Nedelja, 30. 11. 2025, 4.00
11 ur, 27 minut
Skok v športno preteklost
Navdihujoča zgodba o mladeniču, ki je nehote postal legenda #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
V rubriki Skok v športno preteklost obujamo spomin na navdihujočo zgodbo športnega navdušenca Terryja Foxa.
V tokratni zgodbi v rubriki Skok v športno preteklost se podajamo v 12. november leta 1976, dan, ko se je v prometni nesreči začela rojevati zgodba o Terryju Foxu, narodnem junaku Kanade, ki je s svojo idejo in izvedbo ter karizmo spremenil podobo dežele javorjevih listov.
Takrat 18-letni ljubitelj športa se je na poti domov v Port Coquitlam blizu Vancouvra zaradi gradbenih del na mostu za hip zamišljeno zazrl vstran in se z avtomobilom zaletel v zadnji del poltovornjaka. Pri tem si je poškodoval desno koleno, a je zaradi košarkarske sezone z obiskom zdravnika odlašal.
A težave se sčasoma niso končale, ravno obratno. Do marca 1977 je bolečina postala neznosna in Fox je moral na pregled. V bolnišnici so mu postavili diagnozo: osteosarkom, agresivna oblika kostnega raka, ki se pogosto začne prav v predelu kolena.
Zdravniki so mu rekli, da mu bodo morali amputirati desno nogo in da ga čaka kemoterapija. Povedali so mu, da ima 50-odstotno možnost preživetja in da bi bila dve leti prej ta le 15-odstotna. To ga je zaznamovalo, saj se je zavedal, da je razlika rezultat napredka v raziskavah raka.
Tri tedne po amputaciji je s pomočjo umetne noge že hodil. Zdravniki so poudarjali, da mu je pri okrevanju pomagal izjemno pozitiven odnos do bolezni. Sledilo je 16 mesecev kemoterapije, v katerih je opazoval, kako drugi bolniki trpijo in umirajo, s tem pa je rasla tudi zamisel, ki je pozneje spremenila Kanado.
Navdih: amputirani tekač iz New Yorka
Noč pred operacijo je Terry prejel zgibanko o Dicku Traumu, prvem amputirancu, ki je končal maraton v New Yorku. Zgodba se ga je močno dotaknila. Odločil se je, da bo tudi sam pretekel maraton, hkrati pa je razmišljal o širšem načrtu, ki ga je najprej zaupal le prijatelju Dougu Alwardu. Ta je pozneje v njegovi zgodbi odigral eno glavnih podpornih vlog.
Nick Traum je bil prvi amputiranec, ki je pretekel maraton v New Yorku (1977).
Foxove izkušnje z zdravljenjem in nemoč, ki jo je videl na onkološkem oddelku, so ga razjezile, zdelo se mu je, da je za raziskave raka namenjenega premalo denarja. Sklenil je, da bo pretekel celotno Kanado, z vzhoda na zahod, osem tisoč kilometrov, ter tako zbral sredstva in pritegnil pozornost za raziskave raka.
Njegov cilj je bil vsak dan preteči 42 kilometrov, kar je razdalja enega maratona.
Simbolni cilj: zbrati en dolar za vsakega od 24 milijonov Kanadčanov
Na podvig se je pripravljal 14 mesecev. Zaradi umetne noge je razvil prepoznaven slog teka – nekakšen poskok s pravo nogo in nato korak s protezo, ki je potrebovala dodatni trenutek, da se je postavila za naslednji odriv. Trening je bil boleč, a je opazil, da se po približno 20 minutah teka bolečina umiri in premakne v ozadje.
Drugega septembra 1979 je v Prince Georgeu nastopil na 27-kilometrski tekaški preizkušnji. V cilj je pritekel zadnji, deset minut za predzadnjim. A sotekmovalci so ga pričakali s solzami in aplavzom. Po tej preizkušnji je domačim razkril celoten načrt. Mama ga je najprej od ideje odvračala, kasneje pa priznala, da ga je s tem samo razočarala.
Terry si je najprej zadal cilj zbrati milijon dolarjev, nato deset milijonov. Na koncu je postavil jasen simbolni cilj: en dolar za vsakega od 24 milijonov Kanadčanov.
Kombi, ki ga je Fox uporabljal med Maratonom upanja, je danes razstavljen v Kraljevem muzeju Britanske Kolumbije. V njem je potoval prijatelj Doug Alward, kuhar, voznik in spremljevalec.
Pismo, ki je napovedalo Maraton upanja
Prvega oktobra 1979 je kanadskemu združenju za boj proti raku poslal pismo. Napisal je, da bo premagal svojo invalidnost in maraton dokončal, tudi če se bo moral zadnje milje plaziti. Pojasnil je, da njegov cilj ne more biti sebičen: po 16 mesecih kemoterapije ni mogel mirno oditi, ne da bi poskusil nekaj narediti za obupane obraze in utrujene nasmehe, ki jih je srečeval po hodnikih. Potrebna je bila sprememba.
Združenje je bilo sprva skeptično, a mu je obljubilo podporo, če bo dobil sponzorje in zdravniško potrdilo o ustreznem zdravstvenem stanju. Kardiolog mu je diagnosticiral povečano srce, a ga kljub tveganjem ni ustavil, Fox je moral obljubiti le, da bo tek takoj prekinil, če bi začutil težave s srcem.
Ford mu je podaril bivalni kombi, naftno podjetje gorivo, Adidas tekaške copate.
Simbolični začetek
12. aprila 1980 je idejo spravil v akcijo. Začelo se je simbolično. Pri St. John’su v Newfoundlandu je desno (umetno) nogo pomočil v Atlantski ocean in napolnil dve steklenici z morsko vodo. Eno je nameraval obdržati kot spominek, drugo pa ob koncu poti izliti v Tihi ocean pri mestu Victoria v Britanski Kolumbiji.
Začetek je bil klavrn. Na trasi se je poleg kilometrov mučil še z orkanskim vetrom, dežjem in snežnim viharjem. Ljudje ga sprva niso jemali resno. Preobrat se je zgodil v kraju Channel-Port aux Basques, kjer je deset tisoč prebivalcev skupaj zbralo več kot deset tisoč dolarjev.
Fox je po približno tretjini poti – v Montrealu 22. junija 1980 – zbral že več kot 200 tisoč dolarjev.
Isadore Sharp (ustanovitelj verige hotelov Four Seasons Hotels and Resorts, nacionalni direktor teka Terry Fox Run in častni član upravnega odbora bolnišnice Mount Sinai v Torontu) je Foxu poslal telegram, ki si ga je Terry pripel na bolnišnično posteljo. V njem je zapisal, da je bil Terryjev maraton šele začetek in da bodo v njegovem imenu vsako leto organizirali dobrodelni tek, da bi nadaljevali njegov boj proti raku. "Ti si začel. Ne bomo počivali, dokler se tvoja želja, da najdemo zdravilo za raka, ne uresniči," mu je sporočil.
Takrat se je zgodbi pridružil Isadore Sharp, ustanovitelj hotelske verige Four Seasons, ki je zaradi raka izgubil sina. Terryju je zagotovil prenočitve in hrano, ob tem pa obljubil dva dolarja za vsako miljo in k sodelovanju pritegnil še stotine drugih podjetij. Zdaj tek ni bil več anonimna gesta amputiranca, ampak je prerasel v nacionalni projekt.
Ko je na zadnjo junijsko soboto prečkal mejo v provinco Ontario, sta ga pričakali godba in množica navijačev. Policija mu je od tam naprej zagotavljala spremstvo. Sredi poletne vročine je še vedno vsak dan pretekel 42 kilometrov.
V Ottawi je srečal generalnega guvernerja in premierja Pierra Trudeauja, na tekmah je izvajal častne začetke in povsod dvigoval množice na noge. Julija je v Torontu na Nathan Phillips Squaru pred mestno hišo pritekel v družbi na tisoče tekačev, med katerimi je bil tudi zvezdnik NHL Darryl Sittler, ki mu je podaril svoj dres s tekme All-Star. Tistega dne so zbrali približno sto tisoč dolarjev.
Zdravje je postavil na stranski tir
Nalagal si je vse več nastopov in prireditev, na katerih je govoril, se fotografiral, rokoval. Ob tem je zavračal poglobljene preglede in opozorila zdravnikov. Počutje je bilo vedno slabše: vneto koleno, bolečine v golenih, ciste, omotica, nepojasnjena bolečina v gležnju. Ko je kasneje izvedel, da je šlo "le" za tendinitis, je nadaljeval jemanje analgetikov.
Do poznega avgusta je priznaval, da je utrujen že, preden sploh začne teči.
1. septembra 1980 blizu Thunder Baya v Ontariu sta se med tekom pojavila hud napad kašlja in bolečina v prsih. Za trenutek se je ustavil, nato poskusil nadaljevati, v spremstvu množic, ki so mu kričale spodbudne besede. Nekaj kilometrov pozneje je moral Douga prositi, naj ga odpelje v bolnišnico.
Po 143 dneh in dobrih pet tisoč kilometrih je moral maraton prekiniti
Naslednji dan je v solzah na tiskovni konferenci sporočil, da se je rak vrnil in razširil na pljuča. Po 143 dneh in 5.373 kilometrih je moral Maraton upanja prekiniti. Do takrat je zbral približno 1,7 milijona dolarjev.
On Sept 1, 1980, Terry Fox ended his Marathon of Hope in Thunder Bay, Ontario.
— TheRealMrBench (@therealmrbench) September 1, 2025
A true hero to all. pic.twitter.com/nxM3unhFwO
Ponudbe, da bi drugi dokončali njegovo pot v njegovem imenu, je zavrnil: maraton je bil njegov in hotel ga je preteči sam.
Teden dni po prekinitvi teka je televizijska mreža CTV pripravila nacionalni dobrodelni maraton. S podporo kanadskih in mednarodnih zvezd so zbrali 10,5 milijona dolarjev. Vladi Britanske Kolumbije in Ontaria sta prispevali vsaka po milijon dolarjev, v njegovem imenu so ustanovili raziskovalni inštitut in sklade za zdravljenje raka. Do aprila 1981 so zbrali več kot 23 milijonov dolarjev, torej več kot en dolar na vsakega prebivalca Kanade.
Septembra 1980 so ga odlikovali z najvišjim civilnim odlikovanjem – Companion of the Order of Canada, in to kot najmlajšega prejemnika v zgodovini. Prejel je tudi najvišje priznanje Britanske Kolumbije, red Dogwood, kanadska športna javnost pa mu je podelila nagrado Lou Marsh za najboljšega športnika leta. Dvakrat zapored (1980 in 1981) je bil razglašen za novico leta v Kanadi.
Spomenik Terryja Foxa v Ottawi
Zadnji boj in nacionalni žalni dan
V naslednjih mesecih je prejemal nove kemoterapije, poskusili so tudi s takrat eksperimentalnim zdravilom interferon. Kanadčani so upali na čudež, papež Janez Pavel II. mu je poslal telegram, da moli zanj. A bolezen je napredovala.
Terry Fox je pokopan v domačem Port Coquitlamu.
1. junija 1981 so ga zaradi pljučnice ponovno sprejeli v bolnišnico v New Westminstru. 28. junija 1981 je ob 4.35 zjutraj umrl. Star je bil šele 22 let.
Kanadska vlada je po vsej državi zastave spustila na pol droga – čast, ki je bila do tedaj rezervirana za državnike. Premier Trudeau je v parlamentu dejal, da se zelo redko zgodi, da duh enega človeka združi ves narod.
Pogreb v njegovem domačem Port Coquitlamu je spremljalo 40 sorodnikov in okoli 200 povabljenih gostov, tisoči so pogrebno slovesnost spremljali na televizijskih zaslonih. Po državi so potekale številne javne spominske slovesnosti.
Tradicija se nadaljuje
Že med njegovim tekom je Isadore Sharp predlagal, da bi v njegovem imenu vsako leto organizirali tek. Terry je privolil, a pod pogojen, da dogodek ostane netekmovalen in odprt za vse.
Prvi Terry Fox Run so izvedli 13. septembra 1981. Udeležilo se ga je več kot 300 tisoč ljudi, zbrali so 3,5 milijona dolarjev. Naslednje leto so se pridružile tudi šole – iz tega je nastal današnji National School Run Day.
Dogodek je prerasel kanadske meje. Leta 1999 je v več kot 60 državah sodelovalo več kot milijon ljudi, zbrali so 15 milijonov dolarjev v enem samem dnevu.
Danes je Terry Fox Run največja enodnevna dobrodelna prireditev za raziskave raka na svetu. Do jeseni 2024 je bilo v njegovem imenu zbranih več kot 900 milijonov kanadskih dolarjev, ki jih usmerjajo v raziskave raka prek organizacij Terry Fox Research Institute in Terry Fox Foundation.
"Življenje po amputaciji je bolj nagrajujoče in polno izzivov"
Terry Fox je trmasto zavračal, da bi nase gledal kot na invalida. V pogovoru za radio Toronto je dejal, da je življenje po amputaciji bolj nagrajujoče in polno izzivov. Njegov tek je Kanadčanom spremenil pogled na ljudi z invalidnostjo in pokazal, kako močno lahko prispevajo k družbi. Njegova zgodba je mnoge spodbudila, da so začeli gledati na sposobnosti, ne na omejitve.
Leta 1999 so ga sodržavljani v nacionalni anketi razglasili za največjega kanadskega junaka.
Preberite še:
