Zakaj je vožnja dirkalnega avtomobila enako naporna kot tek na deset tisoč metrov

Vozniki po uri in pol dirkanja navidezno komaj prepoteni, toda …

Včeraj bi Dani Pedrosa s svojega motocikla v Moto GP bolj padel, kot zmagovalno sestopil in tudi novi svetovni prvak formule ena Lewis Hamilton se po dirki v Teksasu ne bi tako sproščeno polival s šampanjcem, če njuni telesi psihofizično ne bi bili na ravni najboljših športnikov na svetu. Čeprav bi pri dirkanju s formulami, avtomobili ali motocikli lahko laiki dvomili o zahtevani fizični predpripravi – za razliko od tekača avtomobilist pač "le" sedi za volanom –, bi bilo takšno razmišljanje težko dlje od resnice.

Dirkalni avtomobil ali motocikel nudita zelo špartansko udobje z velikimi obremenitvami

Tudi na najvišjih ravneh avto-moto športa, enako pa dejansko velja tudi za nacionalna prvenstva, kot jih imamo tudi v Sloveniji, je do zmag brez ustrezne fizične pripravljenosti nemogoče priti.

Dirkalni avtomobil je namreč kruto in zelo špartansko okolje, ki nima servo volana ali klimatskih naprav, med drvenjem po dirkališčih ali še bolj po vsakdanjih cestah v primeru relija ali gorskih dirk pa je dirkač ves čas le eno potezo oddaljen od hude nesreče. Na enem mestu mora torej sestaviti odlično psihološko pripravljenost, ki zna nagonski strah pred nesrečo in tveganjem pretvoriti v popolno zbranost, in fizično pripravljenost, ki tako zbranost sploh omogoča. Kdor ne more ostati zbran, bo težko končal dirko, kaj šele na njej zmagal.

Med dirko F1 srce dirkača uro in pol deluje na 80 odstotkih maksimalnega utripa

Zato so največji zvezdniki svetovnega avto-moto športa tudi vrhunski športniki. Dirkači formule ena obvladujejo slabih 700 kilogramov težke bolide pri hitrostih krepko nad 300 kilometri na uro, pri tem pa na svojem telesu čutijo obremenitve do 5 G . Med eno dirko lahko pokurijo okrog 1.300 kalorij in samo s potenjem izgubijo več kilogramov telesne mase. Med uro in pol trajajočo dirko srce dirkača deluje na 80 odstotkih maksimalnega utripa. Ker je glava skupaj s čelado težka okrog osem kilogramov, se med silovitimi zaviranji zaradi fizikalnih sil njena masa torej popeteri.

Profesionalni dirkači imajo predpisan strog program prehranjevanja, s katerim pazijo na težo in odstotek maščobe v telesu. Prehrana je raznovrstna in lahka, a pred dirkami, kot je formula ena, dirkače radi tudi poredijo za kilogram ali dva.

S tem dirkač ob koncu dirke ne izgubi preveč moči in kot že rečeno, se o zmagovalcu pogosto odloča prav v zadnjih metrih. Andreas Mikkelsen je že v srednji šoli na Norveškem obiskoval športni program za avto-moto športnega dirkača in včeraj je do svoje prve zmage na reliju za svetovno prvenstvo prišel prav na zadnji hitrostni preizkušnji relija v Kataloniji.

"Obremenjene so specifične skupine mišic, ki jih je težko natrenirati"

"Če je psihološka pripravljenost dirkača prava, a ta nima zadovoljive fizične pripravljenosti, je vse zaman. Profesionalni dirkači imajo zato tudi lastne trenerje. Dirkanje zahteva delovanje zelo specifičnih mišic, ki jih je zato težko natrenirati. V vsakdanjem življenju, prav tako pa tudi med tekom ali običajnimi vajami v fitnesu, jih ne uporabljamo v tako veliki meri. To so predvsem vratne mišice, mišice v rokah in hitra odzivnost nog. Take specifične obremenitve preprosto niso v naravi človeka," pravi Aleš Prek, nekdanji slovenski smučarski reprezentant, pred leti pa tudi evropski prvak v gorskohitrostnem avtomobilizmu.

Vrhničan priznava, da so njegove gorske dirke fizično zaradi kratke dolžine nekoliko manj zahtevne, povsem drugače pa je v vztrajnostnih dirkah ali reliju. Na dirkališčih so obremenitve zelo velike, dirke s formulami ali dirkalniki GT pa trajajo tudi uro in več. Pri reliju v avtomobilu voznik in sovoznik sedita skoraj ves dan, dolžina hitrostne preizkušnje pa zahteva popolno zbranost tudi za pol ure in več.

"Za vsako zaviranje je treba na stopalko za zavoro pritisniti z močjo 60 kilogramov. In to za vsako zaviranje. Če upoštevamo dolžino relija za svetovno prvenstvo, ki znaša več kot 350 kilometrov, morajo biti tudi noge dirkača zelo močne in vzdržljive," dodaja eden izmed trenutno najboljših slovenskih voznikov relija Aljoša Novak.

Do boljše koordinacije telesa tudi s tekom po skalah ob slovenskem morju

Čeprav slovenski dirkači niso profesionalci na ravni že omenjenih Hamiltona, Pedrose, Buttna in Mikkelsena, mnogi vlagajo v ustrezno fizično pripravljenost. Vsaj v primeru relija gre za kombinacijo fizične eksplozivnosti in kondicije oziroma vzdržljivosti. Manj pomembna je surova moč, zato so v moški konkurenci v preteklosti – kot na primer Michele Mouton, ki je zmagala na treh relijih za svetovno prvenstvo, ali Danica Patrick v formuli Indy.

"Sam sem poleg klasičnih vaj, kot sta tek in kolesarjenje, poskušal izboljšati lastno koordinacijo. Ob morju sem tako tekel po kamenju in skalah. To mi je pomagalo tako pri kondiciji kot tudi pri koncentraciji in reakcijah celotnega telesa. Pri takem teku lahko zaradi ene napake padeš, podobno tudi na dirki zaradi ene napake zletiš med drevesa," razlaga Andrej Jereb, eden najuspešnejših voznikov relija v Sloveniji vseh časov.

Že ob manjšem trku si je zlomil prst desne roke, a vseeno je moral zdržati do cilja

Poleg obremenitev je dirkačevo telo v avtomobilu ves čas tesno pripeto s šesttočkovnim varnostnim pasom. Položaj je neraven in neudoben, varnostni pasovi zmanjšujejo tudi učinkovitost prekrvavitve telesa. Dobra fizična pripravljenost dirkaču kajpak pomaga tudi takrat, ko mora sredi dirke skočiti iz avtomobila in v dobri minuti zamenjati kolo, ali pa gledalcem pomagati riniti avtomobil nazaj na cesto ter nekaj sekund pozneje z dirko spet nadaljevati popolnoma zbran. Že na prvi pogled manjši trk pa v avtomobilu lahko sproži velike sile. Ob trčenju ob zid, ki je sicer le malenkostno poškodovalo kolo njegovega dirkalnika, si je na zadnjem reliju v Idriji prst na roki zlomil Rok Turk.

"Veliko je menjav ritma. Na hitrostnih preizkušnji se ti srčni utrip močno dvigne, na etapi se nato telo umiri in to se ponovi tudi desetkrat dnevno. Pomagale so mi intervalne vaje. Celotno telo mora biti močno, poudarek pa je vsekakor na kondiciji in vzdržljivosti," pravi Turk.

Fizična priprava tudi nepogrešljiv del kampov FIA Academy

Veliko izkušenj s področja fizične pripravljenosti je letos zbral tudi Tim Novak, prvi slovenski udeleženec elitnega izbora 12 mladih voznikov pod okriljem FIA Academy. Na vseh pripravljalnih kampih je bila prav fizična priprava ena ključnih.

"Dobili smo program za fitnes, ki je prilagojen vsakemu posamezniku, najbolj zanimiv pa je bil test v vročinski komori, kjer smo kolesarili, veslali ter delali počepe. Zaradi 45 stopinj Celzija in 80-odstotne vlažnosti sem samo v eni uri izgubil 1,2 kilograma. To se namreč dogaja na vsaki vroči dirki in zato je nadomeščanje tekočine pa tudi primerno prehranjevanje zelo pomembno. V Chamonixu smo na primer tudi plezali in gradili iglu, kjer pride do izraza timsko delo. Če se ne znaš prilagoditi ekipi, ostaneš zadaj," razlaga Novak.