Veselka Pevec in Franček Gorazd Tiršek razkrivata ozadje in posledice kolajn iz Ria #intervju

Kdo je Veselka Pevec?

Foto: Vid Ponikvar S strelstvom se ukvarja šele pet let, a je Veselka Pevec že na svojem debitantskem paraolimpijskem nastopu v Riu osvojila zlato kolajno, ob tem pa je dosegla še paraolimpijski rekord. Na vozičku je zdaj 51-letna športnica pristala, ker je nanjo še v najstniških letih večkrat streljal nekdanji fant, s katerim se je razšla.

Po dolgih letih rehabilitacije in bolečin je po spletu naključij službo in novi dom našla na Vidmu v občini Dobrepolje, kjer si je ustvarila tudi družino.

Poleg posvečanja športu skrbi za hčerko in nekdanjo taščo. Bila je kandidatka za Slovenko leta, postala pa je tudi prva paraolimpijka, ki je upodobljena na poštni znamki.

Kdo je Franček Gorazd Tiršek - Nani?

Foto: Vid Ponikvar Strelstvo je tako ali drugače del njegovega življenja. Franček Gorazd Tiršek oziroma Nani, kot ga kliče večina prijateljev in znancev, se je namreč v preteklosti zagnano ukvarjal z lokostrelstvom in lovom. Po prometni nesreči pred 13 leti so mu dejali, da ne bo nikoli več hodil.

Zdaj 41-letnik iz Gornjega Grada, velik ljubitelj narave, sicer uporablja bergle, a vendarle hodi. In odlično strelja z zračno puško. Izvrstne rezultate niza v svetovnem pokalu. V Riu je ponovil uspeh iz Londona, kjer je prav tako osvojil srebrno kolajno. Najboljši športnik invalid leta je postal že četrtič.

Koliko vam je olimpijska kolajna spremenila življenje?
Veselka Pevec (VP): Spremenila mi ga je tako, da sem nenehno zdoma. Ves čas intervjuji, mediji … Včasih je malo naporno. Vem, da novinarji opravljate svoje delo in da je medijska prepoznavnost dobra za nas, ampak včasih je tega že malo preveč. Druga plat je finančna nagrada, ki ni skrivnost. Od države sem dobila 17.160 evrov nagrade, od paraolimpijskega komiteja nisem dobila nič.

Veselko Pevec je zgodovinska upodobitev na znamki, fotografijo je prispeval Vid Ponikvar, zelo ganila. Foto: Vid Ponikvar Od Pošte Slovenije, ki je izdala znamko z mojo podobo, pa sem dobila tri tisoč evrov. Ta znamka je v meni prebudila globoka čustva, zelo sem bila ganjena. Hvaležna sem Pošti, da sem kot prva paraolimpijka dobila svojo znamko. Zelo sem počaščena in ponosna.

Franček Gorazd Tiršek (FGT): Prvo paraolimpijsko kolajno sem osvojil v Londonu. To je cilj vsakega športnika. S ponovitvijo uspeha sem dokazal, da trdo in pošteno delam, kar se mi je povrnilo. Z dobrimi občutki zrem naprej.

Ste šteli medijske nastope od Ria naprej?
VP: Nisem štela. Nisem niti pričakovala, da bom imela toliko medijske pozornosti. Predstavljala sem si, da bo zanimanje trajalo teden, dva. Od začetka mi je bilo težko govoriti o moji zgodbi. Dala sem jo že v pozabo, zdaj sem jo tolikokrat obnovila za javnost. Zdaj sem se že navadila. Dobro in lepo je, da ljudje vedo, kako se vsak dan trudimo.

Tiršku medijske obveznosti niso v breme. Foto: Vid Ponikvar FGT: Na to sem navajen. Po paraolimpijskih igrah v Londonu se je šport invalidov začel bolj pojavljati v medijih, za kar sem hvaležen. Športniki invalidi marsikdaj vlagamo veliko več truda.

Naše dejavnosti zahtevajo veliko več logistike za treninge, tekmovanja, potovanja … Medijske obveznosti se stopnjujejo, tudi v štirih letih med obojimi paraolimpijskimi igrami je bilo kar pestro.

Vesel sem, da lahko dajem ljudem vpogled v šport invalidov in da spoznavajo, da smo enakovredni. Medijske obveznosti zame nikakor niso obremenitev. Samo tako so lahko prepoznani naš trud in odrekanja, prepričan sem, da se bo tudi športna dejavnost invalidov s tem povečala.

Se še vedno srečujete z nekakšnim pomilovalnim pogledom na športnike invalide?
VP: Zdi se mi, da nas mediji jemljete kot vrhunske športnike. Tudi ljudje postajajo bolj ozaveščeni, tudi oni se vse bolj ukvarjajo s športom. Vedo, kaj je napor. Mislim, da si predstavljajo, da za nekoga na vozičku doseči neki rezultat ni preprosto. Dvakratno se moramo potruditi. Na voziček, v avto, spet na voziček, na treningu na drug voziček, dve uri vadbe in povratek. Doma pa so druge obveznosti. Vse te počaka. Dela je ogromno. Imam hčer, ki hodi na fakulteto in je ni veliko doma, gospodinjske stvari opravlja mama.

Veselka Pevec meni, da je ljudem šport invalidov vse bolj (po)znan. Tudi zaradi uspehov. Foto: Vid Ponikvar
FGT: Tu so pogledi zelo različni. Presenečen sem, koliko ljudi nas sprejema kot navdih, nam čestita. Ljudje spoznavajo, da smo enakovredni. Tudi na področju države se marsikaj spreminja. Naše delo se vrednoti, kar nam zelo veliko pomeni. V določenem obdobju so bile le obljube, v zadnjem času pa opažam, da se te udejanjajo. Upam, da bo šlo tako naprej.

Vam je uspeh prinesel kakšne praktične koristi?
VP: Ne. Upam, da bom dobila sponzorja za avto. Moj je star že 17 let. Prizadevamo si za to, pogovarjamo se.

Tiršek je zadovoljen, da se položaj za športnike invalide v državi izboljšuje, ampak: "Niso še vse poti gladke." Foto: Vid Ponikvar FGT: Od leta 2012 naprej se država izkazuje z nagrado za paraolimpijsko kolajno. To pa je tudi vse, kar dobimo. Športniki, ki niso invalidi, dobijo še nagrado Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je mi nismo deležni.

Država dovolj ceni uspehe ali gre le za trepljanje po ramenih in fotografiranje v trenutkih slave?
VP: Nekateri nas imajo za občudovanja vredne. A v naši državi bi se moralo kaj temeljito spremeniti v zakonodaji. V Srbiji na primer športniki za zlato kolajno dobivajo 33 tisoč evrov nagrade in 800 evrov mesečne rente do konca življenja. Potem pa pravijo, naj spodbujamo mlade k športu.

Moja hči je atletiko trenirala več let, zdaj pa je zaradi fakultete morala prenehati. Da bi država le poskrbela za neko sobico v Ljubljani. Najin dom (prihajata z Vidma iz občine Dobrepolje, op. a.) je od Ljubljane oddaljen 45 minut. Če gre na trening, izgubi ali vse dopoldne ali vse popoldne. V klubih se ve, kdo je zagret, sposoben, kdo se razdaja. Kaj naj rečem mlademu športniku – da bo lahko zapravil življenje v športu in da mu morda ne bo nikdar uspelo?

Pri 35, 40 letih moraš kariero končati. Nimaš delovne dobe, morda tudi ne končane fakultete. Če država ne bo spremenila nečesa, bo slabo zanjo. Dosegamo vrhunske rezultate, ampak je zelo veliko prepuščeno samim športnikom.

FGT: Stvari gredo na boljše, niso pa še vse poti povsem izenačene in gladke. Marsikdo bi dobil navdih za svojo športno pot, če bi videl, da sta njegova trud in delo cenjena.

Če bi imela v rokah vzvode moči, bi Veselka Pevec v prestolnici postavila naselje za dijake in študente, ki se resno ukvarjajo s športom. Foto: Vid Ponikvar
Če bi bili vi premier(ka) ali minister/ministrica za šport, kakšne poteze bi potegnili?
VP: V Ljubljani bi naredila naselje, nekaj blokov, namenjenih športnikom, ki so na srednjih šolah ali fakultetah. Tam bi bilo bivanje brezplačno z omogočenim prevozom do objektov za trening. Vzpostavilo bi se pozitivno vzdušje in morda bi to v šport pritegnilo še več mladih.

FGT: Ko si na tako pomembni funkciji, moraš analizirati pretekle dejavnosti in tiste, ki so v programu za naprej. Postaviti si moraš dobro ekipo – kakovostne strokovnjake, poštene ljudi. Pomembni sta prava energija in dobra vizija. Če bi imel to moč, bi si prizadeval, da bi bili športniki invalidi in športniki neinvalidi popolnoma izenačeni. Da ne bi bilo neke (nevidne) meje.

Športniki invalidi morajo v svoje dejavnosti vlagati še bistveno več truda kot preostali. Foto: Vid Ponikvar S čim se preživljate?
VP: Dobivam invalidsko pokojnino 350 evrov. Če ne bi imela dodatka za pomoč in postrežbo, se sploh ne bi mogla preživljati.

Shajam s 650 evri. Delati ne morem, ker treniram. Pa tudi če ne bi, kdo bo dal delo invalidu? Pred osamosvojitvijo sem delala v podjetju Prizma na Ponikvah.

Potem je dela zmanjkovalo, invalide so upokojili. Nekaj časa sem bila na zavodu za zaposlovanje, nato nam je šla država na roke, na srečo imam nekaj pokojnine. Če bi tedaj morala domov (v Knin, od koder izhaja, op. a.), kdo ve, ali bi preživela vojno na Hrvaškem.

FGT: Večina invalidov nas je invalidsko upokojenih, nekateri hodijo v službe.

Država je obljubila, da bo začela športnike invalide, ki delujejo na najvišji ravni, zaposlovati v svojih inštitucijah. Letos so se odprla delovna mesta za dobitnike paraolimpijskih kolajn v Riu. Lepo je, da se počutiš enakovrednega in finančno stabilnega.

Koliko je pozornost konkretno pripomogla k višjemu statusu športa invalidov?
VP: Mislim, da smo zdaj bistveno bolj prepoznavni. Ljudje me ustavljajo, mi čestitajo, bila sem kandidatka za žensko leta … Glede financ pa stvar ostaja enaka kot prej.

FGT: Vabljeni smo na različne sprejeme, predstavitve, kot osrednji, častni gostje, podeljujemo medalje, pokale … Tu se kaže, da smo prebudili oči funkcionarjev in športnih delavcev. Sprejeli so nas za svoje, postali smo ambasadorji športa invalidov.

Pred Riom je imel Tiršek boljše rezultate, tudi v strelstvu je dlje, na paraolimpijskih igrah pa je bila za odtenek - 0,2 kroga - boljša Pevčeva. Foto: Vid Ponikvar Kako nenavadno je, da sta nastopila ne le v isti disciplini, ampak celo na isti tekmi? Koliko se je to poznalo pri rivalstvu?
VP: Mogoče je bilo nenavadno Naniju, saj sem prej v finalih jaz izpadala bistveno bolj zgodaj. Kot športnica sem mlada, v strelstvu sem le pet let. Ponavadi so se v finale uvrščali fantje, nisem imela izkušenj. V Riu smo dvorano za tekmo obiskali že prej, kar je bila odlična poteza naše trenerke Polone Sladič.

Za kolajno je zgodba, ki se mi zdi neverjetna. Ob koncu lanskega leta sem imela odličen trening. Na začetku letošnjega leta skoraj nisem več videla. Povečala se mi je dioptrija, hodila sem od enega do drugega okulista, a rezultatov ni bilo. Puško sem povsem razstavila. Nato so se začele priprave pred Riom. Treninge smo imeli vsi reprezentanti, dvakrat na dan. Vse se mi je bleščalo, slabo sem videla.

Trenerka Polona Sladič (v ozadju) ima velike zasluge za uspehe slovenskih strelcev. Foto: Vid Ponikvar
Obe s trenerko sva bili živčni. Bala sem se, da si bom v Riu naredila sramoto. Trenerki sem rekla, naj mi nekoliko zatemni diopter (naprava, skozi katero strelci merijo, op. a.). Dejala mi je, da se ji zdi sumljiv. Izkazalo se je, da je bil pri diopterju majhen košček odlomljen. Zaradi tega nisem streljala dobro in napredovala. Dva treninga pred Riom sem začela streljati dobro. Kar pa zadeva najini uvrstitvi, sem ponosna, da sva se dva iz iste reprezentance borila za zlato kolajno. Ne vem, ali se je to že kdaj prej zgodilo.

FGT: Na vsaki tekmi tekmuješ sam zase, tedaj si "na liniji", poteguješ se za čim boljši rezultat. Zgodilo se je, kar se je. Prvič sva dva Slovenca prišla v zadnji del finala. Sreča je odločila, na koncu vselej zmaga najboljši. Veselka je bila boljša, osvojila je zlato. Upam, da bom boljši na naslednjih tekmah. Dejstvo pa je, da sem se z zadnjih tekem svetovnega pokala vselej vrnil z medaljo. To dokazuje, da sem v svetovnem vrhu. Upam, da mi bodo zvezde naklonjene in da bo telo zdržalo ter bo tudi v prihodnje podobno.

"Ekipa mora biti složna, čeprav gre za posamični šport," pravi Tiršek, ki je bil sprva zelo razočaran nad srebrno kolajno. Foto: Vid Ponikvar Kakšen odnos imata glede na to, da sta pravzaprav konkurenta?
VP: Kar v redu, on je moj reprezentančni kolega in ga spoštujem.

FGT: Ekipa mora biti složna, čeprav gre za posamični šport. Skupaj smo na pripravah, v hotelih … Te stvari imajo v rokah trenerji. Mi skrbimo, da smo čim boljši na treningih in tekmah.

Včasih kdo v športu dosega konstantno dobre rezultate in mu na najpomembnejši tekmi spodleti. Nekdo drug pa na najpomembnejši tekmi doseže najboljši rezultat, zasije kot zvezda in to ostane.

Franček, na prvih fotografijah niste delovali ravno presrečni. Se je to pozneje spremenilo?
FGT: Če ti zlato v zadnjem trenutku spolzi iz rok, ne moreš biti ravno zadovoljen. Poleg tega so bili treningi fantastični, rezultati so potrjevali vrhunsko pripravljenost. Bil sem stabilen, verjel sem vase. Nobeni medalji se ne gleda v zobe. A občutek res ni prijeten, če izgubiš to, kar si zelo želiš.

Slovenska paraolimpijska ekipa iz Ria - poleg Tirška in Pevčeve so jo sestavljali še Sandi Novak, Darko Đurić, Primož Jeralič, Franc Pinter, Damjan Pavlin in Dejan Fabčič - je lahko pravi zgled za naslednike. Foto: Vid Ponikvar
Kaj bi sporočili mladim športnikom invalidom?
VP: Morajo migati, že zaradi sebe. Tako odmisliš negativne stvari, greš v družbo. Če hočeš ali ne, postajaš vse bolj predan športu. Strelstvo sem izbrala tudi zaradi potovanj. Če nimaš rezultatov, pa tudi na tekme ne potuješ. In te potegne.

FGT: Vsak, ki trenira ali dela, si mora postaviti cilje. Ti morajo biti realni, a težko dosegljivi. Z vizijo, trdim delom in poštenjem se vselej pride do konca. Treba je verjeti vase. Tako je uspeh neizogiben.