci pa imajo največ medalj z največjih tekmovanj. Proti temu se je težko boriti. V primerjavi s katerim od zimskih športov, s katerim se ukvarja samo nekaj evropskih držav … No, konkurenca je v badmintonu res izjemna.

Sicer pa, ja, vedno sva stremela k temu, da bi bila čim boljša, čim bližje najboljšim.

Maja: Zato sva zelo pogosto trenirala tudi v tujini in skušala od tam k nam prinesti čim več idej. Trenirala sva v Nemčiji, v njihovem državnem trening centru, obiskovala treninge na Danskem … Za Andreja je bilo ključno, da bi imel boljše 'sparing' partnerje, v Sloveniji jih ni imel in brez tega igralec težko napreduje. Zame to nikoli ni bil problem, saj sem vedno imela Andreja, zanj pa je bilo drugače.