Nedelja,
30. 7. 2023,
7.00

Osveženo pred

1 leto, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 5,60

Natisni članek

Natisni članek

potapljanje na vdih potapljanje jadranje Druga kariera Druga kariera Japec Jakopin

Nedelja, 30. 7. 2023, 7.00

1 leto, 3 mesece

Druga kariera (320.): Japec Jakopin

Kardiolog, ki je opustil medicino in se povsem posvetil svoji strasti, navtiki

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 5,60
Japec Jakopin | Japec Jakopin v zrelih letih zbira odličja in rekorde v potapljanju in hitrostnem plavanju. | Foto Simon Kavčič

Japec Jakopin v zrelih letih zbira odličja in rekorde v potapljanju in hitrostnem plavanju.

Foto: Simon Kavčič

"V resnici prostih potapljačev, ki bi plavali tudi na hitrost, ni veliko. Fiziološko sta to drugačna napora," nam je razlagal Japec Jakopin, vitalni 72-letnik, ki je junija letos v Kairu na svetovnem prvenstvu CMAS (Svetovne podvodne federacije) v plavanju s plavutmi osvojil štiri zlate medalje in podrl tri svetovne rekorde. S temi dosežki v hitrostnem plavanju je oplemenitil imenitno zbirko rekordov, leta 2021 je postavil še tri svetovne v globinskem potapljanju, v disciplinah vlečenje ob vrvi, s plavutima in z monoplavutjo. V bazenskih apneističnih disciplinah je leta 2022 postavil tri svetovne rekorde, v plavanju z monoplavutjo in dvema plavitkama ter v statiki. Mnogi so ga opozarjali, da "apneist" nima nobenih možnosti biti uspešen tudi v "hitrosti", pa jih ni poslušal. "Le zakaj ne bi poskusil," si je dejal in zdi se, da je to njegov življenjski moto. "Zakaj pa ne?" 

Japec Jakopin je slovenski javnosti gotovo še najbolj poznan kot oblikovalec jadrnic in motornih jaht. Prvo jadrnico iz kompozitnih materialov je s prijateljema Matjažem Prijateljem in priznanim slovenskim fotografom Arnetom Hodaličem zgradil že leta 1971, leta 1983 z mlajšim bratom Jernejem ustanovil studio za projektiranje plovil J&J Design, s tem pa sta nato tudi preporodila navtični program begunjskega podjetja Elan. 

Hobi je poklicu vedno nevaren

Zanimivo pa je, da ne Japec ne Jernej po izobrazbi nista navtična inženirja, mlajši je kot diplomiran arhitekt tej dejavnosti nekoliko bližje, Japec pa je študiral medicino, doktoriral in se specializiral za kardiologijo. Leta 1983 je medicino povsem opustil in se popolnoma posvetil svoji strasti, navtiki. "Osem let sem delal kot zdravnik, potem pa sem poklic zamenjal za hobi. Ta je poklicu vedno nevaren, ker si v hobiju lahko zelo dober, saj te neskončno veseli. Na nočni omarici imaš vendarle literaturo, povezano s hobijem, in ne službo, kajne?" pravi. 

"Mama je rekla, da enega doktorja pa moramo imeti"

Kardiolog, ki je opustil medicino in se popolnoma posvetil svoji strasti, navtiki. | Foto: Simon Kavčič Kardiolog, ki je opustil medicino in se popolnoma posvetil svoji strasti, navtiki. Foto: Simon Kavčič Medicine se je lotil na željo mame Gitice, priznane pisateljice, pesnice in prevajalke. "Ker sem bil eden od treh sinov v družini in je mama rekla, da enega doktorja pa moramo imeti. Kdo pa bo skrbel za nas?" se spominja in pravi, da čas, ki ga je vložil v zahteven študij medicine, ni bil zapravljen, čeprav v poklicu ni vztrajal prav dolgo. "To ni bil proč vržen čas. To delo ti da strukturo. Napisal sem kakšnih 65 raziskovalnih člankov na področju kardiologije, magisterij, doktorat in akademska specializacija … To vse ti da strukturo za delo in mentalno disciplino, da lahko počnem to, kar počnem zdaj. Zdaj sem že več kot 40 let 'concepteur', torej delam zasnove za nove barke. Nič ni bilo zavrženo z izobrazbo, ampak je bila to kvalifikacija za zdajšnje delo." 

"Če pa so užaljeni in vidijo stvari drugače ..."

Concepteur? "To je zasnova nove barke. Mi snujemo serijske barke, naše stranke so izdelovalci serijskih plovil. Pridejo k nam in nam povedo, na katerem področju so šibki, na primer: naše motorne barke od 40 do 45 čevljev so zastarele, nismo konkurenčni, ne moremo jih prodati in zaslužiti denarja. Kaj nam svetujete? Naredimo študijo in jim povemo, da mislimo, da bi bilo pametno tole, tole in tole. Jasno, vsak projekt mora izkoristiti prednosti določene ladjedelnice in prikriti njene slabosti. Povemo jim, kaj so njihove slabosti in tudi prednosti. Če se z našo oceno strinjajo in priznajo slabosti, potem gremo naprej, predlagamo izboljšave. Če pa so užaljeni in vidijo stvari drugače, potem vidimo, da nismo na pravi frekvenci, rečemo, da mi nismo prava rešitev zanje, ter jih napotimo drugam," pojasni svoje vsakdanje delo. 

Petra Kramolc
Sportal Petra Kramolc Gorjup: Če pogledam nazaj, bi še enkrat izbrala to pot

Nov koncept pride iz opazovanja

Koncept novih, izboljšanih jadrnic se porodi postopoma, "najprej je le kot obris v megli, ki pa nato postaja vse jasnejši," pravi, nadvse pomembno pa je, da snovalci dobro vedo, kako se barke uporabljajo. "Nov koncept pride iz opazovanja, kako ljudje uporabljajo barke. To moraš narediti bolj prijazno za uporabo, bolj udobno, prijetnejšo, da gredo ljudje raje nanjo. In to je naša naloga, improving boating experience, kot se reče po angleško. To pa pomeni, da moraš biti ves čas dejaven, ne da hodiš po tovarnah, ampak greš tja, kjer se barke uporabljajo. Pa vidiš, da ljudje težko pridejo na barko, ljudje gredo težko v pomožni čolniček, ljudje imajo težave z različnimi stvarmi in te poskušaš potem izboljšati."    

V koncept je zajeto vse, od tega, kako bo barka narejena, do tega, koliko in kakšen material se bo uporabljal ter koliko ur se bo delala, "ker barka mora biti konkurenčna na trgu in mi moramo zagotoviti z odstopanji le treh odstotkov, koliko bo proizvajalca barka stala. Točno moramo vedeti, česa so ladjedelci sposobni in česa niso. Imamo pa 40 let kilometrine in točno vemo, kaj je izvedljivo in kaj ne".

Jernej Čopič
Sportal Prijatelj mu je kar sredi zabave dal upanje za novo življenje #video

Slovenci imamo tudi izjemno prednost

Nove barke po navadi niso takojšnja uspešnica, trg se nanje odziva postopoma. Po prvem letu je še nemogoče oceniti, ali se bo plovilo dobro prodajalo, v drugem se že nakazuje, v tretjem pa je pogosto že jasno. "Zato se trudimo, da bi bila naša sodelovanja z ladjedelci čim daljša, deset, dvajset, trideset let," pojasnjuje naš sogovornik in poudarja, da imajo kot Slovenci na tem področju tudi izjemno prednost. "Rojeni smo namreč na stičišču svetov, kultur in jezikov. Imamo izjemno prednost pred vsemi velikim nacijami, ki pa se je sploh ne zavedamo. Proti Francozom biti konkurenčen v Franciji je sicer zelo težko, ampak v Hamburgu ali pa New Yorku ali pa kjerkoli drugje mi Francoze takoj prehitimo. V Nemčiji se prilagodimo Nemcem, postanemo podobni Nemcem, Francoz pa sploh ne ve, kaj se dogaja. Pridemo v Italijo, postanemo podobni Italijanom, začnemo kriliti z rokami in se smejati. Imamo to kameleonsko prilagodljivost, ki je velike nacije nimajo.

Zato smo v teh 40 letih delali z okoli 30 nacijami, imamo 70 tisoč bark, ki pljujejo po svetu, več kot kdo drug. 400 serijskih projektov. Morda nam gre dobro od rok zato, ker znamo jezike in nismo arogantni do drugih. To pa so vse velike nacije. Arogantne do vseh preostalih. Mislijo, da so glavni. Američani mislijo, da je ves svet Amerika, Rusi, da je ves svet Rusija, Nemci Nemčija. Mi pa vemo, da je Nemčija takšna in takšna, Rusija spet drugačna." 

Andrej Kračman
Sportal Pred leti je spoznal, da to ne pelje več nikamor

Požakaar in Rožliik

Ključno pa je poznavanje jezika, še enkrat poudarja Jakopin. "Jezik je ključ do kulture in ti moraš prodreti v kulturo, če želiš razumeti, kaj kdo misli. Jaz govorim osem jezikov, kar je pol manj kot moj oče, ki jih je govoril 16 (smeh, op. p.). Če ne bi znal jezika, ne vem, kako bi delal na primer s Francozi. Bi z njimi govoril po angleško, v jeziku njihovih sovražnikov?" V obratni smeri se zatakne že pri izgovorjavi imen, je ponazoril z zabavno anekdoto: "Ko se sem pred kratkim s francoskimi partnerji pogovarjal o Touru in omenil Pogačarja, so me le debelo gledali. Kakšen Pogačar? Tadej Pogačar, dvakratni šampion vaše dirke, sem vztrajal, pa so se le začudeno spogledovali, preden se jim je le posvetilo. 'A, Požakaar! Oui, oui, grand champion! Rožliik, aussi,'" je nasmejan do solz razlagal slovenski "concepteur".

Rožliik & Požakaar. | Foto: AP / Guliverimage Rožliik & Požakaar. Foto: AP / Guliverimage

Znanje jezikov je dobro izkoristil, tri leta je kot vodja trženja delal tudi za velikega francoskega proizvajalca plovil Jeanneau, a začelo se je leta 1983 v Elanu. Povsem naključno, pravi. Tako ga je življenjska pot peljala v navtiko, kjer dela še danes.

Že od petega leta zaljubljen v morje

Ob pestri poklicni karieri pa je bil Japec Jakopin vselej tudi športno dejaven. Zato je tudi gost tokratne Druge kariere. Ta je tokrat malce obrnjena. Če po navadi v tej rubriki preverjamo, kaj po tekmovalnih karierah počno nekdanji vrhunski športniki, je tu slika obrnjena. Japec Jakopin se je kot tekmovalec bolj odločno aktiviral v zrelih letih. "Pa niti ne," se je sprva uprl ugotovitvi in pojasnil: "Tudi ko sem bil mlajši, sem se veliko ukvarjal s tekmovalnim športom, ga potem malce opustil in zdaj spet začel." Torej zmešana kariera? "Da, bolj tako, da," se je strinjal v smehu.  

No, kakorkoli že, kot otrok se je ukvarjal z orodno telovadbo, nato s skoki v vodo s trimetrske deske in desetmetrskega stolpa, za tem pa s plavanjem s plavutmi, podvodno orientacijo in podvodnim ribolovom. Vedno ga je vleklo v morje, v vodo, pravi. "Že od petega leta sem zaljubljen v morje, vse od takrat se tudi potapljam. Odkar sem prvič leta 1956 prišel na morje, sem vedno z masko in plavutkami raziskoval podvodni svet." Tudi to je zanimivo, saj prihaja iz Posavja, se pravi precej daleč od morja. 

Filip Flisar
Sportal "Bil sem milimeter pred tem, da danes nihče ne bi vedel, kdo je Filip Flisar"

"Taki filmi imajo ogromen vpliv na otroka, njegove želje in sanje"

"V resnici potapljačev, ki bi plavali tudi na hitrost, ni veliko. Fiziološko sta to drugačna napora."   | Foto: Simon Kavčič "V resnici potapljačev, ki bi plavali tudi na hitrost, ni veliko. Fiziološko sta to drugačna napora."   Foto: Simon Kavčič "Res je, ampak sem imel od nekdaj rad vodo. Živel sem pri starih starših v Leskovcu pri Krškem ob Savi. Na Savo smo se hodili kopat, na Štajerskem pa so imeli jezera in potoke in smo bili tudi ves čas v vodi. Ko si bil star tri leta, so te naučili plavati, ker so se bali, da se boš utopil. Mene pa je vedno zanimalo, kaj je pod vodo. Ali so ribe, morda kakšni potopljeni zakladi? Nenehno sem jih iskal z masko. Bili so tudi filmi, leta 1956 sem videl 20.000 milj pod morjem s Kirkom Douglasom, v katerem so ljudje hodili pod vodo s skafandri, in bil navdušen. Leta 1959 sem videl Svet tišine Jacquesa Cousteauja. Tam so pa plavali okrog, niso bili privezani kot tisti s skafandri. Plavali so kot ribe in sem si rekel, 'madona', to pa moram tudi jaz poskusiti in videti, kako je. Taki filmi imajo ogromen vpliv na otroka, njegove želje in sanje. In potem poskušaš početi tisto, o čemer si kot otrok sanjal." 

Potapljali so se tako globoko, dokler ni nekomu bobnič počil

Jadranje, potapljanje, plavanje, vse to ga nezadržno privlači, vse, kar je povezano z morjem in vodo. Tudi globine, ki pri marsikom povzročajo občutke nelagodja, tesnobe in strahu. "Meni voda ne predstavlja nobenega strahu. Vedno smo tekmovali, kdo se bo globlje potopil, četudi še nismo znali izenačevati pritiska. Smo se potapljali tako globoko, dokler ni nekomu bobnič počil (smeh, op. p.). Ugotovili smo, da obstaja meja, nihče nam ni povedal, da se da izenačiti pritisk," se spominja svojih začetkov v športu, ki je zaznamoval njegova kasnejša leta. "Globina me bolj privlači, kot da bi se je bal," pristavi. 

Dve skrajnosti

Zdaj se je ponovno aktiviral. "Vedno sem lovil ribe in se potapljal, zgodilo pa se je, da je bil leta 2014 Samo Jeranko, naš slavni prosti potapljač, tudi naš sodelavec v biroju. In potem sem šel enkrat z njim, sem si rekel, da se bom preizkusil v prostem potapljanju, in mi je šlo dobro. Tako sem se odločil, da bom začel to trenirati, in zadnja leta sem dejaven v treh podvodnih športih. Se pravi v globini prosto, v bazenu, kjer je cilj čim dlje priplavati pod vodo, pa zdaj še v hitrostnem plavanju. To je bilo zdaj to prvenstvo v Kairu. Je pa to povsem drug šport. Ta gre proti uri, preostala dva sta 'apneja' (zadrževanje diha, op. p.), kjer je pomembnejša sproščenost, da ti srce počasi bije, da pokažeš vztrajnost, v morju je pomembno izenačevanje pritiska. Hitrostno pa je plavanje na čas, visoko intenzivno. To sta v resnici dve skrajnosti in v resnici potapljačev, ki bi plavali tudi na hitrost, ni veliko. Fiziološko sta to drugačna napora."   

Katarina Ristić Brown
Sportal Žogo zamenjala za fotoaparat, a se odlično znajde tudi pred objektivom

Zbiralec medalj in rekordov

Zdaj zbira zlate medalje in svetovne rekorde, v svoji starostni kategoriji, seveda. In kaj ga žene, da se je v zrelih letih tako zavzeto lotil napornega športa? "Vidik, ki se ga še nisva dotaknila, je to, zakaj to počnem. Glavni motiv je 'anti ageing', boj za upočasnitev staranja, torej. Rad bi čim dlje živel, in to čim bolj kakovostno. Dandanes je že nekako jasno, da boš živel dolgo, ampak to samo po sebi ni zanimivo, če je to življenje nekakovostno. Jaz si želim čim dlje živeti, pa tudi ljudje okoli mene si želijo, da bi bilo tako (smeh, op. p.). Za kakovostno življenje pa moraš skrbeti za svoje telo. Zdrav duh v zdravem telesu. Imeti pa moraš motiv, da greš štirikrat na teden v bazen ali na morje. Trening je včasih lahko naporen, pa tudi ni vedno prijetno, včasih zebe, včasih si utrujen in se ti ne ljubi, ampak ne smeš reči, ne grem, utrujen sem. Če enkrat to rečeš, je konec vsega. To disciplino moraš držati. In tekmovanja so ena taka motivacija, ko si rečeš, da nekaj želiš doseči, kar ti da motivacijo." 

Rekli so mu: Ni šans, 'apneist' ne gre nikoli na hitrostne tekme

Tudi hitrostnega plavanja se je tako lotil resno in zavzeto. Na pomoč je poklical priznanega trenerja v tej malce manj znani plavalni disciplini Boruta Jana. Skupaj sta se pripravljala na junijsko prvenstvo v Kairu. "Borut je bil izjemno dober trener in je bil zelo profesionalen. Priprave na prvenstvo so trajale šest mesecev," pravi. Tudi tega podviga se je lotil v svojem slogu: "Zakaj pa ne?" "Rekel sem, da bom šel na hitrostne tekme, pa so mi rekli, ni šans, 'apneist' ne gre nikoli na hitrostne tekme. Ampak jaz sem pogledal na CMAS, kakšni so rekordi, pa sem rekel reševalcu iz vode v Radovljici, naj me štopa. Sem odplaval nekaj dolžin pod vodo in ugotovil, da je moj čas boljši od svetovnega rekorda. Zakaj torej ne? V trening sem vložil šest mesecev, ampak je bilo zabavno in zame nadvse koristno, tako fizično kot psihično. Šel sem v Kairo in se je vse dobro izteklo, s tremi svetovnimi rekordi in štirimi zmagami."

En rekord se mu je izmuznil zaradi napake

Na nedavnem prvenstvu v Kairu je štirikrat stopil na najvišjo stopničko. | Foto: Borut Jan Na nedavnem prvenstvu v Kairu je štirikrat stopil na najvišjo stopničko. Foto: Borut Jan En rekord se mu je v Egiptu izmaknil zaradi začetniške napake, priznava. "Ta se mi je izmuznil zato, ker nisem vedel, kako štartajo. To je bil sploh moj prvi štart in na tekmah je drugače kot na treningih. Ti tam stojiš in se maješ s tisto monoplavutjo, rečejo: na mesta, ko se vsi umirijo, pa dajo znak za štart. Tukaj pa je so rekli: na mesta, potem pa je bil takoj štart, kar me je presenetilo. Spraševal sem se, kaj ta pok pomeni, in opazil, da vsi že skačejo v vodo. S tem sem zamudil eno sekundo, ki mi je nato zmanjkala za svetovni rekord. Dobro, potrebna je rutina, to je bila začetniška napaka. To je bila moja prva tekma in sem pač naredil napako. Še Borut mi je rekel pred prvenstvom, boš videl, vse bo šlo narobe, da se ne boš čudil in da ne boš potrt. No, nazadnje sva bila oba kar zadovoljna z doseženim."

Zdaj ga spet vleče v globino

Bo ta zamujeni rekord torej motivacija za nadaljevanje treninga ali ima kakšne druge načrte in cilje? "V hitrostnem plavanju za zdaj ne, bom počakal, da bodo moje rekorde porušili, potem pa se bom spet lotil," odgovarja, zdaj se spet osredotoča na globinsko potapljanje. "Zdaj bi se rad potopil sto metrov globoko z monoplavutjo. Oktobra je čas za to, do takrat pa bom moral preživeti veliko časa na morju. Organizem se namreč upre, če ti hitro povečuješ globine. Če se greš za en teden potapljat v Egipt, že ne boš prišel na sto metrov. Poznam vse, ki gredo na sto metrov, in vsi imajo vsaj po 70 globokomorskih dni na leto. Da bi jaz s sedmimi prišel tja?! Tako izjemnega organizma pa nimam. Tako moram biti vsaj tri, štiri tedne skupaj na treningu v globokem morju."   

Mitja Drinovec
Sportal Slovenski olimpijec na novi poti: Bil sem pahnjen v vodo in sem splaval

Pa je to nevaren šport?

"Glavni motiv je 'anti ageing', boj za upočasnitev staranja, torej. Rad bi čim dlje živel, in to čim bolj kakovostno." | Foto: Simon Kavčič "Glavni motiv je 'anti ageing', boj za upočasnitev staranja, torej. Rad bi čim dlje živel, in to čim bolj kakovostno." Foto: Simon Kavčič Pri globinskem potapljanju je – podobno kot v alpinizmu – nadvse pomembna aklimatizacija. Telo je treba počasi privajati na vse bolj skrajne pogoje. "Tako je, ne moreš ti kar z Rožnika v Himalajo. Organizem se privaja, in če delaš te razlike v globini po pet metrov – februarja sem bil v Dahabu, sem šel po pet metrov in kar naenkrat je tistih pet preveč –, se organizem kmalu upre. Tube se ne odpirajo več, čutiš, da te je telo poslalo nekam in ti sporočilo, da ne hodi tako globoko," je povedal o skrivnostih dejavnosti, s katero se pri nas nadvse uspešno ukvarjata še omenjeni Samo Jeranko in tudi Alenka Artnik, o uspehih katere smo na Sportalu že poročali. Pa je to nevaren šport? Zunanjemu opazovalcu deluje zelo nevaren, a Jakopin odgovarja: "To je popolnoma varen šport, če se držiš pravil. V Blue Holu, potapljaškem središču na Sinaju, sem šel gledat na internet, tam je bilo v zadnjih letih nekaj smrti. Ampak to so v 99 odstotkih 'skubaši'. Jaz vem, da je v zadnjih sedmih letih en sam 'apneist' umrl, pa še to, ker se je potapljal sam. Prišel je na površje, izgubil zavest, pa tam ni bilo nikogar, ki bi mu pomagal. Pomembno pravilo je, da tega nikoli ne počneš sam. Če se potapljaš sam, pa je nevarno. Tako kot alpinizem. Če imaš navezo in te nekdo pazi, je veliko varnejše."

Jadranje okoli sveta se je končalo na Karibih

Tudi z jadrnico se je loteval podvigov, še najzanimivejšega leta 1974, ko je bil član posadke, ki je prečila Atlantik. "Da, res je, leta 1974 za novo leto smo odpluli, da. Vedno sem rad počel vse, kar zmorem, jadranje, regatno jadranje me je zelo privlačilo. Kot športnik sem rad tekmoval. Regatno jadranje je čisto drugačno kot navadno jadranje," pravi, je bilo pa tisto prečenje Atlantika v resnici propadel večji projekt, še doda: "Takrat smo hoteli iti okoli sveta, ampak smo se na Karibih razšli. Z nami je bil Rado Štoka, ki  je bil včasih takšna legenda, kot je bil kasneje Dušan Puh, pa se je na žalost ponesrečil z avtomobilom. Pa Karpo Godina, slavni režiser, mi trije smo šli iz Ljubljane na to barko, ki naj bi šla okoli sveta, pa smo se nato na Karibih izkrcali. Smo se razšli, kar se na barkah rado zgodi. To je majhen prostor, in če ljudi ne poznaš, pride do ... Recimo temu razlik v stališčih. To se zgodi, po navadi gredo kakšni jadralci domov iz Zadra z avtobusom (smeh, op. p.)."    

Preberite še:

Urša Kragelj
Sportal Ob iskanju službe se je prijavljala na vse mogoče