Miloš Janša: O drugih vzrokih ne nameravam in ne bom ugibal

"Sam na trenutne razmere v slovenskem veslanju gledam kot na trenutni zastoj. Sem še vedno optimist. Zadnji dve leti smo imeli, če si lahko to dovolim reči, precej smole, ki je zavrla nekaj boljše zgodbe, kot so bile. Menim, da ima zdajšnja članska generacija še nekaj za povedati in narediti. Zato na to gledam kot na trenutni zastoj," je dejal 64-letni Janša. Bil je selektor slovenskih veslaških reprezentanc od osamosvojitve države in je glavni tvorec slovenske veslaške zgodbe o uspehu ter trener večine posadk, ki so na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih osvajale medalje od osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje.

"O prihodnosti slovenskega veslanja ta trenutek ne bi govoril, ker se je predsednik odločil, kot se je. Na to odločitev so gotovo vplivali trenutni rezultati, o drugih vzrokih pa ne nameravam in ne bom ugibal. Sicer pa nisem bil le reprezentančni selektor, ampak tudi trener v klubu. Pogovoril se bom z veslači in drugimi v klubu, kako naprej. Če bom zanje potreben, bom ostal, sicer pa ne," je dejal Janša, ki je bil v četvercu brez krmarja udeleženec olimpijskih iger leta 1972 v Münchnu.

Največji uspeh je bil na olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyju

V blejskem klubu se je s trenerskim delom začel ukvarjati leta 1976. Za izjemen strokovni prispevek k uveljavitvi veslanja na najvišji svetovni ravni je skupaj s Stankom Slivnikom že leta 1989 prejel Bloudkovo nagrado, najvišjo državno nagrado za šport. Leto pred tem sta Sadik Mujkič in Bojan Prešern osvojila bron na OI v Seulu v dvojcu brez krmarja, leta 1989 pa sta v tem čolnu tretje mesto na SP na Bledu osvojila Milan Janša in Robert Krašovc.

"Največji uspeh je bil na olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyju z zlatom Iztoka Čopa in Luke Špika, sicer pa ne glede na vse težko izpostavim kateregakoli izmed uspehov na velikih tekmovanjih. Vsi so bili na nek način prelomni, OI v Seulu 1988, potem SP na Bledu ..." je menil Janša in v nadaljevanju izpostavil še nekaj prelomnic slovenskega športa, ki so jih izpisali veslači.

Za vse je bilo delo zelo naporno

Iztok Čop in Denis Žvegelj sta leta 1991 dva meseca po slovenski osamosvojitveni vojni na SP na Dunaju osvojila srebrno kolajno. Ta dvojec je naslednje leto na OI v Barceloni s tretjim mestom samostojni Sloveniji priveslal prvo olimpijsko medaljo. Čop je nato leta 1995 na SP v finskem Tampereju osvojil naslov svetovnega prvaka med enojci.

"Potem je bilo nekaj stagnacije glede kolajn, sledil pa je ponoven vzpon. Zato težko izpostavim katero izmed velikih tekem. Povsod, kjer smo bili, smo se vrnili v domovino z odličji ali bili blizu njim, kot na OI leta 1996 v Atlanti."

Čop in Špik sta leta 1999 v kanadskem St. Catharinesu osvojila naslov svetovnega prvaka v dvojnem dvojcu, naslednje leto na olimpijskih igrah v Sydneyju pa sta v isti disciplini priveslala prvo olimpijsko zlato kolajno za samostojno Slovenijo. "V St. Catharinesu je sledila nova medalja in nato naslednje. Zato lahko rečem, da mi je to celotno obdobje veliko bolj všeč kot posamezne tekme. Težko je bilo, hkrati pa so si športniki in preostali, ki smo jim pomagali, zelo prizadevali, da bi prišli na tako raven. Za vse je bilo delo zelo naporno," pravi Janša.